Svoboda?

Festival Literature sveta – Fabula. Fokus: Razkriti obrazi svobode. Ljubljana: Trubarjeva hiša literature, 27. 2., 28. 2. in 4. 3. 2014.

Barbara Leban

Dan po začetku festivala Fabula je bil večer v Trubarjevi hiši literature posvečen Vitomilu Zupanu. Njega samega na dogodku ni bilo. Sta pa v njegovem imenu nastopila oba gosta, Ifigenija Simonović in Aleš Berger, ki sta, med drugim, Zupana zastopala tudi na Prešernov dan v knjigarni Konzorcij. Enako sta družno pomagala tudi pri urejanju albuma Važno je priti na grič, prav tako posvečenega Zupanu. Ob vprašanjih, ki jih je zastavil Mitja Čander, sta predstavila že večkrat omenjenega: Ifigenija Simonovič s pač zelo človeške perspektive, Berger nekoliko bolj akademsko zamaknjeno. 

Pogovor je po zaslugi vseh vpletenih potekal tekoče in sproščeno; izvedeli smo sicer kaj malo o paradoksih svobode, več pa o Zupanovi vsesplošni razgledanosti, načitanosti, poznavanju tujih jezikov, sposobnosti pisanja v najbolj nenavadnih pogojih. Pogovarjali smo se tudi o recepciji njegovega dela, ki je bila, kot je opozoril Berger, do izida Menueta za kitaro še precej mlačna. Obenem so bili njegovi romani deležni najrazličnejših sodb, o čemer smo se lahko ob branju Vidmarjeve ocene Menueta (roman je slab, ker ni nikjer konkretno napisano, kam vozijo ranjence z Mokrca) in Bergerjeve kritike Komedije človeškega tkiva (sugestivno delo, ki ga prebereš na mah in še lep čas ne pozabiš), prepričali tudi sami.

Nekaj povsem novih informacij večera je prispeval Mitja Čander, ki je razkril, da želi Miha Mazzini napisati dramo o trikotniku ZupanPirjevecJavoršek, obenem pa obljubil, da bo nova Komedija človeškega tkiva (v eni knjigi in ne dveh) izšla kmalu. In ja, če bi avtor dočakal sto let, bi bil z večerom verjetno povsem zadovoljen.

Če smo o Zupanu vedeli že precej, pa je bil petkov večer z Girmo T. Fantayem za večino nas precej bolj novo-informativne narave. Gost večera se je rodil v Etiopiji in se najprej zanimal zgolj za nogomet, nato začel s pisanjem kratkih zgodb in poezije, kasneje pa, kot je dejal, doživel »trenutek prebujenja« ob volitvah leta 2005. Demokratično izvoljena vlada naj bi končno popravila dolgoletno tradicijo nasilja, a je ta konkretno novinarjem s strogo cenzuro povsem odvzela svobodo, neposlušnim pa pustila zgolj možnost odločanja med zaporom ali izselitvijo iz države. Fantaye je bil kritičen tako do mirovnih organizacij kot do ZDA, ki da s posredovanji navadno zgolj poslabšajo razmere, nato pa se umaknejo in Afričane pustijo prepuščene tiranom.

Časopis Addis Neger, v katerem je Fantaye objavljal članke o politiki, človekovih pravicah in konkretnih družbenih problemih, je bil kot večina drugih deležen velikih pritiskov oblasti, zato so bili Girma Fantaye in njegovi sodelavci prisiljeni poiskati azil v Ugandi. Fantaye je bil nato nekaj časa v Ameriki, kasneje pa se je v okviru mreže ICORN preselil v Slovenijo. K nam je prišel decembra, a se kmalu spet namerava vrniti v Ugando. In predlogi večera? Gabriela Babnik nam je predlagala roman Waiting for an Angel Helona Habile in ogled filmov Teza in Ezra. Ifigenija Simonović je gosta pozvala, naj nam priskrbi zgodbe etiopskih piscev. Ali ji bo Fantaye željo izpolnil ali ne, pa za zdaj ostaja vprašanje.

Večer sam je minil v znamenju svobode, ki je za Fantaya še vedno ni. Ne le, da se ne more vrniti v rojstno Etiopijo; zaradi preteklega preganjanja in predvsem psihičnega nasilja pač še vedno ne more pisati povsem sproščeno, pa čeprav živi skoraj na drugi strani sveta. Kot je ugotovila izpraševalka Gabriela Babnik, pa ima vsem težavam navkljub Fantaye zdaj vsaj zgodbo, ki jo lahko pove, in prostost, da jo lahko deli z drugimi, čemur smo vsi udeleženi lahko samo prikimali.

Od pisatelja in novinarja smo v torek prešli še na medije. Pogovor je vodila Manca G. Renko, na njeni levici in desnici pa sta sedela Jure Apih in Ali Žerdin. Če bi prvotni naslov večera Svoboda medijev nekoč in danes raje preimenovali v panogo, ki tudi meni nadvse leži, torej Furanje safra, bi sicer zveneli manj obetavno, a bi bili verjetno bliže resnici.

Tako Jure Apih kot Ali Žerdin sta razkrila dotlej vsem neznano dejstvo, da za časopise na splošno nimamo ne denarja ne sposobnih novinarjev ne kultiviranih bralcev, da pa imamo zastonj internetne novice, premajhen in intelektualno len trg, časopise v državni lasti, brezposelne in nekompetentne mlade ter urednike, ki so tako zaposleni z vsem ostalim, da ne najdejo časa za dejansko urednikovanje. Vsesplošno depresijo je poskušal pregnati Jure Apih, ki je ugotovil, da je novinarski poklic lep, pisanje za večtisočglavo množico bralcev, ki zaupajo vate, pa prav neopisljivo ekstatično. Vse skupaj je zvenelo sicer simpatično, a situaciji nekoliko neprimerno. Tako Jure Apih kot Ali Žerdin sta nazadnje vendarle ugotovila, da bo tisk preživel, da pa se ne ve, v kakšni obliki.

Odziv publike je Manca G. Renko opisala kot najbolj množičen v vsej njeni moderatorski karieri; poleg ugotovitev o tem, da smo nekoliko zašli s poti, se je razvnela ponovna pereča debata o krizi časopisja, ob kateri pa, kot je to že običajno, nismo našli nobene rešitve. Če ne bi šlo za eno od premnogih floskul, s katero imam navado nakazati, da sem končno vendarle povedala vse, kar sem pač mislila, bi dejala, da jo bomo gotovo našli prihodnjič.

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Horror Mundi ali kako se je vse skupaj končalo

    Barbara Leban

    Letos je bilo na zaključno prireditev Fabule povabljenih pet avtorjev, kar je eden več kot lani. Kot je to že v navadi, so predhodno napisali … →

  • Gospod, a danes pa ne boste kupili solate …?

    Gabriela Babnik

    Prijatelj mi je pred časom povedal šalo, ki morda v novem kontekstu ni več šala, toda recimo, da se ji tudi med pisanjem tega prispevka … →

  • Kamele, laži in idioti

    Barbara Leban

    Literarni večeri Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res … →