Leseni mož

V hišici na drevesu je vsak dan hranila vrabce in veverice in tistega mačka, ki mu je tik za levim uhljem manjkala zaplata črne dlake in se je rožnata površina kože tako razkazovala sončnim žarkom. To je rada počela, s tem si je zapolnila čas, ki je ostal dnevu, ko so doma pomili posodo od kosila in je mama zaspala. Nastopili pa so dnevi, ko pouka ni bilo, teh se je deklica veselila vsak teden znova. Takrat je čas preživljala v hišici na drevesu in v njej hranila majhna bitjeca, ki so se je že navadila in hitela po hrano v žepe njenega plašča.

Vsako jutro se je skobacala s postelje, prestrašena, da je prepozna in so se njeni kosmati gostje že razočarano razbežali po gozdu za njeno hišo. Kodre si je zvezala z ruto in si nadela mamin plašč. Po prstih se je splazila mimo spalnice, preden se je na pol poti spomnila, da mama, odkar je oče šel, spi na razmajanem kavču. Napotila se je v dnevno sobo, izpod maminih stopal izbezala kvačkano odejo in mamo pokrila tako, da so izpod odeje kukali le njene zaprte oči in njen ukrivljeni nos. S prstom je sledila liniji njenega nosu, preden se je mama namrdnila in se je deklica zavedela, kaj počne. Hitro se je umaknila in stekla v kuhinjo. Iz shrambe je pograbila dve pesti semen, kos suhega kruha, ki ga je prejšnji dan pozabila pospraviti s pulta, in se izmuznila skozi zadnja vrata.

Pozdravila je vsak kamen ob poti, vejice pa zbirala v žepih prevelikega kombinezona in prostoru, ki je ob njenih nogah še ostal v rumenih škornjih. Ko je prišla do hišice na drevesu, je zajela sapo in dovolila vsem vejicam, ki jih je nabrala na svoji opravi, da se spojijo z njo. Te so kot kvačke rasle med luknjicami v tkanini njenih nogavic in majice, jo objemale in ji tesnile naramnice. Razrasle so se preko njenih hlač in škornjev ter se skozi ruto pretihotapile do kodrov, kjer so pognale liste. Leseni mož je obstal na poti tik pod majavo hrastovo lestvijo hišice na drevesu in rdeč plašč je visel z njegove okorne podobe.

Poprijel je za lestev in naredil prvi korak.

In še enega.

Pa še enega. Počasi in škripaje se je povzpenjal po lestvi, njegovi tenki prsti so se ovijali okoli vsake letvice posebej, se razpirali in oprijemali tistih tik nad njegovo glavo. Vrabci so se začeli počasi zbirati na njegovih ramenih, čebljali so in ga spodbudno drezali, vlekli iz njegovega plašča štrleče nitke in se gnetili ob njegov vrat. Še naprej se je vzpenjal po dolgi lestvi, svoja velikanska stopala je počasi premikal navzgor.

Ko je končno prispel na rob svojega domovanja, je obsedel na vrhu lestve in nekajkrat pozibal z nogami v vetru. Maček se mu je privlekel k roki in se nežno zaletaval obnjo, dokler ga leseni mož ni začel ljubeče praskati za levim uhljem. Zdaj je bil varen. Leseni mož bo poskrbel, da bo varen. Še vsakič je.

Leseni mož ga je nežno praskal za uhlji, maček pa se je lotil lizanja vseh špranj in vejic, ki so se prepletale v moževe lesene dlani. Veverice so ju opazovale z okenske police, nagibale glavice in si drgnile dlani, kot bi se želele pogreti. Korak za korakom so se jima tiho približevale, drobec za drobcem krajšale razdaljo med sabo in njima. Iskale so točko, kjer se je lesena hiša stikala z možem, kjer sta se preraščala in ustvarjala dom.

Tam so jih čakali semena in oreščki, ki so si jih veveričke hitro nabrale in jih odnesle na okensko polico, preden so se vrnile po nove. Leseni mož bo poskrbel, da bodo site. Še vsakič je.

Tišino gozda so počasi začele polniti dežne kaplje, ki so udarjale ob liste nad hišico in nato ob lubje hišice in nato, kaplja za kapljo, tudi ob pod hišice na drevesu, da so se mala kosmata bitjeca in vrabci začeli umikati, se gnesti pod streho, ki jo je ustvarjalo okorno telo lesenega moža. Ta se je počasi premaknil iz sedečega položaja. Previdno, da ne bi nikogar poteptal, se je skobacal na kolena in se oprl na komolce, vrabci in veverice in mačkon pa so se zatekli pod njegovo telo. Leseni mož bo poskrbel, da bodo suhe. Še vsakič je.

Ko je dež ponehal, se je mož zravnal, vejice na njegovi hrbtenici so se polomile in popadale po tleh, ko se je po več urah njegov trup premaknil. Pretegnil je otopele prste na nogah in rokah ter zagodrnjal. Veverički sta se še zadnjič zapodili okrog njegove desne noge in nato obstali pod okensko polico. Tiho sta opazovali, kako se leseni mož preteguje. Ko so kapljice zdrsnile v špranje med lubjem, so mu pognali novi listi, njegov hrbet je šumeče preraščal bršljan. Ozrl se je po prostoru, njegov pogled je obstal v sončnem kotu majave hrastove hišice na drevesu.

Tiho se je začel premikati, njegovi udi so bili vedno težji, vlekel jih je za sabo, ko se je vračal v kot, ki je še lovil sončne žarke. Po vseh štirih se je plazil, njegove noge so bile vedno daljše, njegove roke so segale vedno dlje, a premikal se ni nič hitreje kot rjave veverice. Njegovi prsti so se plazili in stiskali med špranjami poda hiške. Mož je obstal.

Utrujen se je spogledal z mačkonom, ki ga je še vedno opazoval z roba vrat. Nasmehnil se je, pustil, da so kolena popustila in je njegovo telo obležalo na tleh. Nekajkrat se je uprl težkim kosom lubja, ki so se začeli zaraščati preko njegovih oči. Nato se je prepustil spancu.

Veje so obležale na tleh in kodrasta deklica je sedela sredi hišice, ki jo je zgradil njen oče že leta tega, ko ji je vsako jutro pripravil dve jajci na oko in popečen kruhek z maslom in ščepcem soli. Z zaprtimi očmi se je nastavljala soncu in si na ramena povlekla plašč, ki ji je od teže vejic v žepu zdrsnil do komolcev. Nanje je pozabila.

Kot vsak večer se je počasi odpravila domov, tiho se je poslovila od mačka, iz desnega žepa plašča pograbila še preostanek semen in jih nasula vrabcem, če bi se sredi noči slučajno zbudili lačni, kot se je tolikokrat ona, nato se je odplazila do izhoda. Od dežja je bila lestev še kar vlažna, in ko je z nogo slepo iskala mesto, kamor bi lahko stopila, ji je spodrsnilo in skoraj bi padla. Zahvalila se je zadnji vejici, ki je še kukala iz rumenega škornja, in se počasi odpravila naprej, korak za korakom. Hitro je pomahala mačku, ki jo je pozorno opazoval z vhoda v hišico, in nadaljevala svoj spust.

Ko ji je spodrsnilo drugič, je skupaj z vejico, ki je padla iz rumenega škornja, zdrsnila proti tlom.

Lesenega moža ni bilo.