Brez posebnega razmisleka, morda iz dolgčasa po družbi, je odprl zadnjo različico priljubljenega klepetalnega robota …

Kamorkoli v mestu bi pokukal tisto jutro, bi našel čudaški nered.

Mi iz Slovenije veljamo za dokaj slabo situirane strance. Z dvema kreditoma so si moji starši komaj komaj kupili stanovanje.

Tisto bore malo opreme, kar nama je je ostalo, sva položila na tla, da nama bi bilo topleje. Noge so nama bingljale navzdol v prazno.

Zdaj se razhudi in nori sama v sebi, potem se umiri, spije šilce nekega žganja.

Iz zasanjanosti jo je prebudil zvok gaganja.

Žanet dela v računovodstvu, precej neosmišljeno in po sili razmer se je odločila za to kariero.

Ko sedim na tistem stolu, na sodišču v votlini, se mi zdi, da je zgodba, v kateri nastopam, zgodba o nekem drugem liku.

Mami nama je vedno govorila, da ga ne smeva odpirati, ker je ta vodnjak nevaren.

V kopalnici je zdaj kaos, ki se ga bo lotila še pred spanjem. Ker ni okna, se kondenz nabira na ploščicah in ogledalu. Omet na stropu je pred kratkim obnovila, plesen po kotih še nekaj časa ne bo vidna. Medtem ko drgne fuge z razredčeno varekino, zazvoni telefon. Kliče jo sestra, zanima jo, kako je s ta malima.