V retrospektivi se zdi, da Ferrante ne bi bilo brez Albe de Céspedes.

Imamo zelo veliko stripov za otroke in odrasle, ravno najstniška publika pa je izjemno slabo pokrita.

Obljuba lepšega življenja za (pre)visoko ceno.

Vsaj zadnjih deset let bolj ali manj ves čas ugotavljamo isto.

Nekako po naključju sem se znašel v prevajanju in ugotovil, da mi ustreza bolj od tistega, kar sem sprva načrtoval.

Tudi sam se pogosto sprašujem, kdo je ta oseba v ogledalu. Zakaj bi moral vedeti? Odgovori so precenjeni.

Obletnice so ljubka priložnost, ko poznavalci, ljubitelji in primorani mimoidoči staknejo glave ter – ne brez svečanega prizvoka, ki ima svoj nezmotljivi moment društva anonimnih tropičij – v krogu naricajo visokoleteče krilatice na račun čaščenega subjekta.

Jolka Milič (1926) je pesnica, publicistka, »premišljevalka, nato bralka in posledično zelo dober reagent«, v prvi vrsti pa prevajalka, ki slovensko pesniško besedo najpogosteje širi čez zahodno mejo. Dovolj je pokukati v italijanske časopise in literarne revije (na primer I fili d’aquilone), preleteti obsežno bibliografijo prevedenih avtorjev (preveč jih je, a omenimo vsaj Kosovela, Šalamuna, Kocbeka, Kosmača, Zlobca, Milo Kačič, Minattija, Ostija in Barbaro Korun), ki jim je pogosto sama poiskala založnika, pregledati dolg seznamPreberi

Predstavljam si, da med zagrizenim bralstvom slovenske književnosti ni bilo tako malo takih, ki so za roman Nož in jabolko prvič slišali šele ob njegovem ponatisu. Pa vendar bi težko rekli, da je bil roman dobro varovana »javna skrivnost«.

Tanikawa velja za eno najprepoznavnejših imen sodobne japonske poezije, tako prepoznavno, da se je več kot enkrat znašel na listi potencialnih prejemnikov nobelove. Če to ni dovolj: velja tudi za inovatorja na področju prepletanja videa in poezije.