»almost blue, it’s almost touching, it will almost do.«
chet baker, almost blue

ne vem več, koliko sem spila. nekaj kozarcev belega vina in nekaj jackov? alkohol me prijetno omamlja, zavija v vato in ustvarja vtis, da so ljudje, ki hodijo mimo, ko pred vrati kluba kadim cigareto, malo zabrisani, kot bi bili iz nekega paralelnega sveta, ki se me ne tiče. celotno dogajanje pred klubom lahko odložim na stran, tako kot odložiš kozarec s pijačo, ko začutiš, da ti je od vsega popitega alkohola že malo slabo. no, skoraj tako.Preberi

Petek, 5:00 zjutraj

»Dajte no malo bolj podrgnit,« se je oglasila starka, medtem ko ji je Krivenšek umival intimni predel. »Ne bom se znucala.« Krivenšek je pomislil, kako mu je vsega dovolj in bi staruhi najraje potisnil umazano gobo v obraz. Ko je zaključil izmeno v domu za ostarele, mu izpred oči niso hotele izginiti slike striženja oroženelih nohtov.Preberi

Pogled na ulico v jutru. Pek izstopi iz starega črnega mercedesa, oblečen v bele hlače in cenene, malce zamazane bele plastične čevlje. Pred zgodnjim hladom ga ščiti usnjena jakna kao Armani. Mimo se sprehodi gospa z maltežanom, odetim v posebno palerinico, z zlato ketnico na vratu. Kuža opravi potrebo pred vrati pekarnice in se radostno brezbrižen odpravi po znani poti. Izgineta za staro stavbo, ki med bloki deluje malce strašljivo. Nekoč je imela prekrasno verando, ki se je zdaj sesedala sama vase, skozi zaraščeno okno pa lahko v notranjosti uzreš starega fička, ki ga je tam zapustil čas.Preberi

Vesta je pobožala vadžro in meditacijski zvonec, nato pa se predala mantri, da jo odnese v vzporedne svetove. Naslonila se je na blazino, ovenčano s kitajskim vzorcem, in počakala, da se poleže vzhičenost, ki jo je obhajala ob dušnih potovanjih. Sestajanja z višjim jazom so ji sicer prešla v kri, a nikoli nanje ni gledala kot na rutino, ne, prej so ji vzbujala naslado. Današnji svet potrebuje raziskovalce in odprave navznoter, je rada govorila svoji meditacijski skupini.Preberi

»Tam se smeš obrniti. Tam je dovoljeno žalovati. Tam si upaš pokazati stare resnice, ki so drugače zmerom zapakirane.«

Tomas Tranströmer, Kotiček v gozdu

Veje smrek sestavljajo mozaike na nebu. Greš po poti, mimo bukev in jelk, skozi nizko podrast.Preberi

Prišla je samo s tem kovčkom.

Sprva si je izposojala še moje pletene puloverje, saj je bila njena edina obleka tista, v kateri je izstopila iz vlaka. Bila je ljubka v njih, sploh kadar sem vedel, da pod njimi nima ničesar. Takrat sva se pogosto ljubila. Ko sem v zgodnjih jutranjih urah kuhal kavo, se mi je napol speča prikradla za hrbet. Zunaj je bil še mrak in bilo je mrzlo. Ona pa je bila šePreberi

Oma ima na dvorišču psico in fuksije. Jaz se smejim, ker imajo fuksije smešno ime. Oma se spozna na fuksije. Psica jih voha in glasno kiha. Lani je imela mladičke in je jokala, ko smo jih dali stran. Oma je rekla, da psi ne jokajo. Oma se ne spozna na pse.Preberi

Velika mala vas je majhna. Ima eno ulico, ki ji rečejo Dolga. Dolga ulica pa je blatna cesta, obrobljena z belimi hišami. Ko greš po tej ulici v eno smer, pravijo, boš prišel do sončnega vzhoda. Če pa greš v drugo smer, boš prišel do sončnega zahoda.

»dej kej povej. avto, reci avto,« prigovarjam svojemu leto in nekaj mesecev staremu nečaku, ko peljem majhen avtomobilček levo-desno. »aaavto, reci aaavtooo.«

nekoliko neumno se počutim ob tem, morda zato, ker me nečak gleda, kot da sem neumna, pri čemer vztrajno ne reče nobene.Preberi

(Kratka zgodba udeleženke Literaturine delavnice kreativnega pisanja.) Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko jekleno rezilo kot sekirica razčesne glavo velike rdeče čebule. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče, ostro jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo, prepeličje prsi s tartufovo peno.

Na svet je privekal na leto, ko je Jugoslavija izgubila kompas. Da je šlo od njegovega rojstva vse samo še navzdol (in gre še kar), je najbrž eno tistih neverjetnih naključij zgodovine, ki jih vsestranski družboslovec in neke vrste materialistični duhovni vodja Andraž Jež imenuje »neverjetna naključja zgodovine«.

Lepa in krepka Kusova Barbara je pri osemnajstih letih stopila v zakonski stan. Njen novi dom je postala Príbančeva domačija, njen ženin pa šest let starejši Pribančev Jurko. Barbara je bila mladenka trdne volje in krepkega značaja, a pred rohnenjem in udarci svojega od močeradovca zamaknjenega očeta se ni mogla uspešno obraniti. In tako je pri osemnajstih letih prestopila prag svoje nove domačije, kjer jo je odprtih rok pričakal njen šest let starejši ženin, Pribančev Jurko.Preberi

Če bi hotel začeti na samem začetku, bi se moral vrniti tja daleč v Had, pa ne zato, ker bi me kako posebno zanimala taksonomija troglavih psov ali poklicne deformacije brodarjev, zgolj zato, ker se je takrat vse začelo. Sem neposredni potomec zemlje in sonca, otrok vode in zraka, moj visoko spoštovani in nadvse častivredni prednik pa je bila neka alga. Lahko bi se spuščal v podrobnosti svojega družinskega drevesa, a naj zadostuje, da semPreberi

Noč in slišal sem za novico o izpuščenem risu; spomnim se glinenih besed in slik, ki so se v meni prekopicevale, ko sem hodil po temistem aristokratskem vrtu. Tema kot v polžjem očesu.

Spomenik je bil lep in ne vem, zakaj sem se moral poscati prav nanj, še manj, zakaj sem moral splezati na vrh, da bi svoje dejanje opravil čim bolj neopazno (jasno, da je bil osvetljen, takšni monolitni pajaci se vselej topijo pod lučjo, ki lošči njihove konture, kot bi sami ne mogli govoriti v temi). A tedaj se mi je zdelo samoumevno.Preberi

Aleši, za najsvetlejše besede mojih otroških poletij.

Ležimo na Križnikovem kozolcu in gledamo dol na cesto, kjer je pred hišo gospodične Valerce gospod Furlan ustavil svoj zeleni renault 17. Sprašujemo se, kako ima lahko tako star človek tako dober avto. Odprl je prtljažnik in oboja sprednja vrata, nobene nevarnosti ni, da bi koga oviral, ker je v našem mestu samo malo avtov, in šel po potki prek mostička nad jarkom na njen vrt in v hišo.Preberi

“Če smo ljudje večni projekt, večna uperjenost proti cilju, so drevesa zvesta sidra zbranega mirovanja,” v enem izmed poglavij svoje nove knjige zapiše Milan Dekleva. Odlomek iz Etimologije pozabe, geslo “Drevo”.