Bibi

Hana Bujanović Kokot

Obe se zavedata, da je pes, ki urina v mehurju ne more zadržati trinajst nadstropij in svoje vedno opravi v dvigalu, če ne že v stanovanju, edino, kar ju drži skupaj. Bibi sta posvojili na Leonorino željo – srednje veliko ščene, ki se je opoteklo vsakič, ko je malce premočno pomahalo s predolgim repom, je bilo najbrž že od samega začetka le še en poskus reševanja njune petletne zveze. Ni delovalo. Vse, kar se je iz Bibi izcimilo, je bilo namreč godrnjanje ob zgodnjih jutranjih sprehodih, občutki krivde in poscan parket. Pa si vseeno ni upala oditi. Bala se je, kaj se bo zgodilo, če odide. Saj še sama ni vedela, kaj bi s sabo, ampak bolj jo je skrbela Leonora.

Ko je tako klečala v dvigalu in z umazanih tal pivnala ostanke pasjega urina, medtem ko je Bibi cvilila v kotu – ni vedela, ali zaradi občutka krivde, osamljenosti ali strahu –, je preklinjala Leonoro, ki je zabubljena ležala v svojem visečem stolu, prelistavala rimsko pravo in srkala turško kavo. Iz misli je pregnala njeno podobo in se raje osredotočila na izničevanje vonja, ki je prežemal dvigalo. Drgnila je, dokler se koža na blazinicah njenih prstov ni nagubala od vlage in ji ni iz rokava kratke majice počasi zakapljal pot. Potem je sedla v kot dvigala, ki je potovalo v peto, sedmo, tretje, drugo nadstropje, v naročje vzela Bibi in ji začela masirati vrat, tik pod ovratnico, kjer jo je vedno najbolj srbelo. »Kaj bova zdaj, punca?« Z glavo je nekajkrat udarila ob steno dvigala, ki je ob vsakem udarcu zadonela. »Greva kakat, kaj praviš? To bo rešilo vse, hm?«

Bibi je dvignila v zrak, in ko se je dvigalo naslednjič ustavilo v pritličju, vstala. Psičko je na tla odložila šele na majhni zaplati trave pred stolpnico, ni si želela še ene nesreče. »Kaj bo s tabo, ko grem, punca? Boš šla z mano? Lahko bi imeli svoj mali vrtiček ali pa živeli v pritličju, pa ti nikoli več ne bi ušlo za takšen raj se splača prepotovati svet, se ne?«

Psička jo je samo gledala, medtem ko je čepela na travi, in zdelo se je, da jo prosi samo za trenutek zasebnosti in miru. Ko je opravila in je Tea še topel kakec pobrala v vrečko, Bibi malodane odvlekla do prvega koša za pasje iztrebke in jo spet dvignila v naročje, je psička zagodrnjala in zaprla oči. »Točno vem, kako se počutiš, Bibika, verjemi.«

Stopila je skozi vhodna vrata stanovanja, očistila Bibijine tačke, povodec obesila na kljuko in zakorakala v dnevno sobo. »Dovolj imam.«

»Pa pojdi.« Leonora ni dvignila pogleda, le skomignila je z rameni in dalje grizla svinčnik. Ni si upala dvigniti pogleda, zavedala se je, da bi bil strah na njenem obrazu očiten. Ni želela, da odide, a ni vedela, kaj drugega reči. Trikov ji je zmanjkalo že dolgo tega. Bila je obupana in njena poslednja želja je bila, da bi bila obupana tudi Tea.

Četudi je željo izrekla le v mislih, se ji je ta v trenutku, ko jo je slišala odmevati med svojimi ušesi, tik za čelom, zazdela prekleta. Kot da bo uničila vse, kar je še ostalo, vse, kar sta v zadnjih petih letih zgradili skupaj. Zdelo se je kot neko majhno snovno življenje, kot bi bila Bibi rezultat njunega truda, njunega ljubljenja in negovanja, predmet dokazovanja, da vseeno zmoreta, le da uspeha ni bilo. Ni vedela, kdaj se je vse sesulo in kateri izmed malih neumnih prepirov se je prelevil v slona, ki je zdaj teptal svet, ki sta si ga ustvarili v enosobnem stanovanju z na vzhod obrnjenim balkonom. Bili sta si usojeni, kako tega Tea ni videla? Samo še malo sta morali potrpeti, še malo sta se morali prenašati, potem pa bo ona doštudirala in postala vrhunska pravnica in Tei ob redni službi ne bo več treba vztrajati še v vikend izmeni v lokalu in poročili se bosta in posvojili še kakšnega psa in svet bo njun. Nič od tega ni rekla. Tea nikoli ni razumela njenega idealizma.

Bibi je stekla Leonori v naročje in skoraj po mačje zapredla. »Ampak Bibi je moja,« je Tea privzdignila obrvi. »Še vode ji ne zamenjaš. In ti misliš, da ti bom dovolila skrbeti zanjo?«

Leonora je spet skomignila in se igrala z Bibijinimi ušesi. »Saj si skoraj Dumbo, Bibi … Mogoče bi te morali preimenovati, punca, kaj meniš?«

»Otročja si, Leonora, in sebična in ne pospravljaš za sabo in nikoli me ne poslušaš, vedno mora biti po tvoje, moji prijatelji ti niso všeč in mleko si naliješ pred kosmiči! Me sploh poslušaš?«

Pokimala je in Bibi nekaj tiho šepetala. Slišala jo je, vedno jo je, le vedela ni, kako se popraviti in kaj spremeniti. Ni vedela, kaj odgovoriti. Nikoli ni. »Ljubim te, Tea.«

Tea se je sesedla na tla in prekrižala noge. Sledila je obrisu zasušene lužice pod sedežno, ki jo je očitno zgrešila. »Včasih to ni dovolj, Leonora.« Ta je zaslišala obup v Teinem glasu in se skoraj zmagoslavno nasmehnila, preden se je uspela ustaviti. »Seveda –«

»Ne! Ne, Leonora, ni.« Vstala je in pograbila čistilo in brisačo, ki ju je prinesla s sprehoda, in ju odložila na tla poleg sedežne. Z vso težo se je naslonila nanjo in jo začela potiskati v eno smer, da bi lahko dosegla sledi luže pod njo. Besede si je med čiščenjem kot mantro ponavljala in si predstavljala, da je Leonora ne opazuje, da ne stoji nekaj metrov stran od nje in čaka. Čaka. Vedno počne samo to, čaka in upa, da se bodo sanje priplazile do nje in jo prosile odpuščanja, ker so pozne.

»Grem.« Ozrla se je po stanovanju, dokler njen pogled ni pristal na Leonori, ki je še vedno samo stala, in Bibi, ki je, ko se je Tea ponovno oglasila, skočila iz njenega naročja in obstala nekje med obema. »In Bibi gre z mano.«

»Tea, prosim …«

Tokrat je bila ona tista, ki se ni odzvala. Počepnila je nazaj k tlom, da je Bibi stekla k njej. »Danes spiš na kavču, jaz bom v spalnici. Zjutraj bom spakirala in šla. Lastnica lokala oddaja stanovanja, se bom že znašla.«

Naslednje jutro je Leonoro zbudil prepih. Veter je odprl balkonska vrata, ki se že dolgo niso pravilno zapirala, in zastava ponosa, pribita na steno nad sedežno, je zaplapolala. Blago se je zatrgalo ob žebljih in barve so se v jutranjem soncu zdele zbledele, brez pomena. Ko jo je gledala izpod debelih odej, v katere se je prejšnji večer zavila v upanju, da bodo uspele nadomestiti toploto Teinega telesa, se je spomnila dneva, ko sta jo obesili. To je bilo prvo, kar sta naredili, ko sta se vselili, prežeti z ljubeznijo in s ponosom, sanjami in hrepenenjem, skupaj z njo sta v beton zabili vse, kar je bilo prej, vse, kar je bilo njuno, in začeli ustvarjati tisto skupno. Zdaj, ko tega ni bilo več, Leonora ni vedela, kaj je ostalo.

O avtorju. Hana Bujanović Kokot (2002) je študentka psihologije, ki niha med kratko prozo in poezijo, je avtorica in urednica. Svoja dela objavlja v slovenskih in mednarodnih zbornikih ter literarnih revijah. Zbira razglednice in materina znamenja.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poln nos vprašanj

    Rok Bavčar

    Jež je počival v senci jablane in se več dni ježil nad vprašanjem o svobodni volji. Ves v bodicah si je ponavljal: »Živimo v vicah, na prepihu slabih odločitev, kjer je dobra navada velik posel. Nahajamo se med vici o boljši prihodnosti: sveti gral = svet igral.«

  • Vinjeta, Kalemegdan

    Samo Bardutzky

    Čustva, ki so se mešala v meni na poti iz Ljubljane, so preglasila enoličnost Avtoceste bratstva in enotnosti. »Dobrodošli v Republiki Srbiji,« sta namrščeno voščili orlovi glavi. Na zadnjih stotih kilometrih moje poti se je sonce že začelo plaziti za motele z napisi v turščini.

  • Pasja sreča

    Nataša Skušek

    Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj.

Izdelava: Pika vejica