V torek, 4. 9., se je s predvečeri po Sloveniji in v Trstu začel festival Vilenica. Zame se je festival začel na Primorskem, v Sežani, kjer sta nastopila Dorota Masłovska iz Poljske in Marko Sosič, za vmesne predahe med branjem in pogovarjanjem pa je poskrbel Aleš Hadalin z interpretacijami ljudskih pesmi. Večer, zastavljen precej tradicionalno (predstavitev, vprašanja, branje v kulturnem domu), je povezovala Magdalena Svetina Terčon, ki je imela za oba pisatelja pripravljenih nekaj vprašanj,Preberi

Zasanjani oblački, ki s plakatov in zloženk vabijo na srečanja s sodobnimi pesniki z vsega sveta in z njihovo poezijo, so se letos poleti tretjič ustavili nad Ptujem. Nekaj melanholije za Medano in čarobnostjo Goriških Brd je ostalo, a po drugi strani se Ptuj zaradi boljše infrastrukture, večjega števila kapacitet in, nenazadnje, bistveno večjega števila obiskovalcev na branjih in drugih dogodkih lahko ne le primerja z nekdanjo prestolnico Dnevov poezije in vina, temveč jo vPreberi

Ko so organizatorji festivala Dnevi poezije in vina briške griče – kjer se je vino s pesniki razumelo nemara bolje kot njihovi preponosni vinarji – zamenjali za poezije potrebni Ptuj, si ni bilo lahko predstavljati, kako bo na Vrazov trg preneseno tudi vzdušje. V tretjem letu in z novim vodstvom je bil uspeh ponovno potrjen, presežki pa, kot zmeraj, v razlikah. Ne nazadnje Dnevi poezije in vina odgovarjajo predvsem na vprašanje sodobne svetovne poezije, poPreberi

Ne poznam New Yorka Scorsesejevih filmov. Poznam očiščeno, post-Giulianijevo verzijo, ki z Ulicami zla, Taksistom, Pobesnelim bikom in Dobrimi fanti nima kaj dosti skupnega. Razen zapisov in obledelih fotografij na stenah hiš, ki so gostile gangsterje, prekupčevalce, zvodnike in boeme. In tiste, ki so bili vse obenem. Počiščena verzija New Yorka na primer pomeni, da spodnji konec Manhattna, tako na vzhodni kot na zahodni strani otoka, ni več prizorišče delovanja mamilaških tolp in nabora vbodnihPreberi

Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, je tvegano vsaj v tem smislu, da se ne izrečeno ne bi ponovilo. Ker tukaj ne gre obnavljati elementarnih značilnosti sloga in fabule, ki so jih interpreti bolj ali manj zadeli in jih medtem večinoma že postavili v kontekst prejšnjih Jančarjevih romanov, se mi zdi smiselno spregovoriti o nečem, karPreberi

Roman Ferija Lainščka z všečnim naslovom Jadrnica intonira naslednji prizor: oče ob oknu, obsijan z zunanjo svetlobo, in deklica, ki zaradi bombnikov čuti, da se je svet pod njenimi nogami zamajal in da se bo začel sesipati vase. Ker je oče, ki se je v času osamosvajanja Slovenije znašel na napačni strani, ni zmožen zaščititi, po njenem torej zaustaviti bombnikov, in ker prav tako kot ona občuti strah, se počuti prevarano. Zgodi se sicer, da oče kmalu po tem dogodku umre in tako postane lik iz dekličinega otroškega spomina.Preberi

Karla Kelsey, avtorica prve objave v nizu Literaturinih naročenih kritik iz tujine, ki sicer na Susquehanna University predava kreativno pisanje, je za Literaturino spletno stran strnila nekaj svojih misli in izkušenj o stanja literarne kritike v ZDA, kjer je, kolikor vemo, literarna scena precej razgibana – po načinu objavljanja in izdajanja pa se od naše tudi razlikuje. Toda, kot je opozorila Kelseyeva, ravnotežje ameriške literarno-kritiške pokrajine ni brez motenj. V svojem razmišljanju se Kelseyeva tako dotakne implicitnih vprašanj glede priložnosti za objavo, spletnih revij in blogov, prepoznavnosti kritikov v javnosti in sploh razmerja med pesniki, kritiki in akademiki.Preberi

Potem ko so se gostujoči kritiki in povabljeni pesniki že dodobra ogreli (k čemur je prispevalo tudi do skrajnosti ogreto ozračje), sem sama prispela v Rogaško ravno pravi čas, da sem še ujela avtobus, ki je na Pilštanj (eno redkih vasic, ki jo domačini še vedno imenujejo trg) popeljal vse prej omenjene, v družbi treh norveških pesnikov in nekaj skrajnih navdušencev, ki so se vroč vikend namesto morju odločili posvetiti poeziji.Preberi

27. junija zvečer smo se s kritiki in ljubitelji poezije srečali na študentski kritiški razpravi v Menzi pri koritu, ki je potekala v okviru Festivala Pranger in jo je bistro vodil študent primerjalne književnosti in filozofije Blaž Jelenc. Sproščeni ob frucu, cigareti in turški kavi smo prisluhnili štirim kritikam študentk primerjalne književnosti, ki jih je za tovrsten dogodek med drugimi predlagal profesor Matevž Kos, ki vodi seminar iz literarne kritike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.Preberi

Tokrat sta na vrsti Pilkey, avtor legendarnega Kapitana Gatnika, in njegov tretji roman v stripu. Čeprav – če dovolite, bi si tukajle najprej vzela četrt minutke za njegov drugi roman. Slednji pod epskim naslovom Prigode Uka in Glaka, kungfujskih pračlovekov iz prihodnosti bralcem (zlasti (ne)naklonjenim učenju tujih jezikov) ponuja zanimiv izziv – učenje jamovščine v štirih enostavnih lekcijah, pod motom: “Zabaven! Lahek! Živcira starše!” Zdi se mi, da je po tej ponudbi odločitev za nemščinoPreberi

Prejšnji četrtek, medtem ko so v Menzi potekala letos še posebej izčrpna festivalska branja Mladih rim in je bila za nadaljevanje napovedana še Čučnikova premierna izvedba projekta Mikado, je v Kudu potekal najnovejši pesniško-glasbeni nastop Tomislava Vrečarja. Vrečar, ki že nekaj časa sodeluje v kolektivu Soma Arsen – in ga ne nazadnje tudi pooseblja – je za večer, naslovljen Mesto v pesmi, pesem nad mestom, k sodelovanju povabil še pesnika Toneta Škrjanca in Arnoža Poliča, kitarista Janeza Kardelja in likovno ustvarjalko Jeleno Sokić, ki je prispevala nekoliko rudimentarne, a primerno basquiatovske vizualizacije.Preberi

V četrtek se je na festivalu večidel neuveljavljene poezije Mlade rime v Menzi pri Koritu, ki kot vsako leto premore tudi bogat glasbeni del, zgodil performans z imenom Mikado. Za njim stoji pesnik Primož Čučnik, ki je letos izdal istoimensko pesniško zbirko in ki se že od nekdaj tako ali drugače udejstvuje tudi v glasbenih okoljih. Bodisi kot pisec in prevajalec, bodisi kot občasni performer – predvsem v zasedbi CPG Impro, kjer mu družbo delataPreberi

V ponedeljek, 18. junija 2012, se je že petič pričel petnajstdnevni festival Mlade rime, finale celoletnega druženja v Menzi pri koritu, ki naj bi mlade pesnike rekrutiralo v literarno nastopanje. Prvo srečanje v okviru festivala se je zgodilo pravzaprav že ob štirih popoldne kot “kava” z Lidijo Dimkovsko v Klubu Daktari (prav tako napovedani Tomaž Šalamun se ni prikazal). Popoldanske pesniške kavice v senci grajskega griča naj bi služile predvsem temu, da občinstvo seznanijo s prostorom, kjer se bodo začeli jeseni redno odvijati pogovori in branja.Preberi

Ob koncu prejšnjega meseca, teden dni, preden so slovenski udeleženci Andrej Hočevar, Gregor Podlogar in Staša Pavlovič obiskali Berlin, je nemški nobelovec Günter Grass že drugič v tem letu razburil javnost – s pesmijo. Potem ko je Grass pred nekaj meseci spore zanetil že s svojo pesniško kritiko izraelske atomske politike in si z njo prislužil celo obtožbe antisemitizma – še toliko bolj, ker je njegovo sodelovanje z SS bilo razkrito tako rekoč pred kratkimPreberi

V noči s petka na soboto, okoli treh zjutraj, je Nina Medved vzela v roke knjigo pesmi in jih začela brati. Brala je zelo doživeto. Ob pesmi, v kateri avtor pravi, da njegova poezija ni preveč dobra in da ona, torej tista, ki v pesmi nastopa, nima preveč lepih nog, je celo začela razkazovati svoje lepe noge. Nek fant jo je vprašal, koga bere, in rekla je, da velikega Bukowskega, nakar je on pripomnil, daPreberi

Samsona in Roberta poznate, a ne? In za vegetarijanski penzion Fjordski zaliv ste že slišali? Veste, da je Oli vidra za vse, da je Greta jazbečevka in za povrhu še zelo olikan paž, da je učiteljica Cviliberg stara sitna purica, da je von Noj trgovec, ki sploh ni noj, ampak bolj štorklja, in da je Gregor poet, sicer pa krt, ki ima težave z obvladovanjem jeze? Ne, ne, ne, ne, ne, ne in ne?! VPreberi

V četrtek je v klubu Daktari gostoval avtorski projekt igralke Mince Lorenci, v katerem je ta »ugledališčila« poezijo naslednjih domačih pesnic: I. Simonović, S. Vegri, M. Škorjanec, Majarčičeve, N. Maurer, B. Korun, L. Poljanec, M. Kačič, F. Trojanšek, M. Vidmar, S. Hrastelj, A. Novak in M. Krese. Režiserka v 45 minut trajajoči predstavi zaobjame večino »žgočih« ženskih tem: hrepeneče iskanje (pravega) moškega, poroka in rojstvo otroka kot mejna in težko pričakovana momenta v življenju slehernice,Preberi

Toliko, da veste – Bello in gospod Bello nista ena in ista oseba. Oziroma sta. Ne, pravzaprav nista … vraga, težavica nastopi pri besedi “oseba”. V resnici je takole – Bello je pes, gospod Bello pa taisti pes preobražen v moškega, s čimer ima nekaj malega opraviti modra tekočina. Ko v fantovski sobi ob vznožju postelje smrči pes, dobimo prizor s hišnim ljubljenčkom, ko pa se tam znajde smrčeč moški, dobimo problem. Oziroma ga dobita gospod Sternheim,Preberi

Zadnjič smo v knjižnici udarili debato o novih knjigah, kar tako, vsepovprek. Ko je U. razlagala o neki očitno povprečni knjigi, je končno oceno podala takole: “Nisem ravno skakala od navdušenja, ampak povsem za odmet pa le ni.” Ko se je zatem govorilo o očitno prav zares zanič knjigi, je P. potožil: “… ob takih zadevah pa skočim v luft!” Opazite? Hecno, kako knjige pri bralcih očitno sprožajo skakalne vzgibe! Takoj mi je pred očiPreberi

Ker se poezija v glavnem dogaja v bolj skritih kotičkih, še najraje na samem, je športno soočenje avtorja s samim sabo lahko presenetljivo doživetje. Kjer prevladuje mnenje, da je poezija tako ali tako nedotakljiva, zavezana višavam, ki jih v resnici nihče niti ne poskuša dosegati, bo tudi zahteva po dobri poeziji nezdružljiva z željo po njeni tehnični dovršenosti. Toda poezija je ravno toliko stvar mišic, kot je šport stvar srca: dobri rezultati so stvar vajePreberi