Vse je v nas

Ljubitelji muminov smo zadnja leta ob vedno novih prevodih muminštorij kar redno prihajali na svoj račun. Tokrat je pred nami morda še najbolj tihotna, samotna, melanholična in meditativna muminknjiga, postavljena v temu primeren letni čas – jesen. Temu navkljub ali pa ravno zato, je dobra izbira tudi za poletno branje.

Kakorkoli že, dež, hlad in vse krajši dnevi – paradoksalno – »zdramijo« homsa, Njuhca, Hemula, Filifjonko in Stricmatica, da vzamejo pot pod noge in se usmerijo proti hiši mumindružine. Ko vsak zase prispejo na cilj, se izkaže, da muminov ni, pride pa naokoli Mimla, ki se zdi v pisani druščini edina zadovoljna sama s sabo: »Lepo je biti mimla. Od glave do peta se počutim odlično.« Tudi tale izjava je njena: »Na svetu ni lepšega, kakor da uživaš, pa tudi nič preprostejšega.« Skoraj vsi ostali omagujejo pod težo vprašanj o sebi, življenju in smislu, ujetniki svoje narave in navad so, vsak s svojimi strahovi, željami, fantazijami, fiksnimi idejami in prividi. Toda kot pravi vedno pronicljiva Mimla Filifjonki: »Pomiri se, tukaj ni ničesar, kar bi bilo nevarnejše od nas samih.«

Tako kot zna Tove Jansson otipljivo popisovati naravo, no, pravzaprav vse, kar je okoli nas, pa tudi v nas (»Ni hujšega od pogleda v popolno temo, podobno je, kakor da bi zakorakal naravnost v neskončnost, ne da bi imel koga s seboj.«), zna s svojimi unikatnimi, čudaškimi liki zadeti tudi v bistvo človeka. Oziroma v katero izmed njegovih pla(s)ti. V tokratni knjigi se dotakne samote/samosti/osamljenosti, obsesij, depresije ali vsaj zametkov le-te, pa tudi demence. Ne samo to, z likom »grozno starega« Stricmatica, ki pa ima še vedno »odlične noge«, ustvari enega bolj – hm, pomirjujočih?, nedramatičnih? – upodobitev demence: »Ko se je nekega temnega jesenskega jutra zbudil, se ni več spomnil, kako mu je ime. Pozabljati imena drugih je malo žalostno, pozabiti lastno ime pa je prav prijetno. /…/ Dan je polzel spokojno, a vznemirljivo.« Bolj ko se jesen preveša v zimo, bolj priložnostni stanovalci muminhiše prihajajo do različnih ugotovitev in odločitev; malo sami, malo s pomočjo drugih. Oziroma – ob drugih. Ja, izkaže se, da je »drugi« pomemben pri iskanju samega sebe. Oziroma pri pomirjanju s samim sabo.

Jesen v Mumindolu je, morda tudi zato, ker se v njej še več kot sicer dogaja v likih in ne toliko med njimi (čeprav je ravno minimalna komunikacija maksimalno zgovorna in tvorna), morda celo bolj kot knjiga za mlade, knjiga za odraslega bralca. Ob tem naj spomnim, da ob tejle jesenski knjigi obstaja tudi poletna – avtoričin roman za odrasle, Poletna knjiga. In dodam še veselo novico za odrasle ljubitelje Tove Jansson – v slovenski prevod se ena za drugo ravno v teh dneh pretakajo avtoričine kratke zgodbe. Ja, ja, kar našpičite ušesa, pomigajte z gobčke in pomahajte z repki!