Wittgensteinova lestev in izročilo modernizma

Filozofijo bi morali pravzaprav samo pesniti.

(Wittgenstein, Kultura in vrednota, 64)

Letošnji letnik smo v reviji Literatura začeli z Dostojevskim, ki bi sicer šele proti koncu leta »praznoval« dvestoletnico rojstva, zato se njegovo leto nadaljuje in seveda s tem letom ne končuje. Dostojevski je »večni« mojster psihološkega realizma. Ponovno ga beremo in o njem vnovič premišljujemo, ker ga ne moremo izčrpati, tako globok vodnjak likov, filozofskih in religioznih tem je ustvaril. Toda tokrat bo tekla beseda o filozofu. Tudi on ga je bral, ko si je delal zapiske, ki so postali zametek Traktata, ali, bolje rečeno, ko je v svoj dnevnik zapisoval tisto, kar je pozneje postalo Traktat. Namesto pustih logiških knjig je v roke jemal polnokrvno literaturo. Svoj dnevnik je zapisoval med prvo svetovno vojno, ko se je aktivno odzval in odšel na bojišče. Čeprav pisatelja in (analitičnega) filozofa kot piscev nima smisla primerjati, bi ruski romanopisec lahko vplival na avstrijskega, gotovo vsaj v tistem »nelogičnem«, etičnem, »mističnem« delu njegovega dela, ki je bil napisan z mislijo na etiko življenja. Filozofija je etično življenje, ta nesmisel lahko tudi obrnemo, in vendar slutimo, da gre tu za življenje, za katerega bi lahko trdili, da je bliže literarnemu realizmu kot pa analitični filozofiji, čeprav je realizem zgolj neko poimenovanje za jezikovno igro večine. Literatura realizma, tj. njen način pisanja, postane pojem za literarno jasnost in razumljivost. Stavki etike nimajo smisla in jih ni mogoče zapisati.

Zato letnik zaključujemo z druge strani – smo tako rekoč na vrhu lestve, po kateri plezamo –, s še eno okroglo obletnico; Wittgensteinov Logično-filozofski traktat je v majhni nakladi prvič izšel pred točno stotimi leti, leta 1921, ko je bilo avtorju dvaintrideset let. V sedemdesetih letih ga je prevedel profesor Frane Jerman, knjiga je izšla 1976 in že dolgo ni več v obtoku. V zbirki Labirinti pa je pred trinajstimi leti izšla edina knjiga pri nas, ki obravnava Wittgensteinov odziv v literaturi, delo Wittgensteinova lestev, pesniški jezik in čudnost vsakdanjega ameriške kritičarke in teoretičarke Marjorie Perloff. Če poenostavim, to delo trdi, da je Traktat tudi »filozofsko pesnenje«, in predlaga misel, da je bil Wittgenstein eden najradikalnejših modernističnih pisateljev: »Zares čudovita ironija je, da je bil ta ikonoklast, ki ni maral poslušati Mahlerja in Schönberga in ki je kaj malo pozornosti posvečal umetniškim gibanjem svojega časa, sam najradikalnejši med modernističnimi pisatelji, pisec, pri katerem mora vsaka totalizirajoča shema vselej odstopiti mesto ›potovanju prek širokega polja misli, ki križajo poti v vseh smereh‹« (Perloff, WL). Wittgensteinov zasebni konservatizem okusa vedno navduši. To, da je nekdo v takšnem nasprotju s samim sabo, je navdušujoče. Ni razloga, da avtorici ne bi verjeli. Modernizem je literarna smer, ki se pojavi konec 19. stoletja in, skupaj s poznejšim postmodernizmom, pomeni živo tradicijo preteklega stoletja. Obsojeni smo na plezanje gor in dol po lestvah različnih tradicij, ki jih lahko ponotranjimo in nato odvržemo – ali pa tudi ne.

Letos pa se je zgodilo še nekaj. Na oktobrsko sredo, sredi pandemičnega vzdušja pro et contra (znotraj protest proti zakrnelemu orkestru / zunaj protesti proti nelogičnim ukrepom), je Slovenska filharmonija v Cankarjevem domu ne glede na vse organizirala gala koncert Vinka Globokarja. Na sporedu sta bili skladbi Vrnitev Odisejevega sina in Eksil 3. Nepričakovano smo prisostvovali še enemu koncu modernizma. Bil je praznik in konec. Takšnega že dolgo ni bilo. Tak praznik je samo na vsake kvatre. Lepo je bilo poslušati in opazovati konec nečesa, kar je bilo in bo ostalo seme novih jezikovno-zvočnih iger. In zato ne bo nihče umrl, življenje pa bo preživelo. In dobilo etični pomen. Nič ni narobe, če nas izdajo čustva. Kdor sliši lepo pesem, ki je že dolgo ni slišal, dobi solzne oči. Skozi zvok se premišljevaje poglobi v leta in leta, ki so pretekla. Skladatelj za konec obrusi dejansko koso. Preprosto kmečko orodje je glasbeni instrument. Modernizem se je zapisal v nas kot izročilo, čeprav smo splezali po njem čisto do vrha in nanj pogledali od zgoraj. In ugledali plasti. Globokarjev pripovedovalec v Eksilu 3 poroča o Edvardovem prostovoljnem izgnanstvu in nato povratku domov; besedilo je napisal skladatelj sam. Ta zgodba se prične na obrežju reke Krke in izzveni z nekoliko absurdnim koncem: »[I]zdelala [sta] nebroj opek za izgradnjo nove Jugoslavije, ki sploh ne obstaja več.« Nad nenehno prekinjano, dekonstruirano Globokarjevo glasbo Wittgenstein najbrž ne bi bil preveč navdušen, ampak ali bi ostal ravnodušen v odnosu do življenjske etike skladateljevega sporočila? Modernizem, tako kot vsaka stvar v življenju, se konča tako, da odvrže nasprotja, ki jih ima v samem sebi. Kaj bi bilo, če bi bilo vse logično? Bi potem lahko živeli brez domišljije? Kako bi bilo to sploh mogoče? Šele domišljija stavkom, ki so sami po sebi nesmiselni, pripiše neki smisel. Kot zapiše Cora Diamond v članku »Etika, domišljija in metoda v Wittgensteinovem Traktatu«: »Obravnavane stavke razumite kot etične tako, da domiselno obravnavate nesmisel kot smisel«. Če se držimo samo smiselnega govorjenja in mišljenja, bomo izgubili stik s čimerkoli etičnim v stavkih.

Perloff v svoji knjigi, kjer ponudi tudi literarno branje Traktata kot enega najbolj avantgardnih del modernizma, v zvezi z Wittgensteinom obravnava več modernističnih avtorjev in avtoric, ne glede na to, ali so kdaj brali njegove knjige ali ne. Najprej Gertrude Stein, ki jo vzame kot primer wittgensteinovske slovnice v rabi in že v svojih zgodnjih delih tudi primer rabe čudnosti vsakdanjega jezika, ki nas, zaradi nezaupanja v njegovo opisno funkcijo, sili v stalen premislek rabe stavčnih členov (osebek/predmet in povedek), ponavljanja in podobnoglasne jezikovne igre. Nato Becketta, ki je v svojem romanu Watt primer wittgensteinovskega stavka v praksi. Beckett pod vprašaj postavlja vsa osnovna dejstva premikanja, pri čemer so njegove teme izguba subjektivnosti, izpraznitev biti, (čakanje na) smrt, kot se pojavljajo že tudi v njegovih zgodnjih igrah. Iskanje neobičajnih načinov, kako lahko besede kaj pomenijo, je Becketta vodilo v »zlorabo jezika«, ki ga »›učinkovito zlorabimo‹ […] če ›nebesedi‹ (nepoetični, nedostojni, običajni, vsakdanji besedi, frazi in stavku, pa tudi nepričakovanemu premoru, čudni tišini) dovolimo, da se vsili v besedilo, da zmoti površje« (Perloff, WL, str. 160). Med drugo vojno se je avtor Godota, podobno kot Wittgenstein med prvo, odzval klicu »življenja in etike«, pridružil se je odporniškemu gibanju in sprejel delo prenašalca šifriranih sporočil. Popolnoma v duhu pisca Traktata, ki ga je, kot je povedal v nekem pogovoru, bral šele veliko pozneje, leta po vojni. Sledita še dva wittgensteinovska primera iz naše soseščine, z Dunaja, pri katerih Perloff črpa iz proznih del Wittgensteinov nečak in Malina. Iz hlastnih, neskončnih stavkov ponavljanj Thomasa Bernharda, ki jim ni lahko slediti, in/ali izgubljanja pomena v prozi vsakdanjega jezika Ingeborg Bachmann.

V slovenskem okviru podobnih primerov pravzaprav nimamo. Wittgenstein v naši literaturi, z izjemo pogostega navajanja dveh ali treh najbolj razvpitih sentenc iz njegovega Traktata, nasploh ni imel pravega odziva in, kolikor je meni znano, redko nastopa tudi kot teoretsko-filozofska referenca (kot je bil na primer Heidegger v poeziji). Tudi avtorji in avtorice ga redko navedejo, čeprav je v širši kulturi poznan avtor, ki ima svoje mesto tudi v arhitekturi in fotografiji. Eden od razlogov za to, da nam Wittgenstein ni bil tako blizu, bi bila lahko odmaknjenost slovenskega literarnega jezika od jezika v vsakdanji rabi. Dejansko se zdi, da se slovenska tradicija ni nikdar napajala pri izviru tega najbolj običajnega, vsakdanjega, več se je ukvarjala z narečji, v zadnjih dvajsetih letih tudi s pogovornim jezikom (zlasti v prozi), vendar ne na način dvoma o tem, kar jezik lahko izrazi. Redko se je zavedala wittgensteinovskih pasti jezikovnih iger in se ukvarjala z nenavadnostjo običajnega govora, ki se je slovenskemu modernizmu mogoče zdel prenizek nivo, na katerega se sploh ni vredno spuščati. Poleg tega bi bil ob prevladi realizma, ki nikoli ni prevpraševal statusa jezika ali podvomil o njegovi reprezentacijski moči, Wittgenstein s svojim prevpraševanjem nepotrebna motnja, nebistvena daljšnjica do stvari same (v prozi je to zgodba, v poeziji lirični ali sporočilni učinek), s katero se ni treba ukvarjati.

In vendar se je tudi pri nas s (post)modernizmom nekaj stvari v literaturi premaknilo. V poeziji se je zgodil prestop od verza k stavku, ki je, poleg besed v črkovnem nizu, postal njena osnovna enota. Odmik od metafore v jezikovno igro preigravanja jezika v vsakdanji, »predmetni« rabi, ki je občutljiva za slovnico in različna razumevanja istih besed v različnih kontekstih. Takšno prevpraševanje jezika je v šestdesetih letih ob drugi pesniški avantgardi privedlo do tega, da je bila lestev preplezana do vrha in poezija »odvržena« (pripeljana do konca, do praznega belega lista). Ali pa se je nadaljevala in, tako kot na primer pri Šalamunu, končala v izrazito »nesmiselnih« stavkih, ki hkrati kažejo na stvari, ki jih ni mogoče izraziti z besedami, na tisto »mistično«, o čemer ne moremo govoriti. Vendar pa je z mejami jezika, v katerega meje se zaganjamo tako, da je Wittgensteinova trditev, »da je tisto, kar je onkraj meje, preprosto nesmiselno, mišljena tako, da izloči ravno idejo, v skladu s katero nekatere stavke štejemo za nesmisel, čeprav kažejo na stvari, ki jih ni mogoče jasno izraziti z besedami. […] S tem, ko Wittgenstein reče, da so stavki nesmiselni, ne misli, da ne spadajo v formalno kategorijo razumljivih stavkov, ampak da je največ, kar lahko o njih rečemo, da obstaja iluzija o njihovem razumevanju« (Cora Diamond, Anthropos 1-2 (2019), 253–254). Danes si tudi slovenska literatura včasih prizadeva, da bi uvideli, da nameni, s katerimi govorimo, včasih ne služijo stavkom, ki izražajo smisel. Poezija ali proza, ki bi bila na sledi wittgensteinovski logiki, prav tako kot Traktat, ne more brez avtorja kot nekoga, ki potrebuje domišljijsko razumevanje, to pa je odvisno od bralčevega lastnega etičnega vzgiba, če literaturo tukaj razumemo kot izrazito etično govorjenje, kar tudi je, ne glede na videzno smiselnost ali nesmiselnost njenega stavka.

»Navsezadnje je sam Wittgenstein ugotovil, da ima njegova lastna kompozicija lahko le obliko, ki jo je sam skromno poimenoval ›filozofske opazke‹, kratke odstavke, ki jih je včasih precej dolga vrsta o isti temi, včasih pa se nenadoma spremenijo, skačejo od teme do teme. V poetični kompoziciji osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja so take ›opazke‹ vse bolj postajale pesniška paradigma.« (Perloff, WL)

Če bi moral izpostaviti še en vidik modernizma, je to nagnjenost k abstrakciji; ta pa ni nič drugega kot naša domišljija, ki se je osvobodila spon realnosti in postala nekaj povsem običajnega. Morda bi se na tej točki lahko srečala dva izjemna modernistična pesnika, ki pa sta popolnoma druge vrste kot do zdaj našteti avtorji. Eden je presunljivi pesnik ameriškega kanona 20. stoletja Wallace Stevens, drugi na žalost precej manj poznani slovenski pesnik Gregor Strniša. Za oba se zdi, da sta živela v vesolju na mizi in da sta, iz katerihkoli razlogov v življenju že, odvrgla lestev realnosti, ki sta jo preplezala do vrha, ter na mesto realnosti postavila vrednost domišljije. Ta pogled od zgoraj bomo, potem ko smo odvrgli lestev, morda lahko spoznali za nesmiselnega, vendar je to zdaj povsem sprejemljivo. Naš pogled, če malo parafraziram Stevensa, bo zdaj pogled človeka, ki sedi na neki klopci svojega rojstnega mesta, blizu kipa kakšne slavne osebe v vsakdanjem svetu, in razmišlja o tem, da so glavni problemi vsakega umetnika in vsakega človeka problemi vsakdanjosti in da za to, da bi jih razrešil, potrebuje vse, kar mu lahko da domišljija.

Naj si naposled izposodim nekaj najbolj splošnih mest iz Traktata, za katera se zdi, da so bils pogosto rabljena tako rekoč že v žurnalističnem tonu, kot klišejske konvencije, ki niso doživele uspešne literarne stilizacije. In jih poskušam vključiti v besedno igro pričujočega besedila. Kaj bi se zgodilo, če bi danes, ko neprenehoma blebetamo o vsem mogočem (tudi o tistem, o čemer nimamo pojma), resno vzeli Wittgensteinov uvid o tem, da je treba o tem, o čemer se ne da govoriti, molčati? Ali bi namesto dolgih romanov Dostojevskega raje v nedogled ponavljali branje sežetega Wittgensteinovega besedila v Tractatus logico-philosophicus ali njegove kratke opazke iz Kulture in vrednote ali Filozofskih raziskav? Bi nam tako ostalo več časa za življenje? Ali bi nam ga več ostalo za literaturo kot v prvi vrsti »etično« jezikovno igro?

Moje razumevanje besed in stavkov je lahko do neke mere samo moje, saj si njihov pomen včasih lahko interpretiram slovarsko nezvesto, v skladu z nekim svojim slovarjem, lastnim razumevanjem, ki ga vključim v »lastno domišljijsko jezikovno igro« (igrano skupaj s sebi podobnimi); tako se zaganjam v meje (svojega) jezika, ki so, ne glede na to, kateremu jeziku pripadam in koliko jezikov dejansko govorim, obenem meje (mojega) sveta; svet je tudi zame nekaj v pomenu življenja. Zavedam se, da ni nič narobe, če pišem nesmiselne stavke, ki jih imam za smiselne. Razumem, da je naivno misliti, da je stavek smiseln samo zato, ker je slovnično pravilen.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS