Ljubim te, ker si lepa in seksi, ker rad seksam s tabo in ker mi kuhaš dobre stvari

Diptih Colombe Schneck je izbor dveh novel, ki predstavljata idealno čtivo za vse, ki bi radi brali Simone de Beauvoir, a se morda bojijo dolžine in težavnosti njenih knjig. Colombe Schneck je režiserka dokumentarnih filmov, novinarka in avtorica več kot desetih knjig, za katere je prejela številne francoske nagrade ter štipendije. V njenih delih odmevajo glasovi avtoric, kot so Annie Ernaux, Elena Ferrante, Simone de Beauvoir, Chris Kraus in Deborah Levy, ker je spretna sociologinja, pa jih prevevajo teme družbe in posameznika v njej, predvsem pa starajoče se ženske, njenega telesa, pričakovanj družine, ljubezni in prijateljstva.

Dvojico zgodb, ki jih je v slovenščino za založbo No!Press prevedla Eva Mahkovic, povezuje prodoren pogled v odnose – v kompleksnost ljubezni in bolečino izgube –, obenem pa ju zaznamuje izjemna samoreflektivna analiza francoskih družbenih razredov in položaja žensk v sedemdesetih letih 20. stoletja. Četudi si kot državljani naroda brez aristokracije določene nianse teže predstavljamo, pa zgodba izpostavlja številne vidike družbe, ki so znani tudi nam. No!Press z Diptihom nadaljuje svoj zavidljivi nabor prevodne literature, obenem pa jo povezuje in razvija tudi vsebinsko: če se »Milina kravla« v nekaterih vidikih povezuje z Love Me Tender Constance Debré (prev. Eva Mahkovic; No!Press, 2024), pa se »Mali buržujki« delno spogledujeta s Popolnostmi Vincenza Latronica (prev. Mišo Renko; No!Press, 2025).

Čeprav naslov prve zgodbe, »Mali buržujki«, namiguje na deklici, rojeni v premožnih družinah, pa francoski original (Deux petites bourgeoises) nakazuje tudi na družbeni oziroma ekonomski razred, petite bourgeoisie, kar bi v slovenščini še najbolje enačili z malomeščanstvom. V Franciji ta skupina zajema lastnike manjših podjetij, katerih značilni vrednoti sta materialna in finančna preskrbljenost, obenem pa razmeroma konservativno pristopajo do novosti in sprememb. Četudi so tovrstne razdelitve v državah globalnega severa na videz univerzalne, pa se kaj hitro izkaže, da še zdaleč ni tako. Že v Ameriki, katere državna zgodovina je razmeroma kratka, obstaja gatsbyjevska delitev na stare rodbine, pripadnice uglednih družin z močjo in statusom, in nove bogate (nouveaux riches), ki so si premoženje zgradili sami. Tovrstne ločnice med ekonomskimi in družbenimi razredi pa mnogi narodi, ki nasprotno izhajajo iz generacij kmetov in hlapcev (torej oprod, in ne vitezov), ne poznajo.

Tako nam »Mali buržujki« kmalu pokažeta, da se ljudje, četudi živijo na videz enaka življenja, na papirju še kako razlikujejo. »O bogatih in meščanih imamo vnaprej pripravljeno mnenje,« piše Schneck. »Biti meščan pomeni biti ozkogled. Biti meščan pomeni biti navaden. Biti meščan pomeni biti konformist, konvencionalen, sebičen, omejen, primitiven, dolgočasen, povprečen, nekaj vmes, zapečkarski, malomeščanski, opica, trivialen, biti meščan pomeni biti vulgaren.« Vendar pa Esther in Héloïse nista navadni meščanki, temveč sta vzgojeni v krogih liberalnih meščanov, »najslabše sorte buržujev«, ki »poznajo vse dobrobiti in nobenih pravil; mislijo, da so na pravi politični strani; mislijo, da bodo zato, ker so levi, pobegnili oznaki Meščan«. Schneck tako opiše pandemijo sodobnega srednjega sloja, značilnega za urbane predele in gentrificiranega v dno duše.

Četudi sta deklici hitro spletli prijateljstvo, v katerem denar ni pomemben (če ga le imaš, poudari pripovedovalka), kjer so staromeščanske hiše pariških centrašev opisane kot »zamorjene«, nedotaknjene plaže pa predstavljajo zaščito »pred tistimi, ki nimajo denarja«, se sčasoma izkaže, da obstaja med njima tudi neizgovorjeno rivalstvo. Estherina starša sta priseljenca, zato ne bosta nikoli dosegla statusa Héloïsine družine, zaradi česar Esther v odnosu do prijateljice čuti manjvrednost, ki se sčasoma, ko prva izmed obeh dobi fanta, obrne v superiornost. Kljub temu dekleti najdeta pot nazaj druga k drugi, še posebej v starejših letih, ko se izkaže, da noben denar, izobrazba ali status ne bo omogočil življenja, kot ga ima lahko (1) beli (2) moški (3) srednjih let, ki je za isto delo – s slabšo izobrazbo – kajpada plačan bolje. Podobno kot njuni mami tudi Esther in Héloïse moža varata, vendar jima onidve kaj hitro vrneta – še več, odločita se za ločitev. Skupaj raziskujeta življenje, dokler Héloïse ne zboli za rakom in umre. Ob njej so – kot se za Francijo tistega časa spodobi – njen bivši mož, njen ljubimec, njena otroka, bratranec in mati.

Schneck skozi zgodbo uporablja kratke in odsekane povedi, ki kot urni kazalci odštevajo minute do konca. Obenem pa preskakujejo med letoma 1977 in 2020, s čimer avtorica sicer linearno zgodbo prepleta s fragmenti iz preteklosti, ki bralcu počasi odstirajo širšo sliko življenja obeh deklet. Pri tem z uporabo nenavadno specifičnih in pogosto stereotipnih opisov določenih pripadnikov družbe – »levičarji, ki imajo raje od camemberta kozji sir« – v zgodbo vnaša humor, ki prikazuje, kako absurdni smo včasih kot družba in kako močno se identificiramo s stvarmi, ki niso v primerjavi s širino življenja prav nič pomembne.

Zanimivo je, da je delo Colombe Schneck izpostavila tudi Deborah Levy, ki v svojem pisanju prav tako raziskuje teme položaja ženske v svetu, lastne neodvisnosti, odnosa do ljubezni, spolnih vlog in pričakovanj. Tudi ona je v več delih, med drugim v Swimming Home (Plavati domov), uporabila motiv plavanja za raziskovanje večjih tem, obenem pa kot način soočanja z življenjem; prav tako kot še ena izmed francoskih pisateljic, ki jih je izdala založba No!Press, Constance Debré. Druga zgodba Diptiha se tako osredotoča na odnos dveh samohranilcev, ženske in moškega, ki prehajata med idejo ljubezni in dejansko ljubeznijo, med iskanjem skupnih elementov in željo drug po drugem, ki zaobhaja vsaka vnaprej zastavljena merila. Medtem ko ga skuša ona obdržati na razdalji na podlagi argumenta, da sta si »tako različna«, on vztraja pri moči čustev. Izjemno je ljubeč, prinaša ji darila, hodita na izlete in se ljubita na preprogi. Njun pralni stroj je iste znamke, ugotovi on, nekaj pa le imata skupnega. Tako sčasoma tudi ona premaga svoje strahove in se prepusti ljubezni, vendar je prepozno – vlogi sta zamenjani. Ko se silna čustva umirijo, je on tisti, ki ugotovi, da nimata nič skupnega. Vse, kar jima ostane, sta pralni stroj in plavanje kravla, četudi narazen, vsak na svojem koncu Pariza.

Colombe Schneck z jasnim glasom in brez odvečnih besed pripoveduje o vračanju vase, spoznavanju sebe skozi poslušanje telesa in o negotovosti, ki je del življenja, četudi se ji poskušamo pogosto izogniti. V obeh zgodbah z ritmom plavalnih zamahov raziskuje, kaj se s človekom zgodi ob izgubi tistih, ki jih ima najraje, in kako se soočamo z bolečino, ki ji je nemogoče ubežati.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.