Ljudje, ki objemajo drevesa, se mi ne zdijo nori

Prvi del rubrike nove kolumnistke

Lara Gobec

Sicer našo trenutno smer gibanja okrog sonca nerada imenujem »koronski časi«, kljub temu pa imajo nekakšno moč vleči črte sprememb in jih za potrebe tega teksta moram omeniti. V nekem trenutku osame sem opazila, da se mi zdijo drevesa vedno bolj zelena. Končno sem ukrotila čuječnost, ki se mi je prej ves čas izmikala.

V resnici mi je bila zmeraj na voljo, le zagrabiti je nisem znala. Že romantični pesniki so svoje trpeče ude polagali na kamne in zrli v prepade, da bi zadušili lastno bolečino in razočaranje nad svetom (slika Casparja Davida Friedricha: Popotnik nad morjem megle). V naravo so stopali kot posamezniki, ki se močno zavedajo lastnega čustvovanja. Sosledja gozdov in rek so postala njihovo sredstvo za iskanje tišine in miru, ki ju v odnosih niso našli. Končni rezultat kontrapunkta njihove razklane notranjosti in stika z naravo je bila poezija. Umetnost, ki trpljenje skozi podobe neviht, morij in oblakov ovekoveči, da ga lahko doživljam kot skoraj lepega. 

Pesnjenje je zame veščina, ki zahteva stanje, ko so moji močnejši občutki ugasnjeni. Zares se pojavi redko in v vmesnem času moraš nekako krmariti skozi svet. Prva karantena me je olupila vsega: socialnih stikov in urnika, ki je bil podoben šprintu na progi za maraton. Ostal je vsakodneven tek pod spomladanskim soncem. In jasno je bilo, da ni le fizična aktivnost, ampak tudi stapljanje z gozdom, mimo katerega sem tekla. Predstavljajte si, kako v vas ugasne vse in samo gledate veje dreves, ki se stikajo z nebom.

Če sem postala luščina, ki jo nosi po nekem naključnem potoku, sem neizogibno z naravo vzpostavila dialog, ki vsaj spominja na poezijo. Sicer je tišji in veliko nežnejši, a zato nič manj intenziven. Zares nikoli ne veš, kaj točno doživljaš, ampak je izjemno prijetno. Prežet je s sprejemanjem, da si le en majhen delec dovršenega kolesja, ki poganja naš planet. Morda se zdi, da bi kot pesnica o vsem videnem morala pisati, a vseeno je jezik orodje, ki riše meje. Poznamo morje izrazov za zeleno: akvamarin, olivno in kobaltna zelena, a nekje se seznam ustavi. V resnici nikoli ne bom vedela, točno kako zelene so smreke. Proti meni delujeta moj vid in sončna svetloba. Ampak nič hudega, dialog z naravnimi silami našega planeta ima še vedno moč, da spodbuja umetniško ustvarjanje. 

O (ne)nujnosti pisane besede, ki je zvezana z naravo, spregovori Jonathan Skinner v intervjuju za Poetry Foundation. Skozi poezijo naj bi vzpostavili bližji odnos s planetom, ki ga poseljujemo. Metoda, ki jo razkriva, je precej enostavna – opazovanje parka in podob v njem. Z omenjenimi nastavki lahko vsako človeško bitje vzpostavi odnos do občutenega in postane za trenutek pesnik. Njegovim mislim sledim predvsem v delu, kjer pesniško izkušnjo dojema kot nekaj izven pisanja. Izhodiščno zvezati poezijo s pisano besedo se zdi pretirano. Sama je ne doživljam le kot umetniško besedo, ampak tudi na popolnoma osebni, morda celo duhovni ravni. Ni izključeno, da jo bo kdo drug doživljal skozi performans ali fotografijo. Včasih tudi meni prija notranji dvogovor, ki ostane samo moj.

S podobami, ki niso nujno iz enciklopedij o žuželkah, bi morda lahko zajeli vsemogočnost ekosistemov, ki nas obdajajo. Samo odpovedati bi se morali površinskemu in senzoričnemu popisovanju kot: hrast je bil res res zelen. Vsak bralec bo potem videl res res zelen hrast, ki ga je videl tudi pesnik. S tem bralcu onemogočimo lastno doživljanje poezije in vsiljujemo vizijo, ki jo je ustvaril pisec.

Zeleno opisati kot osamel železniški tir. Ali pa kozarec, poln medu. Obe podobi stimulirata bralsko izkušnjo, ki je precej nepovezana z barvo kot tako. Zasleduje predvsem občutek barve. Najlepše je, da sta bralec in pesnik samostojna pri ustvarjanju lastnega pesniškega vesolja, le napajata se iz enakega vira. Sama kozarec, poln medu, povezujem s sladkorjem in srečo, kdo drug bo omenjeno podobo doživljal kot zastrašujočo: kozarec medu se lahko prevrne in moral bo čistiti.

Ravno zato nisem nikoli neposredno pisala o ogromnih cipresah ali slapovih, ki so jih častili staroverski Slovenci kot o najboljšem približku popolnosti. A vendar, moj preskok v motrenju okolja je močno zaznamoval moje pesniško ustvarjanje. Ni naključje, da sem ravno v času prve karantene od verzov, ki so bili udarniški in uporniški, prešla k mehkejšim. 

Svoj umetniški obrat si lahko razlagam z lastnim umikom iz urbaniziranega sveta za dober mesec in pol. Kaos, hiter življenjski tempo in vse možne oblike onesnaženja so v meni prebujali jezo. Umik iz okolja, ki me je stiskalo, mi je omogočil, da opravim z lastno zaletavostjo in se podam na raziskovanje drugih sfer svoje osebnosti. Tistih malce prijetnejših in ne tako zaletavih. Sledilo je nastajanje poezije, ki se spogleduje z intimizmom.

Ljudje, ki objemajo drevesa, se mi ne zdijo nori. Občudujem jih, ker so opravili s priučenim občutkom, da ne smeš biti drugačen. Na svoj način ustvarjajo poezijo. Prostor, kjer se lahko ustaviš. Brez štetja, merjenja in s tem povezane storilnosti. Vsak ga potrebuje, kraj, kjer je tiho in lahko le bivaš. Kjer obstaja neskončno vrst zelene.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nova kri

    Esad Babačić

    Naj bo to pismo tebi, ki nekje daleč sredi brez v pesku spiš s prerezanim zapestjem. Letos bi jih napolnil šestdeset in z vsakim letom bolj razumem, zakaj te ni več oziroma zakaj nisi hotel ostati dlje. Pravzaprav mi je jasno tudi to, zakaj si nehal biti avtor, še preden si se zares osvobodil poezije.

  • Znebiti se avtorja

    Andrej Blatnik

    Dan Brown v romanu Izgubljeni simbol zapiše: »Založništvo bi bilo precej lažje brez avtorjev.« Če tako pravi eden prodajno najbolj uspešnih avtorjev vseh časov, kako nepotrebni se počutijo šele vsi drugi! In Izgubljeni simbol je izšel leta 2009 – zdi se, kot da je avtor medtem postal še bolj odvečen, celo moteč dejavnik kulturne industrije.

  • Najljubši letni čas?

    Tina Bilban

    Obstaja nekaj vprašanj, ki jih mora vsebovati vsak povprečno beden »psihološki« test v revijalnem tisku – oziroma danes predvsem na spletu – ter vsako zaslišanje pred otroško poroto, ponavadi med ubijanjem časa med predolgimi vožnjami, na dolgočasnih obiskih ali pa na deževno nedeljo, ki sledi deževni soboti.

Izdelava: Pika vejica