LUD Literatura

O Materinstvu. O smislu. O času.

Sheila Heti, Materinstvo. Prevod: Katja Zakrajšek. Ljubljana: Beletrina, 2020 (zbirka Žepna Beletrina)

Mateja Arnež

Nekatere zgodbe so težke. Težko jih je prebaviti. Težko jih je vmes vsaj malo ne odložiti, saj te zgodba – kljub izjemno berljivemu slogu – napolnjuje s tesnobo, ki iz strani v stran narašča v tvojih prsih. Kaj takega se mi ne zgodi ob prav veliko knjigah. Izjema so Dnevi zavrženosti. Pa sedaj Materinstvo. Ko sem razmišljala, zakaj se mi je to zgodilo ravno ob teh knjigah, sem zaključila, da najbrž zato, ker v življenju še nikoli nisem bolj trpela kot takrat, ko so bile stvari nedorečene. Ko sem imela občutek, da sem se vrtela v krogu. Ko nisem vedela. Ko sem hlastala za odgovori. Bolj ko sem o njih razmišljala, bolj so se oddaljevali.

Nekaj podobnega se dogaja tudi 37-letni protagonistki Materinstva, ki je najbrž kar avtorica Sheila Heti sama: »Ali si želim otrok, je skrivnost, ki je ne izdam niti sebi,« ugotavlja na začetku, nato pa vse svoje napore usmerja v to, da bi omenjeno skrivnost »razrešila«. Nihče je ne more namesto nje. Niti partner, ki ji na vprašanje o morebitnih skupnih potomcih odgovori, da »je to odločitev, ki jo bo morala sprejeti sama.« Ker je v danem trenutku še ni sposobna, začne s pisanjem knjige, ki jo na koncu poimenuje Materinstvo in preko katere želi priti do jasnega odgovora – imeti ali ne imeti je ključna dilema, ki jo Heti razrešuje skozi celoten roman, ta pa je ravno zato bolj razmislek kot karkoli drugega. Klasične fabule in kronološkega zaporedja v njem namreč ni, dogodki so umaknjeni v ozadje in pomembni le kot osnova za razmislek. Točka, iz katere se potapljamo vedno globlje v notranjost pripovedovalke. Stebri, ki podpirajo eno ali drugo skrajnost in prevešajo tehtnico. Kaj vse je na njej, je pomembno tudi zato, ker se pripovedovalka ne sprašuje samo, kaj bi materinstvo pomenilo zanjo kot žensko, pač pa tudi zanjo kot pisateljico. So lahko knjige njen otrok, njen smisel življenja? »Če imaš otroka, je to, kot da si mesto, ki ima na sredi hrib. Vsi vidijo hrib. Vsi v mestu so ponosni na hrib. Mesto je zgrajeno okrog njega. Hrib, tako kot otrok, izkazuje nekaj stvarnega o vrednosti mesta. Če pa v tvojem življenju ni otroka, nihče ne ve ničesar o tem, kakšen smisel ima tvoje življenje. Lahko sumijo, da ga nima – da ni zgrajeno okrog nekega središča. Vrednost tvojega življenja je nevidna /…/. Kako čudovito je stopati po nevidni poti, kjer je to, kar je najvažnejše, očem skoraj nezaznavno.« Je morda možno imeti oboje in biti odlična v materinstvu in pisateljevanju?

Na tehtnici je res veliko, in da bi se ta nagnila na eno stran včasih zadoščajo že noseče prijateljice, s katerimi se – tako kot pripovedovalka – nezavedno primerjaš in se sprašuješ, kaj ti manjka in kaj zamujaš, ali pa očitki družbe, ki na žensko/ne-mati vedno gledajo s (prikritim) prezirom: »Nekaj grozečega je na ženski, ki ni zaposlena z otroki. Na taki ženski je nekaj nemirnega. Česa se bo lotila namesto tega? Kakšne težave bo zakuhala?« Pritiski so številni. Tako kot pomisleki, ki jih Heti ne zmanjka; skozi celotno knjigo koplje vedno globlje in globlje po sebi, po svojem partnerstvu in svoji družini, in ker je njen dvom ogromen – tako kot strah pred odgovornostjo za nekaj tako pomembnega –, odločitev za imeti ali ne imeti prelaga celo na vedeževalko in met kovancev, ki povsem naključno in nesmiselno odgovarjajo na njena vprašanja. Vse za to, da bi izvedela odgovor. Da bi sprejela odločitev, a je namesto te le tesnoba, nekakšna klavstrofobičnost, ki me je kot bralko ob romanu spremljala ves čas; nobena samorefleksija ni prinesla miru, le še več nemira in dilem, ki jim ni videti rešitve. Ta je za pripovedovalko nujna, in to hitro, saj je za razliko od moškega, ki ga definira prostor – vse, kar v življenju počne, je da, išče udoben prostor za svojega veliko- ali majhnotičneža –, ona kot ženska definirana s časom. Za vse, kar ji je v življenju storiti – imeti kariero, otroke in na ločenem računu dovolj prihrankov – ima približno trideset let časa.

Tako kot je pri tovrstnih stvareh v navadi, je na koncu ravno čas tisti, ki prinese odgovor, in še to takrat, ko o svoji dilemi – najbrž tudi zahvaljujoč antidepresivom – neha premišljevati tako intenzivno, ravno ta intenzivnost pa je tudi eden glavnih očitkov, namenjenih Materinstvu. Kakor v spremni besedi zapiše Manca G. Renko, so avtorici namreč očitali, da je v njem preveč narcistična, da se preveč ukvarja sama s sabo, zaradi česar je bilo branje sicer res naporno, a si po drugi strani težko zamislim alternativo; s kom pa naj se ženska ukvarja, ko se odloča o materinstvu, če ne s sabo in svojimi željami? Ne le da bi bila knjiga najbrž strahovito dolgočasna, če bi se materinstva avtorica lotila na kakšen drug način – mislim celo, da drugačen način sploh ne obstaja. Razen tistega seveda, da se s tem vprašanjem enostavno ne ukvarjaš oz. da otroke enostavno imaš. Kar tako, iz refleksa. Ker je tako lažje. Ker ne zahteva toliko iskrenosti. Ker ne terja premisleka o tem, katere želje so v resnici tvoje, katere pa ti je vsilila družba. Ja, morda je bolje, da ne razmišljaš preveč. Nenazadnje ti to lahko povzroči tesnobo – tako kot ti jo lahko tudi Materinstvo. Lotite se ga – če imate otroka ravno na poti samo v primeru, da vas ne moti, da se bo ob branju knjige morda (po)rodil kakšen dvom.

O avtorju. Mateja Arnež (1991), magistrska študentka pedagoške slovenistike in primerjalne književnosti. Navdušena bralka in ljubiteljica mačk, ki želi napisati roman. Ker se ji to ta trenutek zdi še malce pretežka naloga, piše kratke zgodbe. Ko ji zmanjka navdiha, lektorira, piše recenzije, hodi po kavah in na druge bolj ali manj produktivne načine zapravlja svoj čas. 

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Surov prostor bivanja: življenje med padanjem in vztrajanjem

    Silvija Žnidar

    Dokaj redko se srečamo z literaturo, ki bi se konkretno posvečala Romom, se poskusila približati njihovi »realni« eksistenci v svetu, problemom, ki jih doživljajo kot manjšina, itd. Na srečo je eden izmed tistih, ki skušajo z literaturo premostiti ta »primanjkljaj«, hrvaški pisatelj Kristian Novak, to opravil na pripovedno in vsebinsko izjemen način.

  • Tragičen ljubezenski odnos na ozadju tragičnega zgodovinskega časa

    Jasna Lasja

    Olga se bere na več ravneh. Nazoren opis vzpona nemškega nacionalizma od pruskega kanclerja Otta von Bismarcka naprej, preko kolonialnih epizod in weimarske republike do ideologij nacionalsocializma ter študentskih nemirov leta 1968 nakazuje, da gre v prvi vrsti za zgodovinski roman.

  • Ni vsak tat za v ječo ali vsak črn kvadrat umetnost

    Irina Lešnik

    Ime Tatjane Tolstoj se je med slovensko literarno srenjo začelo pogosteje pojavljati šele nedavno. Kar je presenetljivo, tudi če povsem zanemarimo njeno slavno literarno poreklo, saj je na mednarodni kulturno-literarni sceni prisotna že kar nekaj desetletij.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.