Tole pišem, da se spočijem.

Izmišljije sem bral v času, ko so bile moderne, ko so izšle. Bolj ali manj sem se z njimi mučil.

Včasih sem se lahko delil na dvoje. En del sebe sem v plen prepustil svetu, ki me je obkrožal in ogrožal. Z drugim sabo pa sem zbežal, vstopil v hipnagoško stanje in se povezal, našel miren kraj, kjer sem si lahko oddahnil in s polnimi dlanmi zajel nekaj tiste neprekinjene svetlobe, ki sem jo vedno znova povezoval z istim krajem in z nekim zdaj še davnim obdobjem v svojem življenju. Z drugim sabo.

Pesmi so kot telesa. V njih potekajo različni procesi. Ki morajo biti med sabo do popolnosti usklajeni. Usklajeni, da ne pride do zastojev in posledično do bolečin. A drugače kot v mojem telesu, po katerem rovarijo bolečine, je v pesmi vse delovalo brezhibno. Pesem je imela vse dele in sestavine točno na pravih mestih. Vsi deli in vse sestavine so bili mladi.

V primerjavi z Zupanovimi prejšnjimi esejističnimi knjigami, ki so bile glede na obravnavano tematiko in sestavo nemalokrat heterogene, se Znamenja v kroženju posvečajo izključno slovenski poeziji.

Občasno pogledam na Bolho, da bi videl, koliko ljudi se je iz različnih razlogov odločilo, da se bodo skušali znebiti mojih knjig. Ko gledam to »odvečno prtljago«, ki naj bi, če bo sreča mila, zamenjala lastnika, si seveda izmišljam različne razloge, zakaj se hočejo ljudje mojih knjig znebiti.

beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena, učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«. zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.

Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Noč je odprta knjiga. Toda svet onkraj noči ostaja skrivnost. (Louise Glück)

Kako je mogoče, da so se vsa merila in vsi standardi, ki nam jih je uspelo z muko osvojiti in ki so jih pomagala oblikovati stoletja in tisočletja pisanja poezije, v hipu spremenili?