Cukanje za brado

Michael McClure, Brada. Prevod: Oljan Repič. Spremna beseda: Goran Janković. Žirovnica: Archivum Petronius, 2019

Muanis Sinanović

Četrtega maja je preminul Michael McClure, eden ključnih mož povojne ameriške književnosti. Če želimo resnično na hitro pojasniti za koga v literarnozgodovinskem smislu gre, se lahko poslužimo formule; kar je Ginsberg za beatniško poezijo, Kerouac za beatniško prozo, je McClure za dramatiko. V ZDA ima kultni status in je pomembna figura v kulturnem gibanju hipi generacije. Med drugim je bil prijatelj Jima Morrisona, še leta 2013 pa je s klaviaturistom Doorsev, Rayem Manzarekom, imel pesniške nastope. Kot novinar je med drugim objavljal v slovitih Rolling Stone, Vanity Fair, Los Angeles Times in San Francisco Chronicles.

Nedolgo pred McClurovim odhodom je bil objavljen slovenski prevod njegovega najslavnejšega dela, Brade. Glede na to, da se McClure ni ukvarjal samo z dramatiko, pisal je denimo tudi vplivno poezijo, tako kot se Kerouac ni zgolj s prozo, Ginsberg pa ne s poezijo, bi bilo formulo bolje dopolniti; Tuljenje je najbolj prepoznavno delo beatniške poezije, Na cesti proze in Brada – dramatike.

Okoliščine izida so zanimive. Dober prevod je opravil Oljan Repič, ki je sicer kemik in avtor knjige o taroku, njegovo navdušenje nad McClurom pa ima dolgo zgodovino. Izdajo je podprl poslovnež Nijaz Adilagić, založnik pa je slovenski bralski javnosti brzčas neznani Archivum Petronius. Gre za underground založniški projekt Gorana Jankovića, snovatelja in urednika zdaj neobstoječe založbe KUD-a France Prešeren. Archivum Petronius je pred McClurom objavil še pesniško zbirko Marka Matičetova ter erotične prozne fragmente Redroom pod psevdonimom Gustav Bergstrind. Janković v spremni besedi poudarja tudi zunanji pomen drame, saj vključuje spolni akt, ki je bil deležen policijskega pregona, na sodišču pa oproščen, pri čemer gre za pravni precedens v zgodovini gledališča: postavil je vzorec obravnave odrskih ekscesov v primeru pravnih pregonov. Na poziv sodišča je bila organizirana posebna uprizoritev, ki so se je udeležili aktivisti, intelektualci in celo duhovniki ter podali svoje mnenje. Konsenz je bil, da predstava vsebuje sporne elemente, kar pa ni dovolj za prepoved. Brada je tako postala referenčna točka tudi v pravnem smislu.

Glede na omenjeno kontroverzo s spolnim aktom na odru bi morda pričakovali, da je drama drugačna, da je zastavljena mitično, orgiastično, če že ne pornografsko. Vendarle pa se v besedilu soočimo z nečim drugim. Če je za omenjena Tuljenje in Na cesti značilna samomitologizacija ter opito navdušenje nad novimi življenjskimi stili, je osnovna poteza Brade, vsaj po našem branju, demitologizacija. Edini nastopajoči osebi sta ameriški pop-folklorna junaka Jean Harlow in Billy The Kid.

Arhetipska lika se soočata s prostorom, ki omogoča nove svoboščine. Nahajata se v prostoru večnosti, onkraj zgodovine, ki ga simbolično imenujeta modri žamet. Prosti flirt, erotične igre, nove oblike razmerij. Foucault v Rojstvu biopolitike opaža, da širjenje liberalizma sočasno gradi območja novih omejitev: gre za eno od mogočih interpretacij svobode, ki lahko pomeni nesvobodo na drugem področju. Tako tudi protagonista nista brez ovir. Glavna je nastop narcisoidnosti znotraj nove subjektivnosti. Večina drame se odvije v kratkih repetitivnih izmenjavah, pogosto prežetih s seksualnimi sivimi conami, ki bi jih današnja ideologija hiperkorektnosti morda brala tudi kot sporna mesta, saj bi jih morda razumela kot (pre)agresivno osvajanje, igranje z mejo konsenza. Znotraj njiju vsakič znova naletita na meje lastnega sebstva in potrjujeta znano Lacanovo formulo: seksualno razmerje ne obstaja. Ko je seksualnost regulirana z moralnimi prepovedmi neke družbe v neki zgodovinski situaciji, je vpeta v pripoved, ki spodbuja transgresijo, ta pa postane motivacija za iskanje seksualne zadovoljitve. Ko pa se soočimo s seksualnostjo na sebi, zunaj dane fantazme, postane strašna in se nam začne izmikati. Kot vemo, je izpolnitev fantazije navadno neprijetna. To je v našem branju tudi ključni problem besedila.

McClurova drama presega okvire bitniškega etosa in govori o sodobni subjektivnosti, ki se oblikuje po letu oseminšestdeset: o njenih problemih, protislovjih, dvoumnostih, pri čemer prinaša tudi nov jezik, ki jih artikulacija novih zagat prinaša. Odrezav, z vulgarizmi prežet jezik kratkih replik, tako prisoten v današnji dramatiki. Gre za energično knjižico, ki jo je mogoče prebrati na dah. Največji dosežek njene literarne oblike je, da v svoji preprostosti omogoča generiranje posebne dinamike dogajanja in duševnega zapletanja, ponavljanje kot enega ključnih elementov sodobnega življenja pa ji uspe brez težav prenesti v dramsko izkušnjo.

Sama izdaja pa je dobrodošla tudi v okoliščinah, ko je dramatika s programov domačih založb že skoraj povsem izginila.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Grdi, umazani, hudobni (in neznansko neumni)

    Iztok Sitar

    V četrti knjigi Ekstremnih športov je 36 brutalnih, šokantnih, morbidnih, obscenih, gnusnih (in še kakšnih), predvsem pa bolj ali manj duhovitih zgodb. Seveda niso vse enako dobre in kvaliteta variira od izjemnih (kot je denimo »Muhasti gost«) preko zelo dobrih (takih je večina) pa do povsem solidnih skečev, ki pa so napisani preveč na prvo žogo, da bi lahko konkurirali najboljšim (v »Prometnih predpisih« protagonist položi čez pot mrtvo zebro, da jo lahko prečka).

  • V gozdu poetičnih pojavov

    Silvija Žnidar

    “Pojavi” so gledano v celoti suverena, premišljeno komponirana pesniška zbirka. Pesmi delujejo kot izpiljeni sestavi, pri čemer je vsaka kitica dejansko kot soba (stanca), ki vsebuje svoj pomen.

  • Kreativna blokada in nemoč kot navdih

    Matej Bogataj

    Škrbine so, kot bi temu rekel John Barth, roman (p)o tem, kako preseči literaturo izčrpanosti, ko se pionirski modernizem izteče in izprazni. So roman, ki ga poganja rokopis, ki ga ni oziroma je v nastajanju, ki ga bralec ne vidi, razen v surovem stanju, kot fusnote in opombe na listkih, na katerih je kontekst komaj ali sploh ne prepoznaven.

Izdelava: Pika vejica