Dialektika spola prepričljivo poveže historični materializem s feminizmom, podobno kot reflektira razmerje med slednjim in psihoanalizo. Dotakne se vprašanja rase in do neke mere tudi spolne nebinarnosti, pod vprašaj postavi pojme ljubezni, romantike, družine, otroštva …

Za pesniški opus poljske pesnice Wisławe Szymborske (1923-2012), ki je pod naslovom Radost pisanja v izrednem prevodu Jane Unuk izšel lansko leto, bi lahko rekli, da je kompleksno ljubezensko pismo svetu, in vsemu kar na njem in okoli njega obstaja.

Po uvoženem Pošastkotu (Dita Zipfel in Mateo Dineen) KUD Sodobnost International še eno slikanico posveča pošastim – tokrat gre za navezo domače avtorice in poljske ilustratorke, Jane Bauer in Malgosie Zajac.

Četrtega maja je preminul Michael McClure, eden ključnih mož povojne ameriške književnosti. Če želimo resnično na hitro pojasniti za koga v literarnozgodovinskem smislu gre, se lahko poslužimo formule; kar je Ginsberg za beatniško poezijo, Kerouac za beatniško prozo, je McClure za dramatiko.

Francoska pisateljica, filozofinja ter politična aktivistka, Simone de Beauvoir, je eno najpomembnejših imen 20. stoletja, ki je s svojim ustvarjanjem dodobra preoblikovala dotedanjo človeško miselnost in tudi po svoji smrti vplivala na družbene spremembe.

Nekatere zgodbe so težke. Težko jih je prebaviti. Težko jih je vmes vsaj malo ne odložiti, saj te zgodba – kljub izjemno berljivemu slogu – napolnjuje s tesnobo, ki iz strani v stran narašča v tvojih prsih. Kaj takega se mi ne zgodi ob prav veliko knjigah. Izjema so Dnevi zavrženosti. Pa sedaj Materinstvo.

Olga se bere na več ravneh. Nazoren opis vzpona nemškega nacionalizma od pruskega kanclerja Otta von Bismarcka naprej, preko kolonialnih epizod in weimarske republike do ideologij nacionalsocializma ter študentskih nemirov leta 1968 nakazuje, da gre v prvi vrsti za zgodovinski roman.

Tako kot zna Tove Jansson otipljivo popisovati naravo, no, pravzaprav vse, kar je okoli nas, pa tudi v nas, zna s svojimi unikatnimi, čudaškimi liki zadeti tudi v bistvo človeka. Oziroma v katero izmed njegovih pla(s)ti. V tokratni knjigi se dotakne samote/samosti/osamljenosti, obsesij, depresije ali vsaj zametkov le-te, pa tudi demence.

Drobci življenj, podob in trenutkov, varno spravljeni v osmih imenih zbirke kratkih zgodb Clare Azzopardi, preko pripovedi o različnih malteških ženskah znova pridejo na plan.

Ni me sram priznati, da sem ob prvem branju Kradljivke knjig jokala kot dež.