*

Na Poljanah nisem napisala nobenih Žaluzij.

Vedno je bila neka postelja in posteljo moraš
poseliti.
In naselje nikoli ni bilo tista priučena razporeditev
cvetja,
ampak nagrbančenost kože nedeljskega jutra.

Žaluzije so fatamorgana in bralski preizkus,
kako daleč se da raztegniti eno samo jutro,
pripravljeno se povsem staliti pod krinko svetlobe.

Ljubica jezika sem in to sem povedala že
ničkolikokrat.

Zapodim se v vzhodno morje,
kakor da je v njem tisti poslednji šumnik,

preklanost hrbta in Velebit,
ko ga končno prevoziš,
varno brez derez.

Po koscih, čisto potiho sem brala Katjo Perat,
in njen cinizem me tako mehko razstavlja,
da moji organi na mizi odstopijo od svojih
instrumentov.

Ljubica jezika sem in to sem povedala že
ničkolikokrat.

Če bi jezik pisali z veliko začetnico,
torej bi bil Jezik,
bi ga s tem nepovratno zlomili,
ampak bi vsaj počeli nekaj človeškega, lažnega.

In če bi mene imenovali z veliko začetnico,
ne bi bila ne Pesnica,
ne Lara,
ne Božja Madona,

ampak bi bila samo tukaj,
naslonjena, neizgovorjena,

nedojebana,

Ženska.