Knjigogled

Knjigogled je rubrika, ki v reviji Literatura primerjalno obravnava knjige, po katerih so bili posneti filmi in / ali serije. Nastala je leta 2019 ob 30. obletnici revije, urednikuje jo Veronika Šoster. Od aprila leta 2020 domuje tudi na spletu; ta teden ji bo posvečen v celoti.

Če je zvezdogled nekdo, ki gleda v zvezde, je knjigogled nekdo, ki gleda v knjige. In kako gleda vanje? Skozi ekran, seveda. Včasih jih gleda na velikem platnu, pa naj bo dvorana majhna, prazna, ogromna, neugledna, nabito polna ali čisto zapuščena. Včasih na televizijskem zaslonu, sede na kavču, z daljincem v roki, še pogosteje pa kar na računalniškem. Zato se bo nova rubrika, v kateri bomo pisali o takšnih in drugačnih ekranizacijah literarnih del, imenovala »Knjigogled«. Zanjo smo se odločili iz več razlogov – najprej zato, ker ne moremo in nočemo več molčati o tej fascinantni temi, pa zato, ker hočemo porušiti enoznačno floskulo, da je knjiga vedno boljša od filma. Včasih ni nujno boljša, ampak samo drugačna, sploh pa se najde kar nekaj primerov, ko sta si knjiga in film enakovredna (Izžarevanje, Pogovoriti se morava o Kevinu, Ni dežela za starce, Klub golih pesti) ali pa je film celo neprimerno boljši (Za dežjem posije sonce, Let nad kukavičjim gnezdom, Psiho). Če ima bralec bujno domišljijo, si svetove in like seveda zadostno zamišlja že sam pri sebi, a treba je priznati, da zna biti kar čarobno, ko ob ogledu končnega posnetega izdelka dejansko pokukamo v režiserjevo glavo. In ker smo v času (zdaj že malenkost umirjenega) razcveta televizijskih serij, je nujno, da se o tem napiše kaj več – v zadnjih nekaj letih so nekatere serije, posnete po knjižnih predlogah, čisto eksplodirale (Igra prestolov, Deklina zgodba, Majhne laži, Ostrina) in z vsakim dnem prihajajo nove in nove (Dobra znamenja, Živi pesek). Pojavlja pa se še en fenomen; nekatera literarna dela so zaživela kar na obeh ekranih. Iz vseh teh razlogov odpiramo nov prostor za konstruktivno analizo in tematizacijo področja, ki je vsako zase sicer zadovoljivo pokrito, primerov sprotnega pregleda pa v taki meri še ni.

Kriterijev za izbiro bo več, ker pa gre za široko in na trenutke nepredvidljivo področje, bodo vseeno poskusili ostati dovolj ohlapni in prilagodljivi. Ne bomo se ozirali toliko na kvaliteto, ki je že sama po sebi relativna, ampak bolj na tiste ekranizacije, ki ponujajo dovolj materiala za celostno razpravo – ki torej niso samo adaptacija po črki (ta namreč vedno pogori, ker nima tistega pravega žmohta, ampak samo zdolgočaseno in izpraznjeno sledi nekim opisanim dogodkom). Želja je, da bi se obravnavala literarna dela, ki so dostopna v slovenščini, bo pa verjetno prišlo tudi do kakšne izjeme, saj smo konec koncev majhen literarni prostor, v katerem nas včasih čisto iztiri, ko ugotovimo, kaj vse nam še manjka. Pogoj za obravnavo filma je tudi, da je bil predvajan pri nas, pri seriji pa tega kriterija ni, saj jih na spored dobimo veliko premalo in preredko, da bi lahko ostajali v koraku s časom, v primeru plačljivih platform pa so tako ali tako dostopne skoraj vse. Ker pa nočemo živeti in pisati samo v trenutku, bomo obravnavali tudi starejše, klasične ekranizacije, sicer pa bo pogosto razkorak v letih tudi med literarno predlogo in njeno adaptacijo, kot se mi je zgodilo ravno pri prvem članku rubrike. Skupaj s stalnimi in občasnimi sodelavci bomo tako poskusili zapolniti sive lise in vzpostaviti prostor za novo debato. Pravzaprav – ustvariti lasten ekran, kamor bodo svoj pogled lahko upirali knjigogledi.

Tekst je bil prvič objavljen v Literaturi 336-337.