No, kaj pa ti predlagaš?

V lanskem letu smo dočakale_i prevoda dveh pomembnih besedil (ameriškega) feminizma, knjige bell hooks Naša pozicija: razred je pomemben (Založba Sophia, 2019) in pričujočega dela Shulamith Firestone, Dialektika spola. Besedili morda v smislu »pogleda od daleč« nista zares sorodni, a zdi se, da v mikrokozmosu domačega izdajanja prevodov teorije feminizma, vendarle gradita neko skupno zgodbo. Če je Firestone globoko zagrizla v vprašanje takrat še ne (zares) poimenovane intersekcionalnosti (oz. medpresečnosti), je ta pri bell hooks že povsem razvit pojem in če je prva bila deležna očitkov »belega feminizma«, se druga ukvarja eksplicitno z vprašanjem afroameriške skupnosti.

To je le nekaj stičnih točk, zaradi katerih se omenjeni knjigi zdi smotrno (med prvo izdajo Dialektike spole in Našo pozicijo je sicer 30 let razlike) brati eno ob drugi (kakor da bi se deli dopolnjevali) ter tako pridobiti svojevrstno tretjo vsebino. Levji delež detekcije med teoretičarkama je (vsaj v najbolj grobih orisih) soroden. Obe jasno naslovita problem kapitalizma, obravnavata družino in institucijo otroka, naposled pa še izrazita zahtevo po dehierarhizaciji družbe, kjer je pri hooks mogoče iskati celo dediščino radikalnega feminizma, v katerem Firestone predstavlja eno osrednjih imen.

Z Našo pozicijo se sicer v preostanku besedila ne nameravam ukvarjati, vendar naj te uvodne besede pripomorejo k izhodiščnemu orisu neke splošne narave umeščanja Dialektike spola v teoretsko polje. Gre za besedilo, ki ga različni konteksti razkrivajo v presunljivih lučeh in obravnavo je mogoče začeti pravzaprav kjerkoli. Ob branju se nam lahko zazdi, da nekatere sodobne izpeljave emancipatornih bojev trpijo za »teoretsko demenco«, da spregledajo svojo pozicijo v dolgi premici zgodovine boja in se posledično izumljajo vsakič znova, vsakič od začetka, zaradi česar lahko padejo v začaran krog vsakokratnega zatona pred (morebitnim) prebojem. Dialektika spola to nevarnost vračuna in se z njo spopade na približno prvih petdesetih straneh (v prevodu), na katerih Firestone osvetli in reflektira zgodovino ameriškega feminističnega boja. Različne smeri, šole, težnje, postavlja v kontekste vsakokratnih družbenih razmerij, akterke hvali, ko je to mogoče, a tudi zavrača, ko je to potrebno. Izrazi zadržek do narave (posebej prvih korakov) boja za volilno pravico, ki je po njeni oceni trajal predolgo, bil preveč izčrpavajoč in uspel začasno tako rekoč ustaviti druga polja feminističnega boja. Ali kot duhovito zapiše Firestone: »Podelitev volilne pravice gibanju za volilno pravico je ubila gibanje za pravice žensk.« (str. 38). Kasneje se priduša, da ta bitka »za ženske ni imela posebne vrednosti« in je uspela celo zamegliti marsikaj lucidnega, produktivnega in zanimivega kar se je v polju feminizma sicer dogajalo pred in med bojem za volilno pravico.

Firestone seveda ne trdi, da je boj za splošno volilno pravico brezvezen, ker bi bila splošna volilna pravica brezvezna, temveč zato, ker nujno poteka v omejenem območju na katerem je mogoče zavlačevati z dolgotrajno rovsko vojno, ki naposled prinese eno pravico v vakuumu. Četudi bi bilo Firestone mogoče očitati, da v okviru tega boja ne upošteva procesa legitimacije žensk kot političnih akterk, pa je vendarle treba računati tudi z možnostjo, da bi sprememba globlje paradigme patriarhalne družbe bila tista, ki bi tovrstne pravice prinesla sama od sebe.

Prav ta zasuk se zdi ena bistvenih vsebin Dialektike spola, razkrita že v uvodnih poglavjih. Odpravljanje in korigiranje simptomov nujno vodi v mučne boje za pravice, katerih smoter nam počasi izgineva izpred oči, ko jih vendarle dosežemo pa naenkrat, ko popusti zaslepljenost od boja, zagledamo nešteto tistih s katerimi se v vmesnem času nismo ukvarjale_i.

Še ena težava tega pristopa je, da so nišni boji lahko vedno znova predmet zlorabe. Boj za volilno pravico pomeni volilno pravico, a pomeni tudi ustavitev boja na drugih področjih. Plačano gospodinjsko delo pomeni delavsko osvoboditev gospodinj, lahko pa pomeni tudi kamenček v mozaik podobe ženske kot zgolj gospodinje/zasebne osebe. Prevajalka dela Katja Čičigoj v spremni besedi k prevodu opozori na primer, ki ga v delu One Dimensional Woman navaja Nina Power, ko se je komuna avstrijskega umetnika Otta Muehla (sicer dunajskega akcionista) pod pretvezo seksualne osvoboditve, preobrazila v nekakšen patriarhalni harem, ki mu je kraljeval njegov ustanovitelj (str. 324). Vsaka od naštetih osnovnih idej je legitimna, a se lahko v kontekstu trenutne ureditve izrazi v paradoksalnih posledicah. Zdi se, da v tem oziru Firestone stavi na sintezo revolucije in evolucije. Ukinitev družine in družbeni preobrat skozi radikalni feminizem v navezi z delavsko revolucijo bosta po njeni izpeljavi pognala stroj sprememb v tek, a posledice bodo vidne šele nekaj generacij kasneje.

To pa je tudi temeljni pojem Dialektike spola: revolucija, kar je razvidno že iz dialektike v naslovu, podnaslova Zagovor feministične revolucije in prvih besed iz uvoda knjige: »Spolni razred je tako zakoreninjen, da je neviden.« (str. 13) Nekaj vrstic kasneje postane jasno, da se Firestone naslanja na de Beauvoir (njej knjigo tudi posveča): »Tako temeljne spremembe ne moremo preprosto vključiti v tradicionalne kategorije mišljenja, na primer, »politično«; pa ne zato, ker te kategorije tu ne bi bile uporabne, temveč zato, ker niso dovolj obsežne: radikalni feminizem prestopa njihove bregove.« (ibid.). Čeprav to na tem mestu ni omenjeno eksplicitno, vendarle lahko razumemo, da Firestone (kot de Beauvoir) spolno binarnost razume kot temeljno, paradigmatsko delitev. Tako zelo paradigmatsko, da je vsakršna druga dejavnost, najsibo še tako revolucionarna, vanjo že zajeta, ali kot nadaljuje avtorica: »Če bi obstajala beseda, bolj vseobsegajoča kot je revolucija, bi jo uporabili.« (ibid.)

A bolj kot samo pojmovanje feministične revolucije kot »prave« revolucije (ali raje nekakšne čez-revolucije), kar je mogoče razumeti tudi kot bolj ali manj spontani besednjak, ki privre na plano ob vsakem klicu po spremembi, je pomembno nekaj drugega. Firestone se vedno znova vrača k Marxu in Engelsu, pod drobnogled jemlje njuno pojmovanje družine in zahtevo po ukinitve le-te, ukvarja se s problematiko vzgoje otrok … njena misel pa naposled kulminira v ideji, da proletarske revolucije ni mogoče izvesti brez istočasne feministične revolucije. Historične primere revolucij oceni kot neuspešne prav zaradi njihove neobčutljivosti glede tega vprašanja. In seveda obratno: (delavska) revolucija je nujna komponenta feminističnega boja.

Za trenutno medijsko najbolj zaželeno (in morda tudi najbolj razširjeno) izpeljavo feministične misli v obliki liberalnega feminizma (ki lahko, roko na srce, na večino vprašanj odgovarja zelo omejeno) se zdi, da si po eni strani nekatere osrednje miselne izpeljave izposoja iz radikalnega feminizma ala Firestone (denimo preoblikovanje romantičnih razmerij, vprašanje medrasnih razmerij …), še bolj pa morda bije v oči, da mu tovrstne elemente (a s premeščenim kontekstom!) očita nasprotna stran (homogeniziranje feminističnih pozicij v sklop različnih osvobodilnih bojev, prevratništvo, uničevanje družine …), s čimer anti-feminizem paradoksalno morda celo bolje zazna kaj bi naj bilo jedro radikalnega feminizma, kot to uspe liberalnemu (a tu pogosto nastopi celo liberalno zanikanje tega jedra). Posledično na žalost ni zares zaznati dejanskih silnic, ki bi teorijo radikalnega feminizma prevajale v prakso. V nekem smislu se zdi, da se širše prepoznavni tokovi feminizma kot tudi njihova opozicija nenehno (nevede?) opredeljujejo prav do osnovnih izpeljav Dialektike spola.

Za knjigo in miselno potjo avtorice pa se skriva še neka intimnejša zgodba. Čeprav pri tem na videz tvegamo zdrs v zasebno sfero, je resnica bržkone ravno obratna: najbolj politično se pri feminizmu lahko pogosto skriva prav na nejasni meji javnega in intimnega. Prav toliko kot je Firestone študirala Drugi spol je študirala tudi Kapital in se tako hitro pridružila raznoraznim radikalnim levim gibanjem, ki so v ZDA v poznih šestdesetih jasno rasla kot gobe po dežju (kasneje je ustanovila tudi kopico organizacij, ki so bile eksplicitno osnovane na idejah radikalnega feminizma). Zelo hitro je sledilo razočaranje, ko je ugotovila, da mesto feminizma v teh gibanjih ni prav nič samoumevnega, v najboljšem primeru je razumljen kot »neka obrobna ženska zadeva«, v najslabšem pa kar izobčen in v tem procesu praviloma pospremljen z v nebo vpijočo mizoginijo, pa čeprav je neizbežnost nuje feministične revolucije utemeljena (in bi tako tudi potencialna zavrnitev zahtevala najmanj proti-utemeljitev). V tem ozadju lahko prepoznamo še en kontekst in dialog s tu in zdaj, tudi s slovenskim okoljem: pojavlja se nekakšna nezaupljivost do nosilk_cev feministične ideje v organizacijah radikalne leve misli, ki je v najboljšem primeru posredovana skozi kakšno brezzobo feministično sekcijo znotraj organizacije (»naj imajo to svoje veselje«), v najslabšem pa eksplicitno zavrnjena kot neintelektualna, reakcionarna ali histerična. Govorice in polzasebna sfera nam podajo še kakšen podatek o spolnem napadu ali strukturiranosti dela organizacije ala Otto Muehl. Prav to nenehno potikanje po polju nedokazljivega, govoric in paradoksov »vsevključujočnosti« liberalizma (ko liberalizem denimo iz liberalnih vzgibov dopusti patriarhalno shemo) pa je gorivo statusa quo in prav na tem mestu vstopi Firestone, avtorica, ki je svojo feministično misel bila tako rekoč primorana radikalizirati prav skozi opozicijo znotraj radikalnega gibanja. Ko je tako rekoč videla koliko izgovorov lahko prenese obstoječi sistem s pripadajočo opozicijo, je spoznala (ali kar izumila) nekaj neprimerno bolj temeljnega.

Kako zelo Firestone zagrize v temeljne idejne procese (svojega) časa je razvidno tudi v poglavju Freudovstvo: zgrešeni feminizem. »Freudovstvo in feminizem sta narejena iz iste snovi. Freudov dosežek je bil, da je ponovno odkril seksualnost.« (str. 67) zapiše v drugi točki prvega podpoglavja, kar botruje k temu, da si psihoanalitični pristop tudi »prisvoji« in ga obdrži tekom večine dela (posebej seveda stopi v ospredje pri problemu družine, a tudi rasnem vprašanju). Psihoanalizi ne očita kakšne »temeljne zgrešenosti« ali vsebine, zdi se, da je tisto kar pripoznava kot problematično predvsem njena kulturna umeščenost. Dotakne se »obsedenosti s psihoanalizo«, opozori na šarlatanstvo, ki jo je spremljalo že od njenih začetkov, a obenem psihoanalitični metodi pripisuje velik pomen, oz. jo razume kot veliko odkritje. To morda še najbolje ponazarja pogosto nanašanje na Theodorja Reika, ki je po njeni oceni »nemara prototip Freuda, kakor tega razume laik iz ljudstva, je utelešenje grobosti in neobčutljivosti večine psihoanalitikov za resnične probleme pacientov.« (str. 89). Reik ni sposoben razumeti »objektivne razlike v družbenih situacijah enih drugih« (torej žensk in moških) doda v istem odstavku.

Tako sta po Firestone feminizem in psihoanaliza na sledi istemu, a njuna vloga je neprimerno bolj odvisna od nosilk_cev idej kot česarkoli drugega. Prostor, ki bi ga ob začetku 20. stoletja lahko zasedel feminizem je povsem uzurpirala psihoanaliza. Bi bilo mogoče reči, da je prišlo na nek način do apropriacije polja preučevanja seksualnosti z namenom krepitve patriarhalne zasnove družbe? Zdi se kakor, da bi se to polje prisvojilo zato, da bi se ga lahko nato z laično in vulgarno rabo zvedlo na krepitev statusa quo, na nek način protislovnega kopernikanskemu obratu kot ga je izvedel Sigmund Freud.

Ideje radikalnega feminizma ostajajo vezane predvsem na zamejena gibanja (a mogoče bi bilo reči, da je teh vendarle vedno več), medtem pa se navdušenje nad psihoanalizo še ni poleglo in tudi obračanje k Marxu in Engelsu (vsaj tako se zdi) ponovno pospešeno dobiva svoje mesto v sodobni družbi. A tu je zaznati, da tako eno kot drugo navdušenje pogosto bivata v okvirih deklarativnega in popreproščenega, ali bolje: prilagojenega trenutnim družbenim razmeram z namenom njihove legitimacije in krepitve. Se potencial salomonovske poteze skriva v neprimerno manjkrat naslovljeni zahtevi po ukinitvi družine? Firestone ugotavlja, da temeljna družbena enota reproducira tako zatiranje po liniji spola kakor tudi razreda. V svoji analizi operira z ustaljenim pojmom otroka kot tistega, ki ni-zares-oseba, ne more skrbeti zase in je zato njegova naloga, celo smoter, poslušnost. Strukturno mesto otroka iz primarne družine pa nato v drugih kontekstih pridobivajo ženske, delavci_ke, temnopolte osebe … Možnosti, da se to zgodi tako botruje sam obstoj institucije otroka.

Firestone s problemom opravi na način, ki je zanjo tako rekoč značilen: ukiniti kategorijo otroka! Zgodovinska analiza (denimo v knjigi Otrok in družinsko življenje v starem režimu Philippa Arièsa na katero se nanaša tudi avtorica) dokazuje, da se je nuklearna družina začela razvijati v 14. stoletju, skupaj z njo pa tudi mit otroštva, ali bolje: otroštvo samo, oz. kot pravi Firestone, ko piše o srednjeveški družbi: »otroci so tedaj bili mali odrasli« (str. 102).

Kako zgoraj omenjeno zasedanje strukturnega mesta otroka poteka v kontekstu rasnega vprašanja lahko preberemo v poglavju s povednim naslovom Rasizem: seksizem družine človeka: »Poglejmo rasne odnose v Ameriki, makrokozmosu hierarhičnih odnosov v nuklearni družini: belski moški je oče, belska ženska je žena-in-mati, njen status pa je odvisen od njegovega; črnci, tako kot otroci, so njegova last, njihova telesna različnost jih zaznamuje kot podrejeni razred, na enak način kot so otroci proti odraslim lahko razločljiv hlapčevski razred. Ta hierarhija oblasti ustvarja psihologijo rasizma, prav tako kakor v nuklearni družini ustvarja psihologijo seksizma.« (str. 137)

To so zgolj osnovna izhodišča (v nadaljevanju Firestone raziskuje kako se v tovrstnih pogojih tvorijo denimo medrasni odnosi, zakoni ipd.) poglavja, ki je bilo bržkone deležno najsilovitejše in najbolj utemeljene kritike. Avtorica izkaže neobčutljivost za kontekst rasnega vprašanja, raziskuje ga skozi prizmo bolj ali manj poenostavljenega prenašanja metode iz enega v drugi kontekst (lahko bi rekli, da mestoma zapade nekoliko vulgarni izpeljavi psihoanalize), ne da bi pri tem upoštevala specifike vsake družbene skupine. Med očitki se je tako recimo večkrat znašla teza, da je bila prav družina tista, ki je najbolje uspela zaščititi temnopolto populacijo v času najhujše rasne segregacije. Tu bi lahko seveda stopile_i korak nazaj in postregle_i s trditvijo, da bi ukinitev družine omogočila, da se rasizem sploh ne bi zgodil že v prvem planu, a temu navkljub bi tu ostala težava, da avtorica kakršnihkoli specifik niti ne omenja (četudi samo zato, da bi jih lahko odpravila). Skozi delo se izkristalizira, da je osnovni model zatirane tako rekoč bela cis-ženska, kar je tisto, kar je v feminističnih krogih ob recepciji Dialektike spola največkrat vzbujalo nelagodje.

Tako so se zvrstile utemeljene kritike iz logov črnskega feminizma, LGBT in (kasneje) kvir teorije, a osnovna težava dela ni v tem, da bi Firestone te skupine zanemarila, nasprotno, eksplicitno pripozna težave s katerimi se soočajo in jih v knjigi tudi skuša razrešiti, le da njen model ne upošteva njihovih specifik, predvsem pa napravi dvoje problematičnih potez (na kateri na nekem drugem mestu opozarja denimo bell hooks): poleg že omenjene vpeljave modela »bele cis-ženske«, dele teorije osnuje na »neskončnih« analogijah med »ženskami« in »črnkami_ci«. Težava Dialektike spola je na tem mestu torej predvsem v njenih zdrsih in nezmožnosti, da bi se iztrgala iz lastne zaznamovane pozicije in s tem osvetliti druge, tokrat (ponovno) spregledane.

Drugi del razloga čemu je bilo delo deležno kritike je nekoliko drugačne narave, saj ne gre toliko za neobčutljivost ali »teoretsko slepoto«, temveč prej za nekakšno teoretsko razhajanje: avtorica zatiranje ženske, oz. zatiranje po liniji spola, razume kot izhodiščno (kar je, kot opozori denimo Čičigoj v spremni besedi, tudi temeljna značilnost radikalnega feminizma) in tako ne gre nobenega drugega zatiranja razumeti mimo te predpostavke, ali drugače: navidezno zanemarjanje vprašanja nekih drugih skupin ni zares zanemarjanje, le razumeti jih pod dežnikom zatiranja ženske.

Na ta način je Firestone zarisala osnove različnih gibanj, ki imajo v svojem jedru spolno emancipacijo, četudi so nato ta razvijala misel v radikalno drugačne smeri. Za razliko od teh, pa je avtoričin pogled na ekologijo diametralno nasproten denimo ekofeminističnemu. V poglavju Poslednja revolucija – zahteve in domneve denimo napiše »Kar potrebujemo, je revolucionarni ekološki program, ki bi poskusil vzpostaviti umetno človeško (od človeka ustvarjeno) ravnovesje namesto naravnega in tako tudi udejanjil izvirni cilj empirične znanosti: človekovo obvladovanje materije.« (str. 231) Kontekst iz katerega Firestone izhaja je tu bolj ali manj jasen. Naslanja se na razsvetljensko linijo, spogleduje z bolj ali manj marksističnim pojmovanjem odnosa človek-narava, obenem namiguje na možnost t.i. post-scarcity družbe (seveda pod po-revolucionarnimi pogoji in ne takimi, ki bi s pomočjo tehnologije zgolj krepili status quo), ki pa jo razširi tudi na spol, torej na tehnologijo, ki bo tako rekoč ukinjala proces nosečnosti in rojevanja. Čeprav bi se tovrstna ideja lahko porodila iz različnih vzgibov, Firestone ta proces pripoznava kot nekaj temeljnega: zabrisovanje biološke razlike bo botrovalo k zabrisovanju družbene razlike. Pri tem izide iz de Beauvoir, ki denimo problem nosečnosti jasno naslovi, a se obenem od nje povsem odvrne, saj slednja morebitne ukinitve nosečnosti ni razumela kot predpogoj za osvoboditev žensk. Obenem tu Firestone položi temelje za kasnejši ksenofeminizem (ta je, skupaj z osrednjim kolektivom Laboria Cuboniks ob knjigi čestokrat omenjen), pripisuje pa se ji tudi vzpostavitev trenda feminističnega spogledovanja z idejami znanstvene fantastike in njeno estetiko.

V tem oziru je mogoče reči, da je Firestone »produkt« svojega časa, saj se je misel v poznih 60-ih letih prejšnjega stoletja pogosto obračala k ideji tehnologije kot rešitve (in se s tem konec koncev vpela v transhumanistično misel, ki ima starejše izvore, a je v povojnem času bila deležna pospešenega razvoja). V tem smislu lahko rečemo, da je z razširitvijo splošnejšega koncepta na polje ženskega vprašanja z upoštevanjem specifičnega ženskega položaja, Firestone na tem mestu idejno dosledna. A še bolj temeljno vprašanje se po moji oceni poraja drugje: koliko so ideje transhumanizma sploh lahko skladne s pojmom osvoboditve?

Za odgovor na to vprašanje (ki je prezapleteno in preobsežno, da bi se ga loteval na tem mestu) lahko služi naslednji citat v katerem se Firestone naslanja na Engelsa: »Empirizem sam je le sredstvo, hitrejša in učinkovitejša tehnika, da dosežemo cilj tehnologije: zgraditi idealni svet v realnem.« (str. 216) Na tej točki se zdi nujno narediti obrat in se vprašati kaj je tisto, kar je (za razliko od preverljivega realnega) idealno oz. smatramo za idealno. Odgovor avtorice je denimo izrazito materialistične narave (s tem se ponovno nasloni na svoja filozofska izhodišča), ko ugotavlja, da je porod neprijeten, boleč, označi ga tudi za barbarskega, kar lahko slišimo tudi v videoposnetku, ki je strukturiran kot nekakšen hiter (sicer nenaklonjen) pregled radikalnega feminističnega gibanja v ZDA (Firestone lahko poslušamo med 4:40 in 5:20). Tudi to je eden od načinov na katerega Firestone legitimira feminizem kot materialistično misel in tako rekoč drugo (ali raje prvo?) polovico proletarske revolucije. V tem oziru je lahko ocena Firestone problematična toliko kot je problematičen historični materializem.

Kakorkoli se že opredelimo do navedenih vprašanj in tematik, ostaja nesporno dejstvo, da imamo opravka z delom, ki nam je tovrstno opredeljevanje sploh šele omogočilo. Dialektika spola prepričljivo poveže historični materializem s feminizmom, podobno kot reflektira razmerje med slednjim in psihoanalizo. Dotakne se vprašanja rase in do neke mere tudi spolne nebinarnosti, pod vprašaj postavi pojme ljubezni, romantike, družine, otroštva … Naslanja se na de Beauvoir, a se zdi, da bolj strmi v prihodnost, obenem eruditsko reflektira zgodovino boja o katerem je govora, naposled pa odpre tematski polji tehnologije in ekologije. Naj h knjigi, ki je nepovratno zaznamovala feministično gibanje, postavljala temelje radikalnemu feminizmu, še posebej pa drugemu valu feminizma (ob knjigi čestokrat naletimo na sodbo, da drugega vala feminizma brez poznavanja obravnavanega dela ne moremo razumeti), pristopimo na ta ali oni način: vedno znova ugotovimo, da za vsakim ovinkom zareže v temeljne pojme kulture današnjega sveta, da ob vsaki teoretski šoli, ki vrši svoj pohod po intelektualni sferi stoji v njenem središču in jo budno spremlja in morda je to še najboljši prikaz tega, da teza Firestone o vseprisotnosti in paradigmatskosti feminističnega vprašanja povsem drži.

Posebno omembo si zaslužita tudi natančna prevod in spremna beseda Katje Čičigoj. Prvega odlikuje (med drugim) iskanje številnih virov citatov, ki jih Firestone sicer v izvirniku ni posebej označila ter opozarjanje na nekatere faktične napake izvirnika, obenem pa odlično iskanje jezikovnega ravnotežja med dvema osnovnima lastnostima Dialektike spola, gre namreč za delo, ki je obenem natančna analiza, a tudi manifest, če ne kar bojni klic. Morda se pojavi zgolj vprašanje, če bi bilo ob prevajanju v primerih mest spisanih v prvi osebi množine namesto moškega slovničnega spola (čeprav je ta po dogovoru razumljen kot nezaznamovan) bolje uporabiti ženskega, v maniri avtoričinega teoretskega ozadja s pomočjo katerega bi lahko razumeli ženske celo kot izključne subjekt(k)e revolucije. Spremna študija Dialektika spola v Dialektiki spola: od »naravne« spolne delitve k družbeni osvoboditvi pa predstavi zgodovinski in teoretski kontekst dela, obenem pa ostaja pozorna na vse zagate in možne poti naprej.