Njeno srce se je ustavilo, njena zgodba pa še utripa

Smo leta 1988, v neimenovanem mestu na jugu Alžirije, kjer edino dostojno delo nudi tovarna gume in plastike. Socialistični režim, ki je obljubljal enakost in blaginjo, začenja pokati po šivih. Prebivalci mesta trpijo revščino in pomanjkanje osnovnih dobrin, kot so moka, sladkor, pitna voda in zdravila, veljaki, ki držijo roko nad njihovo dostopnostjo, pa dvigujejo cene in bogatijo. Ljudje prodajajo, kar še vrednega imajo (ali kar jim je uspelo ukrasti) na trabandu, tržnici z blagom sumljivega izvora. Življenje gre tu na nož, kot ves čas ponavlja Nura, ena od pripovedovalk romana, ki se začne kot klasična kriminalka – na travniku na obrobju mesta najdejo truplo mlade ženske.

Inšpektor Hamid, ki je zadolžen za preiskavo, je le eden od pripovednih glasov tega mozaično grajenega romana, njegova pripoved pa je enakovredna pripovedi drugih likov, ki se vsak po svoje zanimajo za primer. To, da je po poklicu inšpektor, ga ne naredi nič bolj uspešnega pri preiskovanju, še več, njegova povezava z žrtvijo mu omejuje perspektivo. Kdo je bila umorjena, ki se v romanu ne oglasi, a je vezivo zgodbe, ki utripa v njenem imenu? Zakija Zaguani, bolje poznana po vzdevku Zaza, je bila barska pevka v hotelu Sahara, mlada in priljubljena ženska v dvajsetih letih, ki je v mesto pribežala pred svojo preteklostjo, da bi si tu ustvarila prihodnost s svojim izbrancem. Vse skupaj zveni precej nedolžno – kdo bi jo hotel ubiti in zakaj? Odgovora na vprašanje ne bomo dobili linearno, prek temeljite kriminalistične preiskave, temveč se bo izoblikoval skozi pripovedne niti različnih pripovedovalk in pripovedovalcev, ki se bodo prepletale in vozlale, a na koncu izoblikovale jasen vzorec. Ob inšpektorju Hamidu prisluhnemo še lastniku hotela in Zakijinemu delodajalcu Hadži Belasalu, odvetnici Nuri, ki se trudi dokazati, da storilec ni njen bratranec Bašir, Zakijin zaročenec, ki so ga kot prvega osumljenca po hitrem postopku poslali v prenatrpan zapor – svojo plat zgodbe pa pove tudi on; poleg drugih bolj stranskih likov se oglasijo še Baširjev prijatelj Kamal, receptor v hotelu, ter Zakijina mama Halima in Zakijina tekmica Edahabia, prav tako pevka v hotelskem baru. Skozi čas dogajanja pa nas vodi pripoved Ibrahima, mladega in neperspektivnega lastnika izposojevalnice videokaset Puščavska vrtnica – njegova poglavja so edina, ki so naslovljena z datumi, in ne z imenom. Ko prek vseh teh raznolikih glasov spoznamo družbeni kontekst pripovedi, kmalu ugotovimo, da Zakija ni imela veliko možnosti za srečen konec.

Čeprav je socializem ženskam v Alžiriji prinesel nekaj več enakopravnosti, se družba spon tradicionalizma ni otresla, še več, vse večja beda, ki jo je prinesel enostrankarski režim, je okrepila verski fundamentalizem. Ta se kot grožnja krvave državljanske vojne, ki bo sledila le nekaj let po dogodkih, ki jih opisuje roman, razrašča v njegovem ozadju. Beremo lahko o očetih, ki so razočarani, da se jim je rodila hči, o družinah, ki se odločajo, da deklic ne bodo več pošiljali v šolo, o družinskem zakoniku, ki ga je vlada sprejela leta 1984 in po katerem se lahko za ločitev odloči le moški, in o naraščajoči javni nestrpnosti do »pomanjkljivo« oblečenih žensk. In do žensk, kakršna je bila Zakija, ki se je ukvarjala z za ženske grešno dejavnostjo – petjem. Njeno nastopanje v nočnem baru, ki so ga obiskovali samo moški, mnogi v romanu obsodijo in ga primerjajo s prostitucijo. Njeni bratje, pred katerimi je zbežala, za to sploh ne smejo izvedeti, mama njenega zaročenca Baširja ne privoli v poroko, saj pod streho noče »prijateljice noči«, in podobno. Poleg tega, da je pela v baru, je delala za inšpektorja Hamida kot ovaduhinja in mu prinašala informacije o bogatih gostih ter lastniku hotela, mestnem veljaku Hadži Belasalu. So jo ubili, ker je preveč vedela? Ali so jo izsledili njeni posesivni bratje? Morda ljubosumni (nekdanji) zaročenec? Ali pa njena rivalka, prav tako pevka v baru hotela Sahara?

Vsak od pripovedovalcev ima svojo teorijo, vsak od njih svoj razlog, da jih primer zanima. Vendar pa ima vsaka od njihovih pripovedi tudi zastranitve, ki se dotikajo tesno prepletene osebne in politične zgodovine. V romanu so v ospredju družbene teme, brez njih bi zgodba razpadla in bi jo bilo mogoče strniti na nekaj strani. Zgodbe posameznih pripovedovalk in pripovedovalcev nas tako pritegnejo, da se napetost razreševanja kriminalne zagonetke mestoma izgublja, a romanu to odpustimo, saj se vse navidezne zastranitve nazadnje povežejo. Časovnico romana pelje Ibrahim, ki svojo pripoved začne 9. septembra 1988 in jo zaključi čez mesec dni, 8. oktobra, tri dni po tem, ko so zgodovinski protesti zajeli vso državo in oznanili začetek konca socialističnega režima. Že na začetku pove, da gre za najhujše dni njegovega življenja, ki tudi pred tem ni bilo ravno lagodno. Je lik, ki je bil z Zakijo najmanj povezan in je pravzaprav ni poznal. Iz tega razloga bi lahko rekli, da je najbolj zanesljiv pripovedovalec, in morda je prav zato njegov glas tisti, ki v romanu prevladuje. Pevko je videl samo enkrat, ko si je v Puščavski vrtnici izposodila videorekorder. Zanimalo ga je, zakaj je umrla ta prelepa mlada ženska, to pa ni edina skrivnost, ki bi jo Ibrahim rad razvozlal. Že vse življenje namreč išče grob svojega očeta. Le tako bi lahko dokazal, da se je oče boril na strani osvobodilne vojske in ni kolaboriral s kolonialisti, kot so Ibrahimu pogosto očitali. To bi prineslo tudi rešitev njegovih eksistenčnih težav – mama bi tako prejela izkaznico vdove padlega borca vojne za neodvisnost, ki bi ji olajšala življenje, Ibrahim pa bi se lahko zaposlil v državni ustanovi. Kljub temu da je diplomiral iz prevajalstva, mu je bila namreč državna služba nedostopna, saj ni odslužil vojaškega roka. Zaradi tega tudi ni imel potnega lista, da bi lahko emigriral boljšemu življenju naproti. Njegova situacija odraža razmerja moči v državi. Pozicije, ki so jih pred osamosvojitveno vojno zasedali francoski kolonisti, sedaj zasedajo tisti, ki so se borili na pravi strani vojne, veterani, kot je lastnik hotela Sahara Hadž Belasal.

V romanu je generacijski prepad očiten. Starejši pripovedovalci, kot sta Hadž Belasal in inšpektor Hamid, se dobro znajdejo kljub pomanjkanju. Hadž Belasal nadzira cene in dobavo hrane ter zdravil v mestu, Hamidu pa, v nasprotju s številnimi drugimi, ničesar ne manjka, saj imata s Hadžem prijateljski dogovor. Oba si lahko privoščita avtomobil, ki je v tistem času v Alžiriji redkost, in poleg tega, da skrbita za svoji družini, z dragimi darili zasipata tudi svoje ljubice. Mlajši pripovedovalci so v povsem nasprotni situaciji – ne morejo se osamosvojiti in s tem jim je odvzeta določena stopnja avtonomije, saj živijo pod strogim očesom svojih staršev. Ibrahim, Bašir in Kamal večkrat ponovijo, da nimajo denarja za poroko in tako ne morejo osnovati lastnih družin. Ko pa je Baširju skozi leta le uspelo privarčevati dovolj denarja, da bi se lahko poročil z Zakijo, je njegova mama s svojim nestrinjanjem to možnost dokončno pokopala. Zdi se, da se mladi dušijo v primežu staršev in tradicije v državi, ki jim ne nudi perspektivne prihodnosti. Njihovi starši so osamosvojili državo, a osamosvojitev ni prinesla dolgotrajnega miru. Po dolgi osamosvojitveni vonji v letih 1954–1962 je leta 1992 sledilo desetletje državljanske vojne . Romana ne zanima aktualizacija ali povezava z današnjim časom, družbena kritika trenutnega stanja v Alžiriji, temveč skuša prikazati dogodke, ki so usodno izoblikovali prihodnost države, to pa stori skozi perspektivo običajnih ljudi. Tako lahko tudi bralci začutimo utesnjujoče občutje, ki prežema družbo, pritisk tega nezadržnega zgodovinskega toka pa je še poudarjen z nepopustljivo saharsko vročino.

Vzdušje v romanu je, čeprav se dogaja v drugem času in političnem sistemu, podobno temu, kar lahko občutimo danes. Tudi danes se mladi s težavo osamosvajamo, med drugim zaradi pomanjkanja (cenovno dostopnih) stanovanj, kar je globalni fenomen, bolj lokalno pa je veliko iskanja boljših priložnosti v tujini, saj je tam več zaposlitvenih možnosti, ki obljubljajo boljše plačilo. Tako kot se je takrat začel rušiti socialistični sistem, je danes vse bolj jasno, da hiperkapitalizem ni vzdržen in nas vodi na prag družbene, ekonomske in ekološke katastrofe. Ko inšpektor Hamid razmišlja o vrnitvi v prestolnico, si predstavlja, kako bo svoja sinova peljal na ogled Spomenika mučenikom, ki so umrli v osamosvojitveni vojni, in v nakupovalni center poleg njega, ki ponuja evropske izdelke in znamke. Ob tem sem pomislila na to, kako je globalni kapitalizem novodobni kolonizator, njegovi ambasadorji pa so blagovne znamke. Kapitalizem se je rodil skupaj s kolonializmom, ko so velike evropske sile prvič zavzele tuja ozemlja, si tam prisvojile zemljo, prebivalce pa začele izkoriščati za poceni (in sprva tudi povsem zastonj) delovno silo. Kapitalizem danes perpetuira tovrstno globalno delitev dela – v Alžiriji so se z vojno osamosvojili od francoskih kolonizatorjev, a problem se je razrasel širše in globlje. Socializem ga ni mogel rešiti, saj sta kolonializem in kapitalizem s svojo dolgo tradicijo globalno že zdavnaj prevladala.

Četudi roman teh vzporednic ne potegne, je o njih zanimivo razmišljati. Zgodba vseskozi ostaja v letu 1988 in pripoveduje o dogodkih, ki jih je alžirska uradna zgodovina izbrisala oziroma skušala izbrisati iz kolektivne zavesti. Kot je avtor pojasnil v več intervjujih, je informacije o pretresih, ki so se zgodili štiri leta po njegovem rojstvu, pridobival iz prve roke – v učbenikih zgodovine jih ni najti, o tem se ne pišejo zgodovinske knjige. Morda so v Khatibijevih  likih zajeta doživljanja prebivalcev njegovega rojstnega mesta Bou Saade, kjer je tudi resnično stala in obratovala tovarna gume in plastike, ki so jo v sedemdesetih letih postavili slovenski inženirji iz Kranja kot Titovo darilo Alžiriji ob njeni osamosvojitvi. Avtorjeve povezave s Slovenijo, kjer trenutno živi in ustvarja kot novinar in literat, segajo daleč, Konec Sahare pa je njegov prvi prevod v slovenščino, ki ga je spretno opravila prevajalka iz arabščine Barbara Skubic. S tem je slovenska prevodna literatura bogatejša za roman, ki je leta 2023 prejel prestižno nagrado Sheikh Zayed Book Award v kategoriji mladih avtorjev. Letos je roman izšel tudi v francoskem prevodu, ki je trenutno nominiran za prestižno francosko literarno nagrado Prix de la littérature arabe. V slovenščini bi si želeli brati vsaj še Khatibijev roman Sarajevska drva (Hatab Sarajevo, 2018), ki se dogaja v Ljubljani, avtorju pa je prinesel nominacijo za t. i. bookerja arabske literature, mednarodno nagrado za arabsko literaturo (IPAF).

Ibrahim v romanu prebira knjigo angleške pisateljice Edith Maude Haul z naslovom Šejk (The Sheik) iz leta 1919. Gre za žanr t. i. puščavske romance, ki je zasidran v orientalizmu in slika romantične prestave o Sahari in »plemenitih divjakih«, ki tam živijo. Življenje, ki ga na robu Sahare živijo Ibrahim in drugi liki, je v popolnem nasprotju s to idealizirano in romantizirano predstavo. Je življenje na robu, kjer vsak počne, kar mora, da preživi. Roman se začne kot klasična kriminalka, ki se razpre v večglasno zgodovinsko in družbenokritično pripoved, tematike, kot so položaj in pravice žensk, revščina in gospodarska kriza ter vzpon fundamentalizma, pa avtor spretno in organsko vpeljuje skozi življenjske okoliščine in izkušnje pripovedovalk in pripovedovalcev. Tako mu je uspelo, da je zaobšel didaktično-moralistični ton in napisal večplasten roman, ki diha v tempu kriminalke.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.