Človek, mit, legenda

Maniaca, drugo knjigo čilskega pisatelja Benjamína Labatuta, ki je izvorno izšla leta 2023 v angleškem jeziku, je najenostavneje brati kot hagiografijo Johna von Neumanna, madžarsko-ameriškega znanstvenika iz prejšnjega stoletja. Von Neumann, rojen kot János Lajos v Budimpešti leta 1908, ni bil kar katerikoli znanstvenik. Čeprav danes njegovo ime ni tako prepoznavno kot na primer Einsteinovo ali Schrödingerjevo – morda je kakšen ljubitelj znanstvene fantastike slišal za »von Neumannove sonde« ali pa se kdo iz gimnazijske informatike megleno spomni »von Neumannove sheme« –, po svojih dosežkih ta slavna fizika verjetno celo prekaša. Svoj prvi znanstveni članek – o ničlah minimalnih polinomov – je objavil pri 18 letih, z doktoratom je ključno prispeval k aksiomatizaciji teorije množic, v naslednjih letih razvil prvo strogo matematično podlago za kvantno mehaniko. Po selitvi v Združene države pred drugo svetovno vojno (von Neumanni so bili Judje) se je osredotočil na bolj praktične predmete in med drugim skupaj z ekonomistom Oskarjem Morgensternom razvil teorijo iger, matematično osnovo sodobne ekonomske teorije, kasneje pa je z razvojem digitalnih računalnikov z delovnim spominom, ki jih je mogoče programirati, ključno prispeval k napredku računalništva.

Labatut temu izjemnemu življenju nameni osrednji, najdaljši del romana. O von Neumannu od njegovega rojstva do smrti v Vojaški bolnišnici Walterja Reeda v Washingtonu leta 1957 pripoveduje zbor prvoosebnih pripovedovalcev. Ti so oblikovani po različnih osebah, ki so tudi zares nastopale v von Neumannovem življenju. Labatut tako poustvari glasove Neumannovih otroških prijateljev, staršev in učiteljev, obeh žen – Mariette Kövesi in Kláre Dán – ter tesnih in priložnostnih sodelavcev. Kljub tej raznolikosti pa vse povezujeta dva skupna registra: občudovanje na eni in groza na drugi strani. Reprezentativne so besede Eugena Wignerja o von Neumannovem prihodu v gimnazijo: »Ta luciferski fantič je treščil med nas kot komet, kot znanilec nečesa veličastnega in strašnega, kot tisti nebeški sli, ki blodijo po teminah našega osončja in ki jih vraževerni že od nekdaj povezujejo z velikimi nesrečami, katastrofami, kugami ali propadom družbe.« Njegov učitelj Gábor Szegő je manj poetičen: »Matematični orjak, to že, prav gotovo, ampak sam Hašem ve, da je bil tudi norec, in to nevaren!«

Von Neumann je fascinanten literaren subjekt – zares enkraten genij, ki se je z enakim entuziazmom loteval raziskovanja temeljev matematike in razvoja atomskega orožja; neverjetno kreativen um, ki je opisal proces samoreplikacije organizma pred odkritjem DNK in hkrati idejno utemeljil oboroževalno tekmo. Hkrati pa se pisanje o enem od očetov sodobnih računalnikov, tehnologije, ki bolj kot katerakoli druga zaznamuje naš čas, težko izogne razmisleku o vprašanjih, ki jih ta tehnologija odpira. Naš svet je svet oblikovan po von Neumannovi podobi in roman, kot je Maniac, to dejstvo težko zaobide.

Ne, da želi Labatut karkoli zaobiti ali se želi čemu izogniti. Se pa zadeve loti na svojevrsten način. Maniac se namreč ne osredotoča le na von Neumannovo življenje. To sicer res zavzema večji, osrednji del romana, a je knjiga sestavljena iz treh delov. Prvi pripoveduje o življenju, delu in tragični usodi fizika Paula Ehrenfesta, ki se nikoli ni sprijaznil z neintuitivnostjo in matematično tujostjo kvantne mehanike. V zadnjem delu pa se avtor osredotoči na razvoj sistema umetne inteligence AlphaGo podjetja DeepMind, ki je v igri go premagal najboljšega igralca na svetu Lija Sedola. Ta triptih – »Paul ali Odkritje iracionalnega«, »John ali Blazne sanje razuma« in »Li ali Blodnje umetne inteligence« – na prvi pogled deluje precej naključno. A ga lahko razumemo kot tri postaje na isti poti: razvoju nečloveške inteligence.

Prvi del pokaže, da sodobna znanost, s kvantno fiziko na čelu, ne omogoča več intuitivnega umevanja, ki bi črpalo iz celotnega človeškega izkustva in ga zaobjemalo. Kot potarna Ehrenfest: vse je samo še matematika, ničesar si ni več mogoče predstavljati. Drugi del izpostavi življenje človeka, ki ni deloval človeško; človeka, čigar »srhljiva inteligenca«, naj bi »delovala kot stroj in ni poznala zavor, ki vežejo nas druge«. Nazadnje pa se roman osredotoči na sodobne sisteme umetne inteligence, ki je lahko v nekaterih aspektih popolnoma osvobojena človeške izkušnje. Po zmagi nad Sedolom naj bi DeepMind razvil novo verzijo programa AlphaGo, ki nikoli ni videl nobene človeške partije, ampak se je igre naučil z igranjem sam proti sebi. Rezultat, kot zapiše Labatut, »je bil grozljiv«: program naj bi prejšnjo verzijo, učeno na človeških igrah, premagal v 100 igrah od 100.

Labatut je podobno tematsko nit raziskoval že v svoji prvi knjigi, zbirki zgodb Slepa luč (prev. Vesna Velkovrh Bukilica, Mladinska knjiga, 2024). Obe knjigi sta obsežno dokumentirani in pripovedno izjemno zanimivi – njun avtor je zagotovo eden najbolj intrigantnih sodobnih literarnih piscev o znanosti. Hkrati pa obe preveva občutek zgroženosti. Primož Krašovec je ta občutek v uvodniku za 399. številko Literature precizno označil kot »kozmični horror«, ki nastopi, ko se realnost izkaže kot »pošastno tuja in povratno poniža človeški um, ki je ni zmožen razumeti ali sprejeti, le opisati z matematičnimi jeziki, ki postajajo enako tuji«. V nekem smislu je ta reakcija razumljiva. Razumljiva je bila v začetku 20. stoletja, ko smo ugotovili, da klasične fizikalne teorije ne bodo podale celovite slike realnosti, saj je ta mnogo bolj kompleksna in nepredvidljiva. Razumljiva je danes, ko najbogatejša podjetja tekmujejo v razvoju umetne superinteligence, ki bo po njihovem prepričanju bodisi omogočila večno blaginjo za vse bodisi pomendrala človeštvo.

Hkrati pa se med branjem ene in druge knjige nisem mogel znebiti vtisa, da je zgroženost tudi naivna, da nekako zgreši svojo tarčo. Zakaj bi stvari morale biti oblikovane po človeški podobi? Znanost v svojem bistvu presega izkustvo, zmožnosti in védenje enega posameznika. Ideja, da bo v prihodnosti začela presegati izkustvo, zmožnosti in védenje človeštva, je morda grozljiva v preživitvenem smislu. Metafizično pa nam bi lahko šla po grlu malo laže, kot želi priznati Labatut.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.