Med alkoholom in nostalgijo manjka nezanemarljiva omemba drog, ampak roman bi v tem primeru že zadobil preveč bitniško rock&roll komponento, ki se pač ne sklada z romantično bécaudovsko predstavo o Rusiji in njenih Natalijah.

Ko je Anna Seghers pisala Izlet mrtvih deklet, se druga svetovna vojna še ni iztekla. Pa vendar je bila usoda naslovnih deklet, njenih sošolk, ki so tistega brezskrbnega popoldneva 1913 srebale kavo ob Renu, takrat že zapečatena.

Le redkokdaj se zgodi, da bi naslov tako točno povzemal vsebino knjige kot v primeru Andresovega El Greco slika velikega inkvizitorja. Še redkeje se zgodi, da bi naslov tako natančno povedal vse, kar je o knjigi povedati.

Sedma funkcija jezika je neobvezujoče, kratkočasno branje. Važno, da na koncu vedno zmaga Umberto Eco.

Hrumenje časa se predstavlja kot biografija, ki se osredotoča na človeka, ne na delo. Ponaša se s tem, da se vpletanju glasbe skoraj povsem izogne. Izogne ali bolje poenostavi pa tudi odnos človeka do tistega, kar ga v tem primeru najočitneje konstituira in določa njegov odnos do sveta.

Gre za vešče spisano, kratkočasno vojno dramo, kar je svojevrsten dosežek glede na splošno (in neredko utemeljeno) prepričanje o zateženosti žanra. Avtoričina deklarativna odločitev za fokus zgodbe je povsem točna in na mestu. A to je tudi vse, kar je.

Sodeč po Sosekiju, Murakamiju in zdaj Hirajdi, se japonskim mačkam slabo piše. Že res, da s svojo muhasto naravo poosebljajo nepredvidljiva pota usode, že res, da s svojo tiho, mehko skrivnostnostjo razpirajo kotičke nezavednega ter človeško življenje prepletajo s kozmogonsko natančnostjo, toda – japonske mačke tako ali drugače slabo končajo. Sosekijev ljubljenec se, na primer, v nepravem trenutku pojavi na cesti, o Kafki na obali pa je bolje molčati. Nič drugače ni s Hirajdovo Pikico, ki z rednim divjanjem po vrtu mladih zakoncev v njuno življenje vnaša … živost. Pa tudi bremePreberi

Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov za literate«, v resnici ni problematično. Večja in bolj pestra je festivalska izbira, več različnih avtorskih glasov pritegne. Nekoliko bolj zagatno je morda to, da je »resnobnost« trenutno edina vileniška differentia specifica. Skoraj 30 let po padcu berlinskega zidu se Vilenica še naprej oklepa srednjeevropskih temeljev. Do neke mere to razumem: večino avtorjev starega kovaPreberi

V Metrolandu, manjšem filmu iz leta 1997, posnetem po istoimenskem Barnesovem romanu, eden od stranskih likov v pogovoru s protagonistom izreče te kultne besede, edino spomina vredno izjavo iz filma: »Metroland isn’t a place; it’s a state of mind.« Ta »state of mind« zajema vse, od razpoloženja do strukture mišljenja, pokriva tako kognitivno kot emotivno polje, je, skratka, večnamenski (prazni?) označevalec, ki se bo v tem primeru še kako obnesel. Tako kot Metroland je tudi Pranger svojevrstni state-of-mind.Preberi

Sobotno vreme je bilo pariškim knjigožerom še kako naklonjeno: dež, sivina, oblaki, dež in še enkrat dež. Kljub temu ali pa morda ravno zato pa se je pred vhodom v prvi paviljon ogromnega večnamenskega razstavišča na Porte de Versailles že ob 9h zjutraj začela zbirati gruča nestrpnežev. Ta je bila sicer manjša od množice, ki se je drenjala pred vhodom na fitnes sejem ali turistični sejem, ki sta istočasno potekala na drugem koncu razstavišča, a recimo, da je obetala naraščajoče proporce. Knjižni birokratiPreberi