Škrbine so, kot bi temu rekel John Barth, roman (p)o tem, kako preseči literaturo izčrpanosti, ko se pionirski modernizem izteče in izprazni. So roman, ki ga poganja rokopis, ki ga ni oziroma je v nastajanju, ki ga bralec ne vidi, razen v surovem stanju, kot fusnote in opombe na listkih, na katerih je kontekst komaj ali sploh ne prepoznaven.

Kratka proza zbirke "Trinajst" prinaša nabor besedil, ki jih – razen uvodne kratke zgodbe »Oratorij dišečega časa« – povezujeta zlasti motiv metamorfoze (pretežno človek prehaja v razne druge živalske in rastlinske oblike; obratnega procesa ne poznamo) ter raziskovanje odnosa med človekom, nečloveškimi živalmi in »naravo«.

"Robovi" se pokažejo in v vsej svoji (socialni, časovni, družbeni, kulturni, zgodovinski, jezikovni, intimni …) mnogoličnosti izrišejo šele postopoma, a zbirko kot celoto vendarle narekuje zavest o skrajnem robu – kjer/ko se ni več mogoče izogniti vprašanju življenja in smrti.

Dokaj redko se srečamo z literaturo, ki bi se konkretno posvečala Romom, se poskusila približati njihovi »realni« eksistenci v svetu, problemom, ki jih doživljajo kot manjšina, itd. Na srečo je eden izmed tistih, ki skušajo z literaturo premostiti ta »primanjkljaj«, hrvaški pisatelj Kristian Novak, to opravil na pripovedno in vsebinsko izjemen način.

Roman Mamina zapuščina japonske pisateljice Minae Mizumura je melanholična pripoved o preprosti ženski, ki se sredi vrveža kapitalističnega vsakdana sodobne Japonske odloči za spremembo, s katero doseže neodvisnost in samostojnost.

Povest Žalost onkraj sanj je nastala kot neposredna posledica samomora, ki ga je Handkejeva mati po dolgi in mučni bolezni storila konec leta 1971, pri svojih enainpetdesetih letih. Tako rekoč v enem dahu jo je napisal sedem tednov po tem dogodku.

Knjiga sledi številnim zakonitostim žanra mladinske pustolovščine. Imamo zemljevid, ki ga druščina odkrije po pomoti, a se kmalu izkaže za ključnega. Imamo začetno poletno brezdelje, ki kar kliče po akciji, po nečem razburljivem, kar bo previharilo dolge soparne dneve in jih naredilo predvsem bolj vznemirljive. Imamo tudi pisano druščino otrok, ki se spoprijateljijo ravno zato, ker se lotijo nenavadnega in celo nevarnega podviga.

Petdeset let po Baragovi biografiji v Mavrici je Družina slabi vtis prve izdaje izdatno popravila z novim stripovskim življenjepisom. Namesto skromne revijalne objave je izšel v obliki luksuznega albuma, zgodbo pa je napisal in narisal trenutno eden naših najizrazitejših ilustratorjev in striparjev, Damijan Stepančič.

Vinjete straholjubca, na osrednji vsakoletni knjigotrški prireditvi razglašene za knjigo lanskega leta, so niz različno dolgih in različno žanrsko kodiranih zapisov, ki jih je priskrbela Mahkovic, Mlinar pa ilustrirala, in to tako, da je v knjigi zemljevid krajin, ki se omenjajo, in med njimi je recimo Bulonjski gozd in kar nekaj eksotičnih destinacij, tudi francosko in sploh težko zapisljivih in izgovorljivih, zraven pa cel kup ilustracij, ki prizivajo različne, v glavnem iz zgodovine poznane stile [...]

Posrečeno naključje ali pa tudi ne, da avtor, ki ga mnogi že uvrščajo med klasike, v svoji prozi opisuje na videz urejeni kaos sodobnega sveta, ki ga do temeljev zamaje že sama misel na novo realnost. Ta sicer nikjer ni jasno opredeljena, a zagotovo vključuje dvom v vsakršno zveličavno resnico.