Tragičen ljubezenski odnos na ozadju tragičnega zgodovinskega časa

Sodobni nemški pisatelj Bernhard Schlink, rojen leta 1944, ki kot pravnik in univerzitetni predavatelj živi med Berlinom ter New Yorkom, je svoje prvo leposlovno delo napisal leta 1987, pri triinpetdesetih letih. Ker mu je, kot je povedal, med dolgoletnim opravljanjem pravniškega poklica ves čas nekaj manjkalo. Ker »pravni pogled sodi, zožuje, literatura pa razširja pogled v daljavo«. Osem let po prvencu-kriminalki, vmes je napisal še nekaj del, je leta 1995 izšel njegov roman Bralec, ki ga je nepovratno katapultiral med literarne klasike ne le nemškega, temveč svetovnega literarnega Parnasa. K temu je svoje dodala tudi leta 2008 posneta izjemna filmska adaptacija v režiji Stephena Daldryja, ki je Kate Winslet prinesla številne nagrade, od evropske filmske nagrade in bafte do zlatega globusa in oskarja, romaneskno predlogo pa razkrila do takrat še nezainteresiranemu bralnemu občestvu.

Kot pripadnik povojne generacije se Schlink s tem zaznamovanjem razen v pravnem svetu ves čas sooča tudi v svojih literarnih delih. Polpretekla zgodovina Nemčije je osrednje stičišče tako leta 1995 izdanega Bralca (pri nas je roman izšel leta 2001 v prevodu Sandre Baumgartner kot prvi zvezek zbirke Moderni klasiki Cankarjeve založbe), kot tudi njegovega najnovejšega romana iz leta 2018 Olga. Zgodovina nima usodnega vpliva zgolj na življenje vsakokratnih osrednjih protagonistov, katerih ljubezenski odnos je znenada prekinjen – to dejstvo in razloge zanj izvemo bralci postopoma, skozi obe nepredvidljivi in napeto peljani zgodbi -, ampak na milijone ljudi tistega časa, kar je v Schlinkovi literaturi podčrtano enako močno kot usoda osrednjih likov.

Podobno kot Hanno Schmitz in Michaela Berga v Bralcu tudi Olgo Rinke in Herberta Schröderja v Olgi druži ljubezensko-erotična privlačnost, kljub vsakokratnim neprizanesljivim družbeno-političnim okoliščinam za trajnejšo zvezo. Če okoliščine v Bralcu večidel zgodbe, tudi potem, ko že tako skrivnostna Hanna nenadoma izgine, niso jasne, pa zato nič manj neprizanesljive, je različna socialna provenienca Olge in Herberta tista, ki od vsega začetka niza temne oblake nad njuno nadaljnjo usodo. Slednjo še poglablja in tudi zapečati nepremostljiva razlika v njunih značajih; Olga, posvojena sirota slovanskega rodu kot čuječna, tiha opazovalka in dobrotljiva delavka, hkrati pa odločna, močna, razumna in inteligentna ženska, ter sin zemljiškega posestnika Herbert kot neodjenljivi pustolovec, klatež in sanjač, ki bi z nenehnimi ekspedicijami v neznano v imenu domovine rad dosegel, še raje pa presegel, skrajne točke bivanja. (Lik Herberta je menda zasnovan na podlagi resnične zgodovinske osebnosti, polarnega raziskovalca Herberta Schröder-Stranza, vodje nemške arktične odprave leta 1912, ki je pri osemindvajsetih letih izginil v severnem ledu.)

Pogosto opaženo nasprotje med osrednjima likoma Schlink uvede že na samem začetku njune predstavitve; medtem ko ona »najraje stoji in gleda«, je on »takoj ko se je naučil stati, že hotel teči«. In je tekel vse življenje, medtem ko je ona počasi, potrpežljivo in dokaj uspešno iz svojega nezavidljivega socialnega položaja, ki ni predvideval možnosti izobrazbe in osamosvojitve, z učiteljskim in socialnim poslanstvom dosegla, ali kar presegla, skrajne točke bivanja, ki ji je bilo dodeljeno.

Tridelna pripoved približuje in odmika usodi dveh nasprotujočih si polov skozi njena stališča na eni in njegova vojskovanja v Afriki (avtor razgrne tudi genocid nad Hereri) ter raziskovanja manj ali neraziskanih krajev v Ameriki in Rusiji na drugi strani. Njegovo odhajanje in vračanje se na poti na severni tečaj ustavi, ko njegova pisma prenehajo prihajati. Olga mu še vedno piše in čaka na njegovo vrnitev. Zgodi se prva svetovna vojna, Olga s prijateljico še posebej skrbno vzgaja domnevno siroto Eika, ki med drugo vojno na njeno grozo vstopi v enote SS, zaradi česar se mu kljub močni ljubezni odreče. Vmes ogluši, a pisma še vedno piše, četudi že dolgo ve, da Herberta ni več.

Drugi del romana predstavlja bralčev drugi pogled na Olgo. O gluhi gospe, ki je po vojni hodila šivat na njihov dom, pripoveduje zdaj upokojeni profesor. Skrivnostnost njenih pripovedi, ki jih je spoznaval v letih rastočega prijateljstva, se je namenil razvozlati, kar ga pripelje do Olginih pisem Herbertu, ki so, poštno ležeča, za visok denar čakala v starinarnici na Norveškem.

Ta pisma izpišejo tretji del romana in tretji pogled na Olgo. Od začetnih jeznih in nato ljubezenskih izlivov ter prevpraševanja o smislu Herbertovega početja, tudi na ozadju zanjo nesmiselnega političnega dogajanja, skozi postopno spoznanje o resnični usodi ljubljenega med drugim prinesejo tudi razkritje, kdo je Eik. Zaobjemljejo čas od leta 1914 do 1971 in s pogledom nazaj dopolnijo odprta mesta pripovedi.

Olga se bere na več ravneh. Nazoren opis vzpona nemškega nacionalizma od pruskega kanclerja Otta von Bismarcka naprej (ki ga Olga v nasprotju s Schlinkovim stališčem krivi za kasnejši razrast nacizma; po njenem prepričanju se je pogubno dogajanje začelo že z nemškim cesarstvom, ne šele leta 1933), preko kolonialnih epizod in weimarske republike do ideologij nacionalsocializma ter študentskih nemirov leta 1968 nakazuje, da gre v prvi vrsti za zgodovinski roman. Ta ima neprikrite feministične primesi, ki se prepletajo s posledicami vojne tako za takratne kot poznejše generacije. Z elementi kriminalke obarvana dosledno realistična, faktična pripoved pa kljub jasni, precizni in inteligentni drži občasno deluje monotono. Še posebej v popisovanju odnosa med zaljubljencema in Olgini siceršnji, v nastavkih sluteči mehkobni, čustveni naravnanosti do sveta in ljudi okrog nje. Seveda gre za avtorjev stvarni, »pravni« slog, ki ga, povedano v gledališkem jeziku, do neke mere gre »prodati« karakterju, v tem primeru enodimenzionalnemu, v neznano točko v daljavi stremečemu Herbertu, pa vendar je precejšnji del romanesknega sveta prikazan tudi skozi njegov antipod, skozi Olgin, se pravi ženski pogled. Prav okrnjena ženska perspektiva je najbrž tista manjkajoča dimenzija (žensko naslovljenega) romana, ki je tudi napeta, obratov polna, še kako aktualna in na oddaljenega Bralca spominjajoča pisava težko zapolni.