Jonah je zbolel za groznim virusom. Ponoči je najhuje. Okoli torza se mu ovija živa rana. Nanjo mu polagam obkladke iz jedilne sode. Z njim bedim tri noči, medtem ko se zvija od bolečin. Občutim nekaj novega: tokrat mu ne zamerim, nisem nepotrpežljiva, ker me potrebuje, ker nagonsko z mano deli svoje trpljenje. Lahko ga prenesem, ni me ga strah. Trpljenje je (vz)trajanje. Jonah nedoločljivo moleduje, naj bolečina mine, mrmra o tabletah proti bolečini, kiPreberi

Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je novembra zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju študentk zavrnil habilitacijo izrednega profesorja Igorja Pribca. Februarja je prijavo spolnega nadlegovanja zoper profesorja Matjaža Tribušona na AGRFT najprej naznanila, kmalu pa tudi vložila nekdanja študentka Mia Skrbinac. Igralec je izgubil predavateljsko mesto in tudi nekaj vlog. Konec marca so po anonimni prijavi zoper profesorja na AGRFT in režiserja Jerneja Lorencija prestavili premiero predstave Odiseja. Prijava je bila ovržena kot neutemeljena, vseenoPreberi

Junija 2020 smo že vsi vedeli za COVID-19, za nami sta bili že prva razglasitev epidemije in prva razglasitev njenega konca, preizkusili smo zaprtje cele plejade inštitucij, od kulturnih do izobraževalnih. Ampak ko takole gledam nazaj – pa upam, da ne gre samo za nostalgijo –, je svet takrat še kar nekako izgledal.

Prijatelj v Berlinu mi je še pred drugim lockdownom govoril, da je od nekega kolega slišal za antikvariat s knjigami v angleščini v mestnem predelu Schöneberg. Bojda ga vodi neki »nori Indijec« – kakor ga je imenoval prijateljev kolega –, ki je dvajset let živel v New Yorku in imel tam prav tako antikvariat.

Globalno narašča ekonomska neenakost, ki jo učinki pandemije očitno še krepijo. Ponekod so cele generacije odrasle v vojni in drugod se krepi apartheid. Še vedno vztrajajo koncentracijska taborišča, mnoge države pa se nahajajo v permanentni politični krizi. Medtem pa se med najpremožnejšimi sloji sveta na družbenih omrežjih bijejo dobre stare kulturne vojne, ki naj enkrat za vselej odločijo o Dobrem in Pravičnem.

V 237. številki Literature, ki je izšla marca 2011, sem v uvodniku »Ob zahodni meji od Alp do Istre« skušal čim bolje opisati tedanje stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji in njene izzive za prihodnost na družbenem, političnem in kulturnem področju. Dobra tri leta poprej je dokončno padla meja med državama in videti je bilo, da bo integracija na obmejnem območju nemoteno tekla dalje.

Obstajajo tri osnovne rekreativne dejavnosti, takšne, ki so v največji meri dostopne večini posameznikov, ki so kar najbolj vpete v vsakdanje življenje, ne prinašajo socialnih obveznosti in se jih je mogoče lotiti kadarkoli. To so tek, hoja in vadba z uporom, se pravi trening moči.

Na Slovenskem smo v zadnjem letu sodobniki opazne aktivnosti civilne družbe, ki postaja pomemben politični dejavnik, za ustanove družbene moči celo bolj nadležen in oster od strankarske opozicije, kar so pokazali dogodki ob izpraznitvi in rušenju skvoterskega Roga 19. januarja 2021.

Kot številne pisateljice sem tudi jaz mama hčeram. Ampak moj primer je drugačen od primerov večine mater, saj sem vse hčere dobila naenkrat. Neke grozne noči pred 22 leti je moja najboljša prijateljica, ki je bila že vdova, umrla pri porodu, popolnoma nepričakovano, in podedovala sem njenih pet hčera in sina, tudi hčerko, pri porodu katere je umrla.

V desetletjih gibanja po knjižnem polju sem iz knjižnega zanesenjaka postal nekakšen dvomljivec, knjigoskeptik. Na začetku se je zdelo vse perfektno, kazalo je, da se na literarnem polju lahko udomačim in da bo dom prijeten: že v gimnaziji so mi sprejeli tri zgodbe v objavo v reviji Problemi – Literatura, in ko sem prišel na faks, so bile res objavljene, še prej pa ena v Sodobnosti. Pri dvajsetih letih mi je izšel prvenec, zanj sem dobil nagrado in (z izjemo Aleksandra Zorna) dobre kritike.