Take zmajske

Simona Semenič, Skrivno društvo KRVZ. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020

Veronika Šoster

Nagrada modra ptica že nekaj let prinaša sveža in drzna dela, med njimi se je znašlo že tudi nekaj knjig, ki so namenjene otrokom in mladostnikom, na primer Kot v filmu Vinka Möderndorferja, Zvezde vabijo Mihe Mazzinija in zdaj še Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič, ki jo najbolj poznamo kot gledališko ustvarjalko in performerko. Zvrstno in žanrsko pričujoči mladinski pustolovski roman resda izstopa iz njenega večkrat nagrajenega dramskega opusa, a v njem ostaja zvesta svojemu prepoznavnemu avtorskemu glasu, ki pogosto podira četrto steno in se nasploh ne ozira na okvire in omejitve. Knjigo je ilustrirala Tanja Komadina, ki je glavne motive (zmaja, arhitekturno podobo Ljubljane in četverico nadobudnih prijateljev) ujela že na naslovnico, njena glavna naloga pa je bil skrivnostni zemljevid, ki je gonilo knjige in protagoniste na lovu za namigi in končnim zakladom preganja sem in tja po prestolnici. Škoda je le, da je zemljevid nesrečno pristal čez dve strani sredi knjige, zato se njegova sredina – kjer je ravno največ materiala za raziskovanje – izgubi v pregibu. Poanta naslova knjige, ki neizogibno spominja na slavno Tajno društvo PGC, se razkrije precej pozno v knjigi, kar je dobra odločitev, saj nenehno podžiga radovednost, Skrivno društvo KRVZ pa se do takrat že dobro poveže.

Knjiga sledi številnim zakonitostim žanra mladinske pustolovščine. Imamo zemljevid, ki ga druščina odkrije po pomoti, a se kmalu izkaže za ključnega. Imamo začetno poletno brezdelje, ki kar kliče po akciji, po nečem razburljivem, kar bo previharilo dolge soparne dneve in jih naredilo predvsem bolj vznemirljive. Imamo tudi pisano druščino otrok, ki se spoprijateljijo ravno zato, ker se lotijo nenavadnega in celo nevarnega podviga. Pa tudi resnično legendo – o ljubljanskem zmaju in Jazonu –, ki je prikladno navržena ob začetku pripovedi. Tu sta tudi kopica nenavadnih likov, do katerih še pridem, pa postopno kopičenje informacij po različnih zgodbenih linijah, da se proti koncu lahko povežejo v smiselno celoto, in še in še. Vseeno pa ne gre za tipično žanrsko delo. Avtorica že od začetka zavzema ne samo mesto vsevedne pripovedovalke, ampak mesto metapripovedovalke, ki razgrinja ozadje nastanka knjige, komunicira z bralcem in na videz sproti posega v lastno delo. Prvo poglavje romana se na primer odvije dvakrat, saj od prvotnega prvega poglavja in nadaljevanja pisanja mine več let, v tem času pa se pripovedovalka zmede in pozabi, kako je hotela nadaljevati napol napisani stavek, zato se odloči za ponoven začetek. Podobno se zgodi še nekajkrat v knjigi, ko se ji zdi opis nekega dogajanja preveč umirjen, zato doda še drugo, bolj akcijsko različico, a je tudi glede te malce v dvomih. Nasploh nenehno komentira časovne in prostorske preskoke, in bralec se dejansko počuti, kot da aktivno sproti vodi zgodbo v neko smer, na primer: »No, in zdaj jaz v maniri kakega hollywoodskega filma prizor prekinem, zato si zdaj ti vznemirjeno želiš izvedeti, kaj vidijo Iza, Črt, Vid in Kaj.« To ima več učinkov, eden izmed njih je, da ostaja knjiga nepredvidljiva in sveža, saj je sploh v mladinski literaturi tako luciden pripovedovalec redkost, s tem pa doseže tudi to, da mladega bralca spodbudi k razmisleku, kako neko delo nastaja, obenem pa mu pokaže, da je lahko literatura tudi drugačna od tiste »klasične«, na kakršno je navajen. S tem pristopom in z uporabo bogatega besednega zaklada pa se še posebej izkaže, saj bralca nikoli ne podcenjuje, mu ne prizanaša, ga ne ujčka in ga nasploh ne dojema kot manjvrednega in nevednega samo zato, ker je mlad. Vseskozi ga nagovarja v drugi osebi ednine in pogosto govori v prvi osebi dvojine, zato se med njima do konca zgodbe stke posebna zaupna vez: »Zdaj naju že pošteno firbec matra in najboljše bi bilo, da se skloniva nad tiste štiri skuštrane glave pred stolnico in pokukava na zemljevid.« Ob vsem tem pa pride na plano še svojevrsten humor: »Aja, ti ne veš, od kod gospodu Erasmusu to bogastvo. Ti razložim, da se ti ne bo treba ubadati s tem med branjem, ker res ni tako pomembno.«

Zgodba je spletena iz več pripovednih niti, v njenem središču pa je skrivnostna rastlina Dracophylum remedium, ki jo nepridiprav ukrade uglednemu znanstveniku in raziskovalcu Erasmusu Stephanusu Dracophyllusu. Ta se ponjo odpravi v Ljubljano, od koder ga kliče izsiljevalec, po prestolnici pa se prav tisti hip z zemljevidom, polnim ugank in nalog, podijo štirje prijatelji, Iza, Črt, Vid in Kaj. Same uganke so zastavljene po principu klasičnih kriminalk (v slogu Zlatega hrošča Edgarja Allana Poeja) oziroma trenutno popularnih sob pobega (številke, črke, šifriranje, podatki), jih je pa v večini težko reševati skupaj z junaki, ker so nekatere odvisne od vizualij (na primer pročelja neke stavbe). Pomembno vlogo odigra tudi Vidov dedi Konstantin, sicer zmajeslovec, pa tudi sam zmaj, ki ga začne ponoči videvati Črt. Zgodbene linije se začnejo počasi prekrivati in povezovati, pri tem pa sicer niso preveč zagonetne, a jih je zaradi sloga pripovedovanja in pisane palete likov vseeno razburljivo spremljati. Likov je veliko, tako glavnih kot stranskih, a so dovolj izdelani, da jim z lahkoto sledimo. Izjema sta le Vid in Črt iz osrednje četverice, ki se med seboj ne razlikujeta dovolj, da bi zares vedeli, s kom se trenutno družimo, pri tem pa avtorici usluge ne delajo niti štiri tričrkovna imena. Tudi pogovori med njimi so včasih malo nerodni, saj so mešanica narečja (Vid in Črt govorita ljubljansko, Kaj in Iza pa primorsko), slenga mladih in knjižnega jezika, zato so na trenutke umetni (»Mislim, gromska strela, no. Kje si že slišal koga tako govorit?«). Povsem druga pesem pa je čudoviti dedi Konstantin, prisrčno prismuknjena pojava z bogato založenim podstrešjem in pravo rastlinsko džunglo, ki obkroža njegovo hišico. Pripravlja tudi najboljšo »zmrzlino« (sladico s sladoledom) daleč naokrog in je celo pravi zmajeslovec. Vsakič ko se pojavi, prinese s seboj čisto posebno energijo, njegova karizma pa čisto ukrade šov. V knjigi najdemo še nekaj takih prijetnih in izdelanih prostorčkov, kot sta podstrešje in vrt, in tu se vidi avtoričino odrsko razmišljanje, saj je nenehno pozorna na podrobnosti in fiktivno okolico skrbno gradi. Kot se spodobi za zgodbo o ljubljanskem zmaju, je veliko tudi ljubljanskih realij, a čeprav je v ospredju nemalo znanih turističnih lokacij (Prešernov trg, Tromostovje, Ljubljanski grad), se z nekaterimi manj izpostavljenimi ustvari presenetljiva razglednica prestolnice, ki v resnici skriva prenekatere skrivnosti. Knjiga, ki ne poenostavlja ali olepšuje zavoljo mlajših bralcev, temveč jih celo spodbuja k refleksiji, pa nas opominja, da pogosto ne opazimo čudovitih stvari, ki jih imamo tik pred nosom, in ozavešča, kako pomembna je kulturna dediščina. Tudi taka zmajska.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Akcija na kvadrat

    Gaja Kos

    Tako kot gresta skupaj krof in marmelada, gresta skupaj Dav Pilkey (ki deluje v tandemu s koloristom Josejem Garibaldijem) in odbita akcija.

  • Gospod Cogito se znajde v kritiki Veronike Šoster

    Veronika Šoster

    Čeprav spada Zbigniew Herbert med velike poljske pesnike in mislece 20. stoletja, je pri nas razmeroma nepoznan. Pred nekaj leti smo dobili prevod njegovih zadnjih dveh zbirk, v devetdesetih pa je pri Društvu slovenskih pisateljev izšel malo obširnejši izbor, ki sta ga pripravila Tone Pretnar in Niko Jež.

  • »Sveta preprostost opisa«

    Silvija Žnidar

    Za pesniški opus poljske pesnice Wisławe Szymborske (1923-2012), ki je pod naslovom Radost pisanja v izrednem prevodu Jane Unuk izšel lansko leto, bi lahko rekli, da je kompleksno ljubezensko pismo svetu, in vsemu kar na njem in okoli njega obstaja.

Izdelava: Pika vejica