Pri podkastu si mnogo bolj omejen, poslušanje je veliko bolj linearno od branja

O podkastih in preiskovalnemu novinarstvu smo se pogovarjali s Tajo Topolovec, avtorico novembrskega gostujočega eseja »Kako ustvariti kompleksne zgodbe z zvokom«.

Preden ste leta 2014 soustanovili projekt Pod črto ste bili urednica pri več drugih medijih, na spletnem časopisu Lokolom, pri Pogledih, na AirBeletrini, ki jih povezuje predvsem kulturni fokus. Kako to, da ste se nato odločili za ustanovitev portala za preiskovalno novinarstvo, vas je to zanimalo že prej?

Če odgovorim najprej malo za šalo: pri šestnajstih sem imela glede svojega bodočega poklica dve viziji – videla sem se kot etologinjo, ki bo raziskovala vedenje goril, ali pa kot poročevalko s kriznih območij. Preiskovalno novinarstvo je torej ravno nekje vmes, bi lahko rekli. Bolj zares pa – ustanovitev Pod črto sem videla kot zelo determiniran poskus, kako razviti nov medijski model in uvesti nove, inovativne pristope k novinarstvu, ki jih v slovenskem medijskem prostoru takrat ni bilo.

Ob ustanovitvi Pod črto sem imela za sabo približno desetletje sodelovanja z različnimi mediji – od takšnih na področju kulture, družbe do splošnoinformativnih, tako v vlogi novinarke kot urednice. Vedela sem, da me zanimajo kompleksne družbene teme na preseku družboslovja, humanistike, tehnologije in znanosti. Za sam razvoj in realizacijo projekta pa je bilo po mojem ključno, da me je zanimal razvoj novih medijskih modelov in da sem že imela večletne izkušnje z načrtovanjem in razvojem digitalnih medijev, med drugim sem pred zagonom Pod črto delala kot namestnica vodje oddelka za digitalni razvoj na Delu.

Ko sva z Anžetom Bošticem začela sodelovanje, h kateremu me je povabil, in potem v drugi polovici leta 2014 ustanovila Pod črto, je bil najin prvi cilj ugotoviti, ali lahko v slovenskem prostoru vzpostaviva medij, ki se bo sistematično ukvarjal s poglobljenimi temami, objavljenimi v obliki dolgih člankov (t. i. longreads), in ali so bralke in bralci takšen medij pripravljeni podpreti z donacijo.

To so bili začetki – ekipo, širok nabor preiskovalnih področij, sistem financiranja delovanja medija, njegov videz, uredniške protokole in preverjanje dejstev, multimedijske vsebine, kamor spadajo tudi podkasti, mednarodna sodelovanja v evropskih preiskovalnih projektih itd. smo razvili postopoma, tu sedaj govoriva o letih razvoja.

Kako se je od leta 2014 do danes spremenila krajina preiskovalnega novinarstva v Sloveniji?

Ko smo začeli, v slovenskem medijskem prostoru ni bilo projekta, ki bi bil podoben našemu, da bi se lahko zgledovali po njem. Področje neodvisnih, neprofitnih medijev kot takšnih je bilo v povojih, prav tako v našem prostoru takrat ni bilo zares uspešnih primerov medijev, ki bi delovali v sodelovanju z občinstvi in podporo v obliki donacij. Najprej večina ljudi, s katerimi smo govorili, tudi ni zares razumela, kaj sploh počnemo, saj preiskovalno novinarstvo ni bilo nekaj splošno poznanega.

V desetletju je prišlo na področju razvoja preiskovalnega novinarstva v okviru neprofitnega medijskega sektorja do ogromnega razvoja – pojavilo se je veliko število neodvisnih projektov, ki razvijajo zelo raznolike pristope k preiskovalnemu novinarstvu, ti postajajo tudi tehnično vse bolj zahtevni. Danes na primer Globalna mreža za preiskovalno novinarstvo (GIJN), katere člani smo v Sloveniji tako Pod črto kot Oštro, ki je bil ustanovljen približno štiri leta za nami, združuje več kot 260 preiskovalnih medijskih projektov iz skoraj stotih držav. Razvile so se nove fundacije in projektni viri financiranja, ki podpirajo razvoj preiskovalnega novinarstva v Evropi, kar ob naših začetkih pravzaprav ni obstajalo, nastali so projekti, ki se osredotočajo samo na preverjanje dejstev.

Prepoznavnost preiskovalnega novinarstva je narasla, na eni strani zaradi odmevnih projektov, kot so bili »Panama Papers«, na drugi strani zaradi vse večje dostopnosti filmov in knjig, ki predstavljajo preiskovalno novinarstvo ali preiskovalne zgodbe. Razvila so se tudi občinstva, ki so posvojila nove vsebine ter jih pričela spremljati – pričakujejo pa ne samo preverjenih informacij, ampak tudi izdelke, ki so produkcijsko gledano na vrhunski ravni – in tukaj majhni mediji v globalnem prostoru tekmujemo z velikimi medijskimi korporacijami, ki imajo na stotine zaposlenih.

Seveda pa vse spremembe niso pozitivne: kljub vse večjemu številu kakovostnih, preverjenih vsebin, ki so dostopne v digitalnem okolju, so te na koncu samo kaplja v ocean lažnih ali nepreverjenih vsebin. Situacija bo po moji oceni s časom samo še slabša, saj je z uporabo orodij, ki so podprta z umetno inteligenco, vse laže ponarediti vsebino. Če je bila še nekaj let tega večina lažnih vsebin v obliki teksta in morda fotografije, je danes masovno ustvarjanje lažnih zvočnih in video posnetkov, ki jih bomo vse teže ločili od resničnih, vse bolj enostavno. V okviru tehnološkega razvoja pa se vse bolj razvijajo tudi orodja za nadzor, kar pomeni veliko izpostavljenost tako novinarjev kot virov.

V eseju »Kako ustvariti kompleksne zgodbe z zvokom« opišete proces nastajanja pripovednega podkasta, kakršnega ustvarjate tudi pri Pod črto. V eseju nekajkrat omenite kultni ameriški podkast To ameriško življenje, ki nastaja že od leta 1995. Je To ameriško življenje rabilo kot inspiracija za nastanek podkasta Pod črto ali ste se zgledovali kje drugje?

Podkast To ameriško življenje (This American Life) se mi zdi zanimiv iz več razlogov: gre za oddajo z dolgo tradicijo, ki je bila razvita za radio in je šele kasneje postala podkast; ustvarjalci so razvili zelo prepoznaven način, kako pristopajo k zgodbi. Ira Glass v intervjujih in esejih strukturo oddaje ponavadi primerja s pridigo, sestavljeno po logiki, da vsaki anekdoti sledita refleksija in nato naslednja anekdota. Podkast je tudi pomembno vplival na razvoj drugih narativnih podkastov in podkast serij, kot je v eseju omenjeni Serial. Vendar pa njihov pristop ni dobesedno rabil kot vzor pri vašem delu.

Kot naš zgled sem videla bolj serijske podkaste, kot je na primer Serial, pa produkcijo v okviru podkasta Reveal, ki ga izdaja ameriški Center za preiskovalno novinarstvo (CIR). Vendar pa največja inspiracija pri delu zame na koncu ne pride iz poslušanj podkastov, ampak iz tega, ko imaš priložnost v okviru konferenc in strokovnih izobraževanj govoriti z ustvarjalci, ki stojijo za temi projekti – ko predstavijo, kako so se projekta lotili, kakšna je bila ideja, kakšne težave so pri projektu rešili in kako. Ta personalizirani uvid meni vedno da dodaten zagon, ne zato, ker bi želela ponoviti njihove rešitve, ampak v smislu: če je uspelo njim, zakaj ne bi tudi nam?

V čem se ustvarjanje pripovednega podkasta najbolj razlikuje od pisanja novinarske zgodbe?

Če govorim o preiskovalnem novinarstvu, potem sta si ustvarjalna procesa do neke mere podobna, saj tako članek kot podkast izhajata iz iste materije: se pravi predhodno opravljene preiskave, ki vključuje pridobljene in analizirane podatke, dokumente, zakonodajo, poglobljene intervjuje.

Prva razlika je v našem primeru sam vsebinski fokus, saj ponavadi najprej objavimo članek. Kar pomeni, da mora iti vsebinski fokus v podkastu še en korak naprej – še vedno moramo seveda predstaviti celoten problem, vendar pa zaradi sosledja v objavah že od zastavitve razmišljam, kateri so dodatni elementi in vsebine, ki nam jih v članek morda ni uspelo vključiti ali pa so se pojavili kasneje. To se namreč pogosto zgodi, da po objavi članka dobiš informacije, odzive ali pa da se ti javi kdo, ki je članek prebral in ima dodatne izkušnje s temo, ki jo preiskuješ.

Tako podkast kot preiskovalni članek sta dolgi pripovedni formi, ki morata upoštevati podobne uredniške standarde, vendar pa sta zgrajena iz različnih elementov. Pri članku, sploh pri podatkovnih preiskavah, velik del kompleksnih predstavitev pripravimo v obliki infografik, ne samo v obliki teksta, ker je tako bralstvu laže videti in zapopasti neki problem. Možno je tudi večnivojsko pripovedovanje, kar pomeni, da je članek zastavljen za različne nivoje branja: hitro razumevanje teme ti omogoča že branje naslovov in infografik, lahko prebereš celoten članek od začetka do konca, lahko pa se poglobiš tudi v metodološke komentarje in pojasnila, ki v obliki pripisov predstavljajo tretji nivo.

Pri podkastu si v tem smislu mnogo bolj omejen, ob tem pa je poslušanje veliko bolj linearno od branja, kjer lahko z očmi zajamemo širši del članka, ne samo naslednje besede, ki jo slišimo v podkastu. Pri podkastu je torej še več tehtanja, katere informacije so ključne in kako jih lahko predstavimo: opisno, tako, da nekdo drug govori o tem, tako, da nekaj nakažemo z zvokom (na primer premikanje skozi prostor, tok časa), ne da bi to eksplicitno opisovali. Ob tem pa se pri podkastu pojavi še en zanimiv izziv: da moraš imeti na voljo zvočni posnetek in da mora biti ta preverljiv, faktičen: ne moremo uporabiti kar kateregakoli ali simbolnega zvoka, zvok mora biti posnet na dejanski lokaciji in dejansko pripadati temu, kar želimo v podkastu predstaviti.

Najboljši (nov) podkast, ki ste ga poslušali v letošnjem letu?

Hm, to vedno težko rečem, ker ne vodim zelo natančne evidence o podkastih, ki sem jih že poslušala – imam pa po drugi strani zelo dolg seznam podkastov, ki čakajo na vrsto. Trenutno ravno poslušam podkast serijo The Good Whale, ki jo je konec lanskega leta objavil Serial. V šestih delih spremljamo zgodbo o znanstvenem eksperimentu vrnitve orke, ki je v začetku devetdesetih igrala v filmu Free Willy, v divjino.

Potem bi izpostavila trenutno zelo aktualni podkast Exposing a Global Surveillance Empire, ki ga lahko poslušate na Reveal in temelji na mednarodni preiskavi pod vodstvom Lighthouse Reports. In pa podkast Sound School Podcast Roba Rosenthala, če vas zanima delo z zvokom, če delate na radiu ali razmišljate o lastnem podkastu.

Pripravljate pri Pod črto kakšen nov večji preiskovalni projekt?

Pri preiskovalnem novinarskem delu je večinoma tako, da vzporedno delaš na več različnih projektih, ki trajajo mesece, leto, včasih celo dlje. V naši ekipi, ki je res majhna, ponavadi vzporedno teče do pet različnih projektov, ki so v različnih fazah preiskave – pri nekaterih poteka zbiranje podatkov in dokumentov, drugje smo že v fazi analize ali dela z viri, intervjuji, ko imamo vse materiale zbrane in preverjene, pa projekt premaknemo v fazo produkcije, se pravi pripravo infografik, fotografij, videov, podkasta in finalnih verzij člankov, ki morajo iti na koncu še skozi preverjanje dejstev (fact-checking), lekturo in finalno uredniško obdelavo.

Trenutno z ekipo zaključujemo in za objavo v različnih formatih pripravljamo več preiskav, ki smo jih opravljali v tem letu. Prihajajo nadaljevanje teme o stanovanjski problematiki, tema s področja kulture, zdravstvo, nova tema s področja kaznivih dejanj … Ob tem pa pripravljamo tudi nove teme za prihodnje leto, ko prihaja v fokus več novih okoljskih projektov. Že nekaj časa razmišljam tudi o novi, daljši seriji podkastov, upam, da bo naslednje leto končno spet priložnost za to, temo imam že ogledano.