Konec kajenja

Primožu Čučniku ob prvi polovici stoletja

Uroš Zupan

Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem,
a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem,
potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične
besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Prebral sem mnoštvo knjig in zdaj
dogorevam v tem obilju, a vseeno nikoli ne vem,
kako bom pisal naprej, če bom sploh še pisal.
Mogoče lahko komu odprejo vrata Cageeva 4’33”,

sistemi I Chinga, metode naključja, dada,
Tristan Tzara, Hans Arp, cutups, Bill Burroughs,
a to so predvsem bližnjice za sivolase
mladeniče, ki imajo radi Gombrowicza.

Sam si s tem nisem znal nikoli pomagati.
Včasih sva se pogovarjala s Primožem in sva rekla:
»Američani so bili zanimivi.
Pa so še vedno? Poljaki so več kot zanimivi.

Sploh tisti, ki jih ni več. Francozi so Francozi
in se radi delajo Francoze.
Italijanski hermetiki so čudno prevedeni.
Rusi so odrezani od sveta, kot zadnji hit še vedno vrtimo

Oblake v hlačah, Hrum časa in Nadeždo, ki šili svinčnike,
ko Osip naokrog koraka in glasno deklamira ›Tristio‹.
Mali narodni so bombastični, ampak jih
ne poznamo in oni ne poznajo nas.

Z Nemci smo se razšli, ko je Brinkmanna
povozil avto. In kaj je s tistimi šestimi Bennovimi neosebnimi
pesmimi za večnost? So resnica? Ali zgolj starostno prestopništvo?«
Ne vem. Vem pa, da hočem biti tam, od koder me je izrinil čas.

Da hočem biti neprestano na voljo lastni biografiji,
lastnemu življenju, ki je postalo prejšnje življenje.
Že zdavnaj ne kadim več in Primož včasih sam zvija tobak.
Ga zvija za dva. Na voljo imava tudi pilule s čudovitim

sloganom – Dobrodošli v kemična nebesa.
A se jih iz previdnosti nihče ne dotakne.
Primož bo do petdesetega eksperimentiral,
po petdesetem pa bo eksperimentiral v klasičnih oblikah,

kot klasik in konfesionalni pesnik hkrati.
Vso srečo, in hvala za Delati utruja, Vrnitev v
mesto belih oslov, Izpovedi angleškega uživalca opija
in ostale, ki so postale naše eksotične ljubezni.

Vso srečo, in hvala za Marcina Świetlickega.
Najhujša bolezen ob branju je,
če te odvrača od smeha. Jaz pa se rad smejim.
Eksperimentiral nisem nikoli,

ker sem preveč trdno vkopan v zemljo in ker sumim,
da poezija postaja pretesna.
Nekoč bodo vsi nehali in kaditi in pisati,
vprašanje je samo, kaj od tega se bo zgodilo prej.

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

  • Triptih za žalost

    Bojana Jovićević

    Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

Izdelava: Pika vejica