Pisanje je bilo edina bilka, za katero sem se lahko prijel

Uroš Zupan (1963) je pesnik, esejist, prevajalec in urednik, diplomant primerjalne književnosti FF UL. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada (1996) in Jenkove nagrade (2000), v zadnjem desetletju tudi velenjice – čaše nesmrtnosti (2019) ter Rožančeve nagrade (2022). Med njegovimi vidnejšimi knjigami izstopajo zbirke Sutre (1991), Reka (1993),   Drevo in vrabec (1999), Počasna plovba (2014) ter esejistične knjige. Ob izidu Dnevnika 1992–1993 (LUD Literatura, 2025) sva se pogovarjala o nastanku projekta, uredniških odločitvah in duhu zgodnjih devetdesetih.

V »Uvodnem pojasnilu« opišete, kako ste po treh desetletjih ponovno vzeli mape iz predala, nekaj mest omilili in prvič jasno označili javne osebe z oglatimi oklepaji. Kaj je bil zares odločilni trenutek za objavo – in kje ste si dopustili uredniški nož, da bi ohranili avtentičnost, ne da bi komu po krivici škodili?

No, pojdimo lepo po vrsti. Mapo sem vzel iz predala, pravzaprav sta bili dve, v eni je bil dnevnik, v drugi pa pisma, za katera sploh nisem vedel, da obstajajo. To drugo sem vzel iz predala naknadno. Zakaj sem to storil? Kaj me je gnalo? Mogoče občutek, da se bom osramotil, če bo vsebino mape kdo bral. Mogoče strah. Bil sem na tem, da vse skupaj vržem v smeti. Mogoče me je gnala radovednost videti, kaj sem takrat pisal in kakšen sem bil. Kakšna stališča sem imel, kakšne nazore. Mogoče je šlo za pobeg iz sedanjosti, za proustovsko operacijo podoživljanja izgubljenega časa, čeprav ni bil ravno svetel. Seveda pa me je zanimalo tudi, v kolikšni meri sem bil zmožen artikulirati tisto, kar sem mislil.

Ne vem, ali je bil dnevnik napisan za objavo, bi rekel, da sem, ko sem ga pisal, bolj vadil pisanje, se učil, ampak proti koncu sem opazil, da sem nekaj fantaziral o objavi. Mogoče se ta fantazija pojavi v tistem delu dnevnika, ki ni več divjaški, ampak dobi neko mirnost. Večjo zanesljivost. Večjo pamet. Omilil nisem skoraj ničesar. Skoraj. V dnevniku zares ni bilo nič takšnega, kar bi spravljalo mene in tiste, o katerih pišem, v zadrego. V njem ni nič opravljivega. Strupenega. Ničesar podobnega kakšnim delom Menartovega Dnevnika. Ničesar, kar bi vzbujalo sovražna čustva. Je le neki čas, katerega del smo bili. Predvsem pa je v njem nekakšen »umetnikov mladostni portret«, tole sem zapisal z veliko muko, nimam se za umetnika. In v njem so tudi moje ljubezenske zablode, predvsem fantazije in prazni upi in seveda nesporazumi. Sem pa določena mesta izpustil, ker so bila strašno patetična in fantazmagorična, po domače povedano – bedasta. Ta mesta so bila povezana z mojo takratno predstavo o poeziji.

Je to uredniški nož? Mogoče. Ampak to sem naredil sam, tega ni delal urednik knjige. Označevanje oseb z oglatimi oklepaji je bila urednikova ideja. In ker je Matevž pameten, sem ga poslušal. Vedno namreč poslušam pametne ljudi, sploh če vem, da mi hočejo dobro in da lahko njihovi predlogi zadeve izboljšajo. Ne vem, ali je bil na delu kakšen odločilen trenutek za objavo. Ko sem vse skupaj pretipkal in spravil v obliko, ki je v knjigi, se mi je zdelo, da bi lahko to tudi izšlo. Zdelo se mi je, in to mislim še danes, da je to moje, poleg knjige Piškoti s sporočilom, najbolj razkrivajoče in pošteno pisanje. Tekst sem poslal Matevžu in Matevž je pokazal interes, da bi to tiskal. Bil sem vesel. Vesel zaradi knjige in vesel zaradi honorarja, ki ga bom dobil za delo, katerega večino sem opravil pred desetletji. Bistveno raje se ukvarjam s teksti, kjer že imam neko verzijo. Soočanje s praznim ekranom ali pa praznim listom papirja je muka. Čedalje večja in hujša muka.

Pravite, da knjiga ni le »moja zasebna zadeva«, temveč tudi drobna kronika zgodnjih devetdesetih. Kateri prizori ali mikrodetajli po vašem najbolje destilirajo duh tistega časa – in zakaj?

Tudi ta formulacija je Matevževa. Mislim pa, da ne gre za vprašanje prizorov in mikrodetajlov. Gre za neki generalen občutek. Bom pojasnil. Spomnim se junijskega večera, ko je bila razglašena samostojnost in neodvisnost Slovenije. Bil sem tam. Šel sem peš z Viča proti mestu. Hotel sem priti do Galerije ŠKUC, kjer je bila predstavitev romana Stephena Kinga Christine. Roman je prevedel Jure Potokar. Trg republike sem prečkal točno v času, ko so ga preletavala letala JLA. V mestu je bilo ogromno ljudi. Takrat ni bilo turistov in množičnih praznovanj novega leta na prostem, da bi se v mestu zbrala takšna množica. Do Galerije ŠKUC sem se pomikal po polžje, kot bi brodil skozi glino. Kaj hočem povedati? V zraku je bila evforija, ki jo je človek lahko dobesedno fizično občutil. Lahko jo je prijel. Kot bi prijel mizo ali pa se zaletel v steno.

Ta evforija se je prenesla na začetna leta devetdesetih. Posebej v zvezi s književnostjo. Pisanje o književnosti je ne nazadnje centralen del dnevnika. Retrospektivno gledano sem to verjetno videl v Pavesejevih dnevnikih. Tudi on je pisal o književnosti. V devetdesetih sem imel kot nekdo, ki je vstopil v svet književnosti in se seznanil z ljudmi, o katerih je prej bral v Pregledu slovenskega slovstva, občutek, da sem se priključil nečemu pomembnemu, centralnemu, velikemu, da delam nekaj vzvišenega, da vsi, ki pišemo, delamo nekaj izjemno pomembnega. V primerjavi s sedanjostjo nas je bilo malo. Književnost je imela veliko družbeno relevantnost. To je po mojem tisto, kar v knjigi najbolj destilira duh časa. Ta pomembnost književnosti in pisanja. Tega danes ni. Književnost je popolnoma nepomembna. Z občutkom pomembnosti sem si pomagal. Pisanje je bilo edina bilka, za katero sem se lahko prijel. Bilo je plovni les, ki mi je pomagal ostati na površju. Čeprav takrat še nisem vedel, da bo pisanje v prihodnosti postalo moj poklic.

Več zapisov sledi vrtincu alkohola, anksioznosti in samonadzora (tudi epizodi pri psihiatru s »švicarskim nožem«). Kako danes gledate na razmerje med samorazgaljanjem v književnosti in odgovornostjo do sebe ter bližnjih? Bi isti material danes zapisali drugače?

Ko sem pisal, se s tem nisem ukvarjal. Podobno kot se nisem ukvarjal s tem, kaj bo rekel oče, ko sem napisal pesem »Psalm – magnolije v aprilskem snegu«. Pesem je v knjigi. Nisem vedel, kako ti mehanizmi delujejo. Na to me je opozoril Tomaž, ko je pesem slišal v Literarnem nokturnu. Rekel je: to moraš pojasniti očetu. Nikoli mu nisem pojasnil. Ni bilo treba. Čutil je, da je ta pesem most med nama, da po njem potuje ljubezen. Moj oče je bil najpomembnejši človek v mojem življenju. Danes ni več veliko ljudi, ki bi jim to lahko šlo do živega in bi videli, kaj se je dogajalo z mano. Po kakšnih temnih zemljevidih sem se potikal. Oče je umrl. Mama sicer bere, začela je brati Dnevnik, ne vem, do kam je prišla. Ji je bil pa všeč neki odlomek, ki je bil objavljen na radiu. Moj sin je knjigo prebral. Videti je bilo, da ga zanima. Bil sem vesel, da jo je prebral. Hčerka je še ni prebrala, čeprav veliko bere. Ženi sem rekel, da naj je raje ne bere. Pri mojem pisanju je bilo vedno nekaj samorazgaljanja. Preden je to postalo moderno in se začelo imenovati avtofikcija. Ko sem nazadnje bral Dnevnik v celoti, bilo je takoj po izidu, mi je vse skupaj delovalo kot izmišljeno. Kot fikcija. Ne kot nekaj, kar se je dogajalo meni, ampak kot nekaj, kar si je nekdo izmislil. Zagotovo bi danes to napisal drugače. Nisem več isti človek, kot sem bil. Čeprav so v meni še vedno usedline tistega mladeniča. Bolj sem spreten z besedami, kot sem bil pred desetletji. Predvsem pa nimam takšnega poguma in takšne moči, kot sem ju imel, ko sem bil star osemindvajset ali pa devetindvajset let. Nimam tiste vere v čudež, v odrešitev.

Dnevnik je tudi zemljevid prijateljstev in scene (Jurečič, Kobal, Debeljak, Snoj …) ter vašega »kroga« med Ljubljano in Trbovljami. Kako so te vezi konkretno oblikovale vaš ritem pisanja in estetske izbire? Imate občutek, da se je »bratstvo« pesnikov odtlej dokončno razsulo – ali se le kaže v drugih oblikah?

Ne vem, ali ste to opazili, a knjiga je po ritmu dvodelna, v prvem delu je pisanje divjaško. Na koncu, sploh poleti leta 1993 in v pismih, ki knjigo zaključujejo, pa je pisanje bistveno bolj umirjeno. Natančno. Pametno, če hočete. Vezi in scena niso oblikovale ritma pisanja. Začetni ritem pisanja je oblikovala poezija, ki sem jo začel pisati marca  leta 1991, ko so bile Sutre tik pred tem, da izidejo. To so tiste pesmi iz knjige Reka, ki imajo dolg verz in so pisane v trivrstičnicah. Kako sem prišel do njih? Ne vem. Preprosto so se pojavile. Prva je bila »Opoldne v Bredi«. Večina teh uspelih pesmi je tudi objavljenih v Dnevniku. Moje pisanje je bilo od vsega začetka samoniklo. Plod izolacije in naključja. Bil sem v Trbovljah. Nisem se družil z literati. Moj svetovalec je bil Samo. Nisem bil del scene. Sedel sem v lokalni knjižnici in bral. Seveda sem imel svoje »učbenike«, kot jih ima vsak pesnik: različne Antologije ameriške poezije, med temi je bila najpomembnejša tista, ki jo je leta 1986 tiskala CZ, in srbske prevode Petra Vujačića iz poljske poezije. Ostali pesniki, ki se omenjajo v Dnevniku, so prišli kasneje: Celan, Vallejo, Pavese … Zadnja dva mi je dal Tomaž Šalamun. Tukaj bi lahko rekel, da je vez oblikovala estetsko izbiro. Ampak ta vez ne bi pomagala, če mi poezija ne bi bila všeč.

Bratstva med pesniki ni več. Je takrat obstajalo? Občutek sem imel, da obstaja. O tem se je tudi javno govorilo. Ne vem, kdo je to rekel. Mogoče Tomaž, mogoče Josip Osti? Mogoče Boris A. Novak? Mogoče Aleš Debeljak? Kako je danes? Danes pesniki spominjamo na skupino ljudi, ki v zrak spušča pisane balone in kjer vsak iz skupine samo privoščljivo čaka, da bo sosedu balon počil. Pa še nekaj je: v sodobnem svetu je vsega preveč. Tudi poezije. Včasih je je bilo precej manj. In poezija različnih pesnikov je bila različna. Vsak je delal nekaj svojega. Danes pa je poezija različnih pesnikov in pesnic podobna. Kot bi bila produkt ene in iste literarne delavnice. Ima sicer neki nivo, a je, zaradi podobnosti in velike količine, zelo težko opaziti tisto, kar izstopa.

V knjigo ste vnesli tudi fotografske »materialne dokaze« (Živkovič, Krajnc, Bertok; Bizjak; Kolar Sluga). Kaj lahko fotografija pove o tistem času, česar dnevniški stavek ne zmore – in obratno?

Fotografije so v knjigi za boljšo vizualno predstavo. Da lahko tisti, ki jih pogleda, vidi materialne dokaze, da smo bili takrat mladi. Da smo imeli gladko kožo, da nismo imeli sivih brad in sivih las. Da smo bili skoraj nesmrtni. Čeprav smo se že sumljivo bližali meji, ko bomo ta občutek izgubili. Fotografije so kot pomoč, kako ljudem, ki se pojavljajo v knjigi, vrniti njihove takratne obraze ali pa nasploh njihova takratna življenja. Isto velja za tekst, in to si je izmislil Albert Camus, ki pravi, da je naloga pisateljev, da ohranijo upanje, da bodo spet našli skrivnost univerzalne umetnosti, ki bo s ponižnostjo in mojstrstvom oživila osebe v njihovih telesih in trajanju. Ampak ko sem pisal Dnevnik, o tem seveda nisem vedel nič, to vidim in vem zdaj. In zdi se mi, da je mogoče brati Dnevnik tudi na ta način.

Dnevnik večkrat trči ob širši svet: zgodnje tranzicijske »kapitalistične navade«, Balkan, občutek razslojenosti. Če ta ista vprašanja zastavimo v letu 2025: kaj se je po vašem resnično spremenilo in kje smo ujeti v »večno sedanjost« devetdesetih?

Potreba pisateljev po razlaganju sveta. Po razlaganju sistemov. Po razlaganju politike. Vsevednost, ki se mi je vedno zdela sumljiva. Potreba po socioloških prijemih. Po sociološkem pristopu. Ta se danes zelo uporablja pri razlaganju in vrednotenju književnosti. To je moderno. Znotrajliterarni kriteriji so postali sekundarni. Nepomembni. Sam tega nikoli nisem znal in obvladal. Moram reči, da je bilo to nekako izven mojega horizonta. Mojih sposobnosti. Če je že zašlo v moje pisanje, je bila ta prisotnost mimobežna, kot nekaj, kar sem opazil, kar sem omenil, a nikoli analiziral. Nisem imel orodja za kaj takšnega. Moj um je deloval drugače. Sanjaško. Zdaj si bom privoščil lahek izhod, kot bi rekel moj prijatelj Urban. Vse se je spremenilo. Spremenilo na slabše. Svet je poblaznel. Ta blaznost zaradi novih medijev direktno pada v naše oči. Pa tega ne govorim zato, ker sem več kot tri desetletja starejši, kot sem bil, ko sem na prenosni pisalni stroj Olympia tipkal tisto, kar bo, kot po nekem čudežu, o katerem nisem nikoli sanjal, leta 2025 izšlo v knjigi z zelenimi trdimi platnicami. Urednik knjige pa bo Matevž Kos, ki mi ga je na mojo prvo jesen v Ljubljani, na neki topel zgodnjejesenski večer, ko smo sedeli pred lokalom Drama, predstavil Aleš Debeljak.