V trgovine zahajajo samo čudaki. Ste opazovali kdaj sokupce? Grde naprave so to. Sami postojankarji. Med policami iščejo zavetje in pripravljajo nove napade. Uničili vas bodo! Vas, dobre in poštene. 20 dag ogrske je prva svetovna vojna. Vsi jogurti 1,3 % so nova fronta. Sprijaznite se s svojo sprijaznjenostjo. Zbarantajte si pomarančo velikega zadovoljstva.

Medtem ko je klicala policijo, je pes lizal gosto, vse bolj suho kri z natikača. V poletnem soncu se je zdaj že dobro videlo – šlo je za natikač z vzorcem šahovnice. (rez)

Vsi, prav vsi te bodo gledali! Kaj si le misliš? Iti takšna, razgaljena, vpadljiva? Ena rama ven, druga le za silo pokrita. Kaj, misliš, si bodo mislili? In krilo? Videti je, kot bi ga izmaknila kakšnemu kostumografu.

Pomislila je na travnik pri cerkvi svetega Mihaela na Barju in zazdelo se ji je, da sliši mojstra, kako se blago sklanja k njej in ji tiho pravi: »Veste, umetnost je spomin na paradiž.«

Vse naokrog postaja motno in zabrisano, najinega cilja na rtiču se sploh ne vidi več. Neka čudna meglica se vije v daljavi, morda kaj gori. Iz megle, ki postaja vse gostejša, se izvije najprej en, potem pa cela množica ljudi. Nekatere že poznava, tistega prešvicanega mornarja z začetka, pa rožnato gospo, nesramnega dedija in njegovo vnukinjo z belo zadnjico. Prihajajo še drugi, z njih visijo genitalije, trakovi roza kože in scefrane franže odsluženih ležalnikov.

Do malega hotela Rugantino je prišla po mirni ulici, zasajeni s platanami, z eno in dvonadstropnih stavb je odpadal omet, na križišču se je pred servisom koles zbirala skupina fantov, ki so pregledovali na sedež obrnjeno kolo, sedeli na robu pločnika ali vhoda v trgovino in poslušali muziko iz prenosnega radia na tleh. Nihče ni bil posebej pozoren nanjo in nenadoma je prvič sproščeno vdihnila, zaslišala je veter v krošnjah dreves, začutila poletje na drugi celini. Izstopila je iz ljubljanske zime in nepremičnosti.Preberi

Jah, vsi so doma. Pa so pričeli kuhati. Palični mešalniki, multipraktiki, vage, tisti termometri za merjenje temperature vode, ti so zdaj sploh moderni … Pa kavni aparati, zdaj ko je vse zaprto ... Za trakom ne morejo tako hitro sestavljati, kot mi prodajamo.

V tej deželi se ves čas jedo samo kokice. Kokice za zajtrk, kokice za kosilo, kokice za večerjo, kokice za zobobol, kokice za glavobol, kokice za to in to. Ustavim na bankini, ki se spušča v jarek in nato spet dvigne do prvih koruz. Jarek bi bil lahko struga potoka, v jarku bi se lahko igrale podgane, v jarku bi se lahko skrivale kače, jarek bi lahko tekel okoli gradu in lahko bi ga napolnili z vodo, v jarku bi se lahko skrivala pobegla zapornika in čakala, da policijsko vozilo odpelje. Ne upam si čez jarek.

Družilo jih je le to, da so se njihove noge bojevale za poslednje korake. Pred njimi se je odpiral kos zemlje, prežet s sladkobo neznanega sveta. Ob zahrbtnem bobnenju je njihova telesa pričela preraščati groza, ki bi jih ob popolni prevladi okamnila. S prahom in kamenjem ranjena stopala so sedaj tekla naprej le še po prstih.

Avgustovsko jutro je bilo tako soparno, da so se Daši na poti v službo oblačila zalepila ob telo. Nevajeno tekačico v zbledelih espadrilah, a tudi zvesto zamudnico, je začelo zbadati med rebri. Že po prvi polovici prečkanja čez rdečo bi najraje odnehala, a jo je prepodilo hupanje jeznih voznikov.