Cukanje za brado

Michael McClure, Brada. Prevod: Oljan Repič. Spremna beseda: Goran Janković. Žirovnica: Archivum Petronius, 2019

Muanis Sinanović

Četrtega maja je preminul Michael McClure, eden ključnih mož povojne ameriške književnosti. Če želimo resnično na hitro pojasniti za koga v literarnozgodovinskem smislu gre, se lahko poslužimo formule; kar je Ginsberg za beatniško poezijo, Kerouac za beatniško prozo, je McClure za dramatiko. V ZDA ima kultni status in je pomembna figura v kulturnem gibanju hipi generacije. Med drugim je bil prijatelj Jima Morrisona, še leta 2013 pa je s klaviaturistom Doorsev, Rayem Manzarekom, imel pesniške nastope. Kot novinar je med drugim objavljal v slovitih Rolling Stone, Vanity Fair, Los Angeles Times in San Francisco Chronicles.

Nedolgo pred McClurovim odhodom je bil objavljen slovenski prevod njegovega najslavnejšega dela, Brade. Glede na to, da se McClure ni ukvarjal samo z dramatiko, pisal je denimo tudi vplivno poezijo, tako kot se Kerouac ni zgolj s prozo, Ginsberg pa ne s poezijo, bi bilo formulo bolje dopolniti; Tuljenje je najbolj prepoznavno delo beatniške poezije, Na cesti proze in Brada – dramatike.

Okoliščine izida so zanimive. Dober prevod je opravil Oljan Repič, ki je sicer kemik in avtor knjige o taroku, njegovo navdušenje nad McClurom pa ima dolgo zgodovino. Izdajo je podprl poslovnež Nijaz Adilagić, založnik pa je slovenski bralski javnosti brzčas neznani Archivum Petronius. Gre za underground založniški projekt Gorana Jankovića, snovatelja in urednika zdaj neobstoječe založbe KUD-a France Prešeren. Archivum Petronius je pred McClurom objavil še pesniško zbirko Marka Matičetova ter erotične prozne fragmente Redroom pod psevdonimom Gustav Bergstrind. Janković v spremni besedi poudarja tudi zunanji pomen drame, saj vključuje spolni akt, ki je bil deležen policijskega pregona, na sodišču pa oproščen, pri čemer gre za pravni precedens v zgodovini gledališča: postavil je vzorec obravnave odrskih ekscesov v primeru pravnih pregonov. Na poziv sodišča je bila organizirana posebna uprizoritev, ki so se je udeležili aktivisti, intelektualci in celo duhovniki ter podali svoje mnenje. Konsenz je bil, da predstava vsebuje sporne elemente, kar pa ni dovolj za prepoved. Brada je tako postala referenčna točka tudi v pravnem smislu.

Glede na omenjeno kontroverzo s spolnim aktom na odru bi morda pričakovali, da je drama drugačna, da je zastavljena mitično, orgiastično, če že ne pornografsko. Vendarle pa se v besedilu soočimo z nečim drugim. Če je za omenjena Tuljenje in Na cesti značilna samomitologizacija ter opito navdušenje nad novimi življenjskimi stili, je osnovna poteza Brade, vsaj po našem branju, demitologizacija. Edini nastopajoči osebi sta ameriški pop-folklorna junaka Jean Harlow in Billy The Kid.

Arhetipska lika se soočata s prostorom, ki omogoča nove svoboščine. Nahajata se v prostoru večnosti, onkraj zgodovine, ki ga simbolično imenujeta modri žamet. Prosti flirt, erotične igre, nove oblike razmerij. Foucault v Rojstvu biopolitike opaža, da širjenje liberalizma sočasno gradi območja novih omejitev: gre za eno od mogočih interpretacij svobode, ki lahko pomeni nesvobodo na drugem področju. Tako tudi protagonista nista brez ovir. Glavna je nastop narcisoidnosti znotraj nove subjektivnosti. Večina drame se odvije v kratkih repetitivnih izmenjavah, pogosto prežetih s seksualnimi sivimi conami, ki bi jih današnja ideologija hiperkorektnosti morda brala tudi kot sporna mesta, saj bi jih morda razumela kot (pre)agresivno osvajanje, igranje z mejo konsenza. Znotraj njiju vsakič znova naletita na meje lastnega sebstva in potrjujeta znano Lacanovo formulo: seksualno razmerje ne obstaja. Ko je seksualnost regulirana z moralnimi prepovedmi neke družbe v neki zgodovinski situaciji, je vpeta v pripoved, ki spodbuja transgresijo, ta pa postane motivacija za iskanje seksualne zadovoljitve. Ko pa se soočimo s seksualnostjo na sebi, zunaj dane fantazme, postane strašna in se nam začne izmikati. Kot vemo, je izpolnitev fantazije navadno neprijetna. To je v našem branju tudi ključni problem besedila.

McClurova drama presega okvire bitniškega etosa in govori o sodobni subjektivnosti, ki se oblikuje po letu oseminšestdeset: o njenih problemih, protislovjih, dvoumnostih, pri čemer prinaša tudi nov jezik, ki jih artikulacija novih zagat prinaša. Odrezav, z vulgarizmi prežet jezik kratkih replik, tako prisoten v današnji dramatiki. Gre za energično knjižico, ki jo je mogoče prebrati na dah. Največji dosežek njene literarne oblike je, da v svoji preprostosti omogoča generiranje posebne dinamike dogajanja in duševnega zapletanja, ponavljanje kot enega ključnih elementov sodobnega življenja pa ji uspe brez težav prenesti v dramsko izkušnjo.

Sama izdaja pa je dobrodošla tudi v okoliščinah, ko je dramatika s programov domačih založb že skoraj povsem izginila.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopisih, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Povprečnost brez tragike

    Sanja Podržaj

    Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega.

  • »Manj ko je bil, bolj je bil del tega sveta …«

    Ana Lorger

    Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi.

  • Ta usodni predmet poželenja

    Jasna Lasja

    Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

Izdelava: Pika vejica