Zapuščina naših prednic
Minae Mizumura, Mamina zapuščina. Prev. Iztok Ilc. Maribor: Založba Litera, 2019
Ana Lorger
Roman Mamina zapuščina japonske pisateljice Minae Mizumura je melanholična pripoved o preprosti ženski, ki se sredi vrveža kapitalističnega vsakdana sodobne Japonske odloči za spremembo, s katero doseže neodvisnost in samostojnost. Roman vsebuje, kakor pravi pisateljica sama, veliko avtobiografskih prvin, saj Mizumura življenje glavne junakinje Mitsuki opiše kot svoje lastno potencialno življenje, če se z družino ne bi preselila v Ameriko. Življenje Mitsukijine mame pa naj bi bilo podobno biografiji avtoričine resnične mame Setsuko Mizumura. Pisateljica je namreč odraščala v Ameriki ter na Yalu študirala francoščino, nato pa se je preselila nazaj na Japonsko, kjer se je začela kulturno udejstvovati in pisati v maternem jeziku. Prav zaradi vračanja k lastnim koreninam in hkratne izkušnje tujstva lahko pisateljica iz prve roke razume vpliv zahodne kulture na sodobno Japonsko, razgrinja njune medsebojne literarne vplive, predvsem pa vplive Zahoda na vzhodnjaško tradicijo.
Mamina zapuščina je feljtonski roman, ki je v letih 2011 in 2012 izhajal v podlistkih časopisa. Poglavja so kratka, jezik pa dovolj preprost in zato dostopen širšemu občinstvu. Navsezadnje je tematika romana popolnoma realistična in vsakdanja, kar Mamino zapuščino uvršča v kategorijo stvarne književnosti. Avtorica v intervjujih pravi, da morata pisateljica ali pisatelj pisati tako, da sta razumljiva vsakemu smrtniku. Kljub temu pa bralk in bralcev ne podcenjuje in poglavij ne zaključuje z vsakokratnimi dramatičnimi vrhovi in triki, s katerimi bi pri občinstvu vzbujala napetost, kar je bila tradicionalna značilnost feljtonskih romanov, dandanes pa to prepoznamo predvsem pri televizijskih serijah.
Roman je razdeljen na dva dela. Prvi del opisuje počasno umiranje Mitsukijine matere. A njeno umiranje v glavni junakinji in njeni starejši sestri Natsuki ne vzbuja žalovanja, temveč predvsem željo po tem, da bi se vse skupaj čim prej končalo. Mati namreč vsakič znova okreva, njena volja do življenja se izkaže za neizmerno breme za obe hčerki, pisateljica pa pusti glavnima junakinjama občutiti olajšanje, ki jo končno prinese mamina smrt. Občutki, ki smo jih morda v življenju že doživeli, a si tega nismo upali priznati ali pa smo jih obsodili. Postopoma odkrivamo, da razlogi za tovrstno čustvovanje svoje korenine razraščajo marsikje. Navsezadnje proces čakanja na smrt odpira veliko vprašanj in problemov našega vsakdanjika. V podtekstu romana lahko zaznamo kritiko sodobnega zdravstvenega sistema, ki vse več finančnega in posledično skrbstvenega dela prepušča posameznicam. Bolnišnice in domi za ostarele so prepolni, nefunkcionalni in predragi. Hkrati nihče več nima časa za starejše ljudi, saj so v mestih mladi preveč zaposleni in obremenjeni z lastnim preživetjem. Tudi ritual žalovanja je posledično povezan s še enim finančnim zalogajem, na katerega mora družina računati, ko gre za smrt bližnjega. Hiter pokop in plačevanje računov za nagrobnike človeka osiromašita za predelavo lastnih spominov in občutkov, ki jih prinese smrt. Ta problem se izkaže za še kako aktualnega predvsem za tiste, ki so v času epidemije svoje starejše svojce morali prepustiti domovom za ostarele ali jih pokopati.
Avtorica po drugi strani odpira etično vprašanje evtanazije in človekovega dostojanstva, izkušnjo nenehnega odločanja med tem, ali človeka pustiti, da živi na cevki, in ga na ta način ohranjati pri življenju kot rastlino ali enostavno prekiniti nenehni boj med življem in smrtjo. A Mitsukijina želja, da bi mati čim prej umrla, ne korenini zgolj v preobremenjenosti, ki jo na žensko prelaga kapitalistični sistem ali v etičnem vprašanju dostojanstva, temveč tudi v odnosu med materjo in obema hčerkama.
Tretjeosebna pripovedovalka nas, da bi razumeli Mitsukijine zamere do matere, popelje v preteklost, v njeno otroštvo in otroštvo njenih matere in babice. Tako pred našimi očmi razgrne tri generacije žensk in sledi slavni tezi Simone de Beauvoir, ki pravi, da se ženska ne rodi, ampak to postane. Vzor, ki ga Mitsukijini materi predstavlja njena mama, se prenaša v naslednjo generacijo, vpliva na Mitsuki in na njeno sestro, a na vsako drugače. Če Mitsuki nikoli ni dovolj dobra, lepa ali pametna, je njeni sestri dovoljeno vse. Frustracije in želje po tem, da bi bila ljubljena, se hkrati prepletajo z družbenimi zahtevami, ki jih določa patriarhalna družba. Ko mati zboli, pade skrbstveno delo prav na Mitsukijina pleča – kljub materinim neskončnim kritičnim opazkam, ki jih je prenašala vse življenje.
Drugo polovico romana zaznamuje odnos babice, mame in predvsem glavne junakinje do moških. Ta del se časovno prestavi v obdobje po mamini smrti, ko se Mitsuki odpravi v samoten hotel, kjer si vzame čas za premislek o lastni preteklosti, predvsem pa se odloča o tem, kaj naj stori s svojim zakonom in materino denarno zapuščino. Čeprav so moški v romanu večinoma odsotni, se pojavljajo kot tista nevidna sila, ki ženske žene v nenehno spiralo patriarhalnih struktur, iz katerih se ne zmorejo izvleči in ki določajo ženske sanje, hrepenenja in vsakdanjik. Ker je protagonistka Mitsuki profesorica francoščine in tako poznavalka književnosti, govori tudi o vplivih zahodne literature na japonsko literarno produkcijo in na dojemanje ljubezenskih odnosov. Ugotavlja, da japonski romani pred vdorom zahodnjaškega koncepta ljubezni iz 19. stoletja ljubezni niso opevali. Veliko bolj je bila v ospredju narava. Prvi primer romana z ljubezensko temo je Demonsko zlato Ozakija Koya, za katero se kasneje izve, da je priredba nekega ameriškega sentimentalnega romana. Protagonistka išče vzporednice med junakinjo romana Omiyo in svojo babico, sprašuje se o vplivu literature na žensko razumevanje ljubezni in hrepenenja ter na njeno nenehno odrekanje lastni izpolnjenosti na račun moškega.
Zadnji del romana bi lahko označili za Mitsukijino osebno revolucijo. Protagonistka romana, ki zase sicer pravi, da to nikoli ne bi mogla biti, se namreč po ugotovitvi, da ji je mož že tretjič nezvest, odloči za ločitev. Ta odločitev za samostojnost na račun udobja in odvisnosti za petdesetletno žensko ni majhna stvar. Sama zase pravi, da je še manj kot nič, da je v tej družbi starejša ženska pravzaprav ničvredna. Njena situacija bralki ali bralcu odpre socialni problem žensk srednjega razreda, ki ga med drugim proizvaja plačna razlika, s katero se soočajo ženske na Japonskem. Čeprav Mitsuki dela skoraj toliko kot njen mož, je zaposlena za polovični delovni čas in komaj zasluži za dostojno življenje. Vendar ta nevidna ženska s svojo odločitvijo zasije kot vzor in zmaga za mnoge, ki pri tej spremembi oklevajo.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.