Dva preprosta verza, ki sta ustvarila dogodek

I. Idioritmija

Še pred »Najdenkami«, tako naslovljenim drugim delom pesniške zbirke, najdemo »idioritmijo«. Izziv na prvi pogled, še preden s prsti občutimo gladkost in relief tršega papirja naslovnice te vabljivo oblikovane pesniške zbirke. (Kasneje bomo izvedeli, da relief nekaj pove o živosti kamnov.)

Toda – beseda. Pesnica jo obrazloži izvorno (Roland Barthes) in skozi lastno privzemanje v spremni besedi. Vzela si jo je zase, jo, že spet inventivno, posvetila sama sebi-zase-in-v-svetu. (Ustrezno vsebini, a tudi s tem bomo seznanjene kasneje.) Kajti kdo/katera druga bi jo lahko povzemala in pojasnjevala tako, da se Barbara Korun ob tem ne bi vsaj kdaj pa kdaj začudila, »kaj je hotela (kot) pesnica povedati«. In tako se je prisrčno začudila nekaterim od takšnih besed na prestavitvi v zatišju vrta na območju ljubljansko-metelkovske Celice. Vita Žerjal Pavlin je tokrat prevzela njeno običajno vlogo uvodničarke in moderatorke tradicionalnih srečevanj Pesnice pesnicam, Zalka Drglin je povzela s poetičnim recenzentskim besedilom … in prav nič po slovensko zadržane gostje smo se navdahnjene navezovale.

Bil je mil poletni večer in sedele smo v elipsi, s prijatelji, kolegi in partnerji, z eno od naših hčera in pasjim družinskim članom. Poklopilo se je v dogodek, ne po nujnosti. Dogodek. L’événement (Michel Foucault). Kot zapisano znotraj stavka brez patosa velike začetnice, četudi se je nekaj zgodilo, tako da je poglobilo skupno interpretacijo sveta in dalo notranji zagon za individualno in skupnostno spremembo. Performativni izrek, performativ, periperformativ  (John L. Austin, Judith Butler, Eve Sedgwick), na prostor vezan izrek in spremljajoče verbalizacije, kar vse je ustvarilo neko skupnostno realiteto. V našem primeru se je ta morala zgoditi psihosomatsko.

Že spet moram izjaviti, da ne verjamem v revolucije in sistemsko-strukturne izboljšave oblasti, ki jih izvaja ona sama. Verjamem v izboljšave (kako manjkava beseda!) odnosov med tabo in mano, med nami. Med obstoječim nasploh (kajti tako sem razumela lekcijo te zadnje pesniške zbirke Barbare Korun). In to je edina totaliteta sveta, ki bi ji sama podelila mandat.

Tu sem zdaj pristala s tema dvema besedama, močnima besedama, ki ju jemljem, da bi zaobjela še drugače tudi sama besede imenovanih pesnic, ki ukrotijo moč, da bi jo obrnile sebi in občečloveški skupnosti v prid. Kakšni dobri dve uri dolg trenutek idioritmičnega odnosa, ko smo spontano prvič ali ponovno vzele vase/nase skupnostno delujočo utopijo. Pripravljalo se je … zame s kakšnim odkritosrčnim objemom, ki ob drugi priložnosti ne bi bil mogoč.

Koncept idioritmije. Avtorju se je zasnoval kot svojevrstna avtonomna, »avratična« skupnostna vez izven strukturno utečenih, rutiniranih približevanj in oddaljevanj. Navezuje ga na fizični prostor, arhitekturno obliko. Znotraj nje potekajo interakcije brez utesnjujočega reda v naključnih srečevanjih osamelk_cev. Bližina, ki se zgodi skozi sovpadanja osebnih življenjskih ritmov, ne razgradi izkušnje samosti. Izpopolni jo skozi notranje doživetje skupnostnega bivanja, ki je materializirano v občutenju. S formulacijo iz spremne besede: »nekaj, kar se uresničuje v intimah naših notranjosti«. Govori telo s psiho ali brez nje. Ta Barthesova »miniatura« je vse, kar imamo, kar nas lepi skupaj in kar nas je zlepilo v pesniškem dogodku. Poetika dogodka ni romantična utvara, je občutek, ki je substancialen in družbeno-politično intencioniran. S Foucaultom: pretresena struktura vsakdanjosti. V feminističnem diskurzu: resubjektivacija (Jean Copjec) skozi skupna branja (Judith Butler, Rosi Braidotti in mnoge druge).

Barbarina srečevanja s svetom skozi idioritmijo si prisvojijo koncept, da bi ga nadgradila. Ne pravi, da kamen živi, temveč spregovori z njim kot z osebo, ki se, kot vse ostalo obstoječe, »raz-skriva«. Vse same osebe, ni osebkov in predmetov ter pojavov. Vita Žerjal Pavlin je zapisala in rekla »personifikacija«. Pesničina personifikacija sveta je inventivna. Vse, kar ti ume spregovoriti, je živo, in šle_i smo dlje od premene osebkov, živali v osebe. To nam je blizu, vsem, ki smo kot otroci živeli v utripajočem svetu mnogoterega in danes s kotičkom očesa od strani zaznavamo begavo, neoprijemljivo premikanje stvari. Faktični, v možganskih sinapsah materializirani kraj idioritmije so v zbirki sanje. Zalka Drglin je zapisala in povedala, da je sanjsko surrealistično najbolj resnično. »Iz take smo snovi kot sanje« – ali kako je iz zbirke zasijal panteističen sen. (Saj je obstajanje iz tistega božjega prapočela, torej še vedno mistično, izven dometa umljivega; aktualno biokemijsko razreševanje stvarjenja organskega ne pripomore k dešifriranju nastanka svetovij.) Idioritmija ni razreševanje, razkritje, je zgolj naključno stično območje v mnogoterosti obstoječega. Ne všteje niti časa njegovega zajema, četudi je čas kot časovno obdobje družbeno-politično pomenljiv glede naše odprtosti za transcendiranje danosti in načina, kako se mistično udejanja.

Zato je za Barbaro Korun »funkcija sanj […] (novo) ravnovesje med (pesniškim) jazom in svetom«. Spoj dveh entitet je možen skozi temeljno kabalistično in zenovsko počelo in prakse, kakor so daljnovzhodne notranje borilne veščine. Znanstvena interpretacija taj-jija denimo vidi njegovo funkcijo v energijskem uravnoteženju notranjosti celic.

Vsebina znotraj oklepajev je praviloma pomembna za razumevanje povedanega. Forma, ki govori o efemernosti, zbuja radovednost o teži teh priprtih zadev. Odmik z oklepaji v besednih zvezah »(novo) ravnovesje« in »(pesniški) jaz« izraža začasno rezerviranost pesnice do svojega poklica/poslanstva in svojega svežega uvida v obstoječe. Lepo jo je razumeti kot izraz spoštovanja do drugih, njihovih/naših virov uvida in drugačnih potekov na skupni časovnici zaznavanja in spoznavanja obstoja. Toda vsaj med sanjanjem smo menda vsi_e pesniški_e. Ozrimo se samo na strukturo sanj, zaobjemajočo manifestno in latentno vsebino ter popek sanj (Sigmund Freud). Pod narativno ravnjo se dogaja delo zgoščanja, premeščanja, metaforizacije. Silnice različnih diskurzov v sanjah se staknejo na presečišču, ki zaobjame fundamentalno pripoved, ki pa je taka zgolj na videz, saj gre tudi v tem primeru za interpretacijo, in ne dokončen uvid v neko notranjo resničnost. Se pa nobeden, nobena ni ujela v klinč Freudove analize sanj, v asociativno veriženje sanjavkinih sanjskih podob, denimo kača – nje ukrotitev – otrok (penis – težave, pomiritev, nadomestek penisa – otrok) ali, v sanjah o kravi-ženski, ki bo v zadnjem verzu umrla: sečna »luknja« na nepravem mestu, močan curek urina (razcefranost telesa – agresija – gon-tanatos). Odzvanjala je razkošnost sanj, v njih manifestirana intuitivnost, celotni diapazon občutenj, več moči kot nemoči. Kodiranje idioritmije s prevladujoče divjimi sanjami je ustvarilo skupnostno razpoloženje na tistem poletnem ograjenem vrtu za stavbo Celice. Ustrezen termin, celica, v kateri se zgodi uravnovešenost silnic. Celica in me_mi, grmovje, kužika, mravljice, zemlja, trava, bakterije, glasovi, zvoki, glasba na oni strani v AKC Metelkova mesto, stena, ograja, stoli, pesek, kozarci, osvežilni požirki vode v steklenkah, zahajajoče sonce, peščica izgubljeno lebdečih koronavirusov, pa nebo, nebo in oblaki … tudi zanesljiva zgoščenost kamnov, četudi so ti zgolj v pesmi … vse našteto so njeni elementi, pripadajoči legi sanjavke. Izkazani kultiviranosti navkljub nikoli ne bo mogla skriti svoje divjakinje: zanjo je povsod vse možnost za »najdeno« – mnoštvo »najdenega« –, in če je po hipnem vzajemnem obstoju, denimo suhe veje in pesnice, to srečanje še zapisano, gre za »najdenke«. Skozi razumevanje Zalke Drglin smo jih uzrle v njih »gostoti«. Tu se obe pesnici pomensko spenjata; katerokoli obstajanje/»postajanje« (Gilles Deleuze in Felix Guattari) v srečevanju je v principu »raz-skrito« in potemtakem zgolj »vztrajno bližanje resničnosti«.

Iz »Idioritmije«, prvega, sanjskega dela in upovedanih »najbolj realnih, nadrealističnih« odnosov, je izšel drugi del pesniškega nabora, »Najdenke«. Kot bi po prebujenju v sanjah obstale in zaživele v lucidnem sanjanju, oprijemljivem svetu, kajti v tem primeru zavest sodeluje v sanjanju in ga, izvežbana, obvladuje. To homeostatično stanje Barbare Korun je bilo morda možno zgolj skozi že predhoden odmik, »humorno distanco do jaza-sveta«. Mislim si, da je tudi zato tako smelo med ostalim predstavila svoj veličastni sanjski jaz na eni in bedo telesnega usihanja na drugi strani. V »Najdenkah« z Zalko Drglin »od gostote ne veš, ne upaš kam trdno stopiti, ne da bi prej z vidom in sluhom in tipom tam že bil«. Stopiti morda v »lužico morja« (»pozabljen poljub«). Priklic lastnih sanj iz otroštva, ko v luži na asfaltu ulice pred hišo starih staršev gledam njeno površino in vidim odsev okolice med oblaki. Kakor-na-nebu, tako-na-zemlji, brez verske konotacije, čeprav sem te besede morda slišala, ko sem, skrivoma nekrščen otrok, »mamo« spremljala k maši v novomeški kapiteljski cerkvi.

Neka srčika obstoječega mora ostati v polju »ljubeče nevednosti« (Nancy Tuana), da vse ohranja svoj čar. Ta je potemtakem v možnosti »zaumnega«, izvendiskurzivnega, naddiskurzivnega ali, tako bi bilo danes to najbolje opredeliti, transdiskurzivnega. Kot dih lahen dotik skoraj-že-spetosti-v-enem je po drugi strani skoraj-že-umljiv in potemtakem tudi skoraj-že-izgovorljiv. Približevati se neizgovorljivemu in nespoznavnemu obstoja, bližanju na pesniški način, obojemu se na koncu spremne besede izreče ljubezenska izjava. »Ljubezen« je, kot kaže – in to lahko vzamemo zares –, odnos, v katerem nekaj umanjka za las (»biti eno«), nečesa pa je malo preveč (iluzije obvladovanja, inteligibilnosti).

Ideja, ki nosi tretji del zbirke, naslovljen »Eholokacija«, je asociativna in iz sveta živali (iz spremne besede: »netopirji, orinoški delfini itd.«). Tam se dogaja tudi sporazumevanje (določanje lokacij in razdalj), konkretno »orientiranje« z »visokofrekvenčnimi zvoki«. Urbani slovarček bi tovrstno dogajanje opredelil z udomačeno angleško besedo »intense«. Silno: tu je čas in prostor ne samo za staranje, temveč tudi za smrt. Tam, kjer končno zares smo, kar razen za nedojemljiv tren niti v ljubezni ne moremo biti: »eno«. V tem smislu ne poznam človeške osebe, ki bi živela v območju svetega ljubezni. Edina asociacija, ki se nudi v premislek, je nominalna pachamama, znanka, čistokrvna Kečujka, ki prefrigano poskrbi za materialno eksistenco na račun bližje okolice. Med ostalim sta manipulacija in izkoriščanje tista druga, smrtna stran ljubezni. Toda »kamnito srce« med »prodniki« je lahko »še čisto vroče«. Je v odnosu s še vročim kamnitim srcem utrip upanja na strani brezpogojno ljubeče_ga ali prva otožna misel o razpuščanju neke stvarne ljubezni? Je možno zaznati, pasti-noter v samo toploto prodnika in lepoto oblike, ne da bi se zraven nemudoma pritaknil njen pomen?

Ali »srebrno izprana suha veja«, na katere minimalistično aliteracijo »srebrno … suha« je opozorila Vita Žerjal Pavlin. Kaj na njej je pesnico ujelo v odnos, srebro z asociacijo na sivenje las ali suhost odtegnitve od življenjskega vira? Vendar zaupam, da je prav ta veja pred vsako asociacijo zableščala v območju neopojmljenega.

Zaupanje je odraz odgovora na vprašanje mere, umerjanja oziroma, kot pravi avtorica v spremni besedi, »kalibracije«. S kurzorjem na »najtežje« je to umerjanje vredno zaupanja: »najtežje je ravno prav / prav je ravno najtežje / ravno prav je najtežje«.

Vita Žerjal Pavlin je skozi svoje branje zbirke opozorila na estetsko in etično razsežnost besedne igre, polne pomena. »Ravno prav« se nanaša na ravnovesje med estetsko in etično komponento pesniškega besedila, in samo če je tako, bralka in bralec, poslušalka in poslušalec zaupata pesničini poetiki. Njena etična zastavitev je v samorefleksiji, in ne v eksplicitnem pesniškem uveljavljanju etičnih norm, vzpostavljenih od te ali one oblasti.

»Eholokacija« Barbare Korun postavlja pesniški jezik v razmerje do oblasti. Verzi in njih sprege so izjave, ki so se izvile na plano skozi »luknje v logiki stvari«, da bi spodkopale oblastniško normirani jezik. Ker ima uporniški pesniški jezik kot vse verbalne artikulacije moč postvarjanja, se spreminja tudi red stvari: »zroč proč / opažam na robovih / premikanje stvari / ki zamrzne / če jih pogledaš / naravnost«. Takšna poezija je samo za pogumne, pogumno odraščajoče, pogumno starajoče se.

II. Dogodek

Dramaturgija zbirke prehaja iz hermetičnega sveta sanj v bleščanje poosebljenih mnogoterosti sveta. Kulminacija je v uvidih z različnih, nehierarhično zasnovanih in prepletajočih se leg racionaliziranja, intuitivne, mistične zaznave, spoznanj, osebnih filozofskih postulatov in fragmentov na temo vpetosti »jaza-sveta« v življenje – umiranje – življenje. Tu ni odnosa dodajanja, »in« je odsoten. Mnogo je usihanja, izzvenevanja, padanja, pobiranja. Težo uravna milost: »milost / ki brez nehanja / skrbi zame / in za mojo smrt.«

Temeljna eksistenčna robnost, kjer se srečata dve totaliteti, življenje in smrt, je upesnjena preprosto in brezprizivno: »brez mene / ni sveta // brez sveta / ni mene.«

Pomen je usoden, izrekanje lakonično. Otroško pozicioniranje, ko sem cesarica/car sveta, mi daje moč njegove ukinitve. A kaj, ko je ta po nujnosti tudi samoukinitev. Eksistenčna in eksistencialna, filozofska vez subjekta z obstoječim, vpetost vanj, je prežela občestvo na vrtu Celice do čudenja. S preprostimi besedami, te verze je bilo slišati ne zgolj iz ust Vite Žerjal Pavlin med uvodnim govorom, temveč tudi z mnogimi glasovi udeleženk. Naboj je presegal pomen, ki se ga je dalo izreči na podeseterjene subjektivne načine. Kar nas je spelo, je bilo več kot univerzalno spoznanje. Nadpomen je prinesla temporalnost zapisa in dogodka. Vseskozi prisoten, zategujoči se jarem oblasti, ki proži nemir do komaj še znosnega. Potencial za akcijo. Začenja se v celicah. »Akcijski potencial je kratkotrajen prehoden preobrat membranskega potenciala vzdražene celice.« Zgodil se je družbeno-politični zagon, inducirali so ga štirje verzi dveh besed. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Akcijski_potencial)

Aktivizem Barbare Korun je omogočil dogodek v nizu pesniških večerov avtoric – Pesnice o pesnicah. V prihajajočem marcu 2022 bodo beležile deseto leto obstoja (http://pesnice.si). Angažma je utemeljen v prepričanju, dokazljivem s kvantitativnimi in kvalitativnimi argumenti, da skušata ospoljena leposlovni kanon in kulturniška nomenklatura obraniti status quo beletristične produkcije in podeljevanja pripoznanj. Poleg instituta Mira, Ženskega odbora Slovenskega centra PEN in istoimenske nagrade so Pesnice pesnicam stožer premene na bolje. Pesnenje se tu druži s sprejemanjem aktivnega državljanstva, ki postaja državljanstvo sveta onstran birokratskih ureditev. Kar je v duhu zbirke in dogodka.

Idioritmija ni prva zbirka, v kateri se pesnica čutno in čustveno vpleta v bivanje in minevanje robnih in odrinjenih čez rob. V njihova realna življenja vstopa v spletu statusov ženska – civilnodružbeno aktivna državljanka – humanistka – pesnica – družbeno občutljivo in skrbno človeško bitje. Kot velja v eni temeljnih teorij feminizmov, je matrica vztrajnega (četudi zdaj na določenih področjih bolj prikritega) zatiranja žensk uporabna tudi v razumevanju nepravičnih hierarhij nasploh.[1] Barbara Korun je bila v volonterski humanitarni skupini, ki je pred dobrega pol desetletja pomagala prvim med množicami beguncev in begunk na prehodu čez slovensko mejo. V Avtonomni tovarni Rog je delala s prostovoljkami in prostovoljci, ki so lajšali življenja prosilcem in prosilkam za azil, sama z volonterskim poučevanjem jezika. V projektu Javne agencije za knjigo Vključujemo in aktiviramo je delovala s ciljem opolnomočenja zapornic v iškem zaporu itn. Volja spustiti se v jedro učinkov družbeno-političnih antagonizmov ni prisotna sama po sebi. Je izid notranje konfliktnosti med obupom, soudeležbo v brutalnostih sveta in intenco prispevati v dobrem in resničnem med-nami-v-svetu. Je akt odločitve za točno določeno resubjektivacijo, ki mora preseči poetiko sočutja in groze, ločiti nujni »ne smemo pozabiti«, ki ga bolečega srca prebiramo – žebramo za pesnico v svojih naslonjačih, na kavčih in kuhinjskih stolih –, od delovanja z neposredno vključitvijo: »kam naj s takimi spomini / kam naj odložim spomin na / truplo dečka (Sokol Lika) / ubitega 23. 5. 1990 / (na moj rojstni dan / fotografija ga kaže / s strnjeno krvjo iz ušes / okoli vratu in lic / trinajst jih je imel / največ petnajst / svetlih las).«

Naš »Dvignite se!« je bil prvooseben. Četudi pesniško oblikovan, je imel naboj delovanja. Ne spomnim se, ali sem ga doživljala brez preostanka, ne vem niti, kako je bilo z drugimi. Gotovo pa se je zgodilo nekaj, kar je trasiralo našo pot naprej na subjektivne načine. Če ne tedaj, je preostanek izza zanosa prišel po tem. Avtoričin preostanek je v še vedno napetem, a nenadoma tudi ambivalentnem odnosu s svetom, ki je takšen, kot je, tuj in v svoji materialni diskurzivnosti zavira celovito utelešenje, privzemanje tega, kar je.

»To je moj svet / in tukaj nisem doma / naseljujem ga / udomačujem ga / ne bo mi uspelo // če to sprejmem / se svet zmanjša / če tega ne sprejmem / se zmanjšam jaz.«

Odnos med njo-subjektom in svetom ni tako enostaven, da bi omogočal premočrtnost. Osebna zastavitev volje po delovanju tako niti ne more biti enoznačna. Odprta je tudi interpretacija pričujoče pesmi. Nemoč, odsotnost volje v eksistenčnem odnosu do sveta, ta svet/življenje omejuje. Na drugi strani moč, sila ali volja do spremembe omejuje osredotočenost nase v skupnostno dobro. Na površinski ravni vsakdanjosti bi instrumentalizacija sveta (njegova »udomačitev«) tega reducirala, a spodbudila zagledanost vase. Tujost, nasprotno, manjša možnosti in priložnosti v osebni postavitvi sveta, kajti človeški svet je od nekdaj narejen za plenilske, »majhne« značaje. Vsakdanjost presegajoči etični izziv izbire med tujstvom in majhnim osebnim svetom na eni strani ter udomačitvijo z voljo do spremembe na drugi strani ni videti problematičen. Problematičen je izziv preživetja v vsakdanjosti skozi osebno moralo: udomačitev kot instrumentalizacija sveta je pogojena z znižanjem etičnih standardov in notranjim moralnim pogajanjem v luči spodobnega preživetja. Vključuje vsaj parcialno pristajanje na logiko plenilstva.

Prva, na dogodku silno izpostavljena pesem se je vpisala v sebstva. Naslavljanje na blesk obstoječega je porodilo ali utrdilo naravnanost k družbeno-politični spremembi. Toda udejanjanje namena nas vpoklicuje kot subjekte, po ospoljeni zasedbi na dogodku zlasti kot skupinski subjekt – priložnostno združbo žensk. V projekciji so izidi neprosojni, motni. Na polju izbir možnih družbeno-političnih delovanj se nahajamo kot psihosomatske in biopolitične entitete. V okviru delovanja različnih diskurzov, njih trkov, in nezavednega smo spremenljivke. Same sebi enigma.

Ne vemo, kaj in kako nas bo nagovorilo, na kakšen način se bomo odzvale, katere naših misli bodo spodbudile delovanje ali nedelovanje. Aktualne okoliščine z (re)akcijami oblasti in upad levičarskih protivladnih protestov kažejo na stihijo in nasilno moč, ki je katalizator resnice nas kot političnih subjektov. Ne drznemo si pogledati izza paravana farmacevtsko-politične naveze, ki je globalnega značaja in lokalnih posebnosti.

Na strani upora proti vladnosti, torej mehanizmom oblasti, ki delujejo v vseh političnih barvah, je nujno izpeljati konstruktiven zaključek. Tudi navidezno nedelovanje z vidika družbeno-političnega množičnega aktivizma je lahko delovanje: pisanje, razmišljanje, pogovori, navsezadnje tudi vestno opravljanje svojega dela, počitek ob telesni nuji, zahteva po pravičnem plačilu, trud za kakovostno in okolju prijazno hrano, sklicevanje na zakonska določila v primeru delovnega konflikta, prijave na inšpektorate, uravnavanje medsebojnih nesoglasij na vse načine, ki izključujejo agresijo in mazohizem. Še vedno in tudi v polju politike je manj lahko več, če se majhna dejanja množijo.

[1] Skupaj s samorefleksijo feminizmov je umevanje matrice zatiranja na osnovi (trans)spolov spodbudilo medpresečno pristopanje k obravnavi diskriminacij in izključevanj. V teoriji in praksi se razmerja (trans)spolov prepletajo z drugimi razmerji podrejenosti. Tako se oblikujejo nove prebivalstvene skupine na križiščih osnih delitev na osnovi seksualnosti, starosti, telesnosti, etnije, nacionalnosti, religije, ekonomskega razreda, kulturnega sloja, izobrazbenega profila, poklica, ideološke ali idejne usmeritve, tudi prehranskih režimov ipd.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS