Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Dan po začetku festivala Fabula je bil večer v Trubarjevi hiši literature posvečen Vitomilu Zupanu. Njega samega na dogodku ni bilo. Sta pa v njegovem imenu nastopila oba gosta, Ifigenija Simonović in Aleš Berger, ki sta, med drugim, Zupana zastopala tudi na Prešernov dan v knjigarni Konzorcij. Enako sta družno pomagala tudi pri urejanju albuma Važno je priti na grič, prav tako posvečenega Zupanu. Ob vprašanjih, ki jih je zastavil Mitja Čander, sta predstavila že večkrat omenjenega: Ifigenija Simonovič s pač zelo človeške perspektive, Berger nekoliko bolj akademsko zamaknjeno. Preberi

Preden si pobliže ogledamo bogato revijalno bero na področju literature in literarne vede na Slovenskem, ne bo narobe, če na grobo začrtamo idejno platformo splošnega pogleda na književnost tu in zdaj. Živimo v presenetljivo konservativnih časih kulturne retradicionalizacije in se na skoraj vseh področjih družbenega delovanja srečujemo pretežno z reciklažami davno preživetih meščanskih ekonomskih in ideoloških vzorcev, vsaka kritična misel o pravi emancipaciji in napredku pa pod vplivom te ali one spontane filozofije naleti naPreberi

Na svet je privekal na leto, ko je Jugoslavija izgubila kompas. Da je šlo od njegovega rojstva vse samo še navzdol (in gre še kar), je najbrž eno tistih neverjetnih naključij zgodovine, ki jih vsestranski družboslovec in neke vrste materialistični duhovni vodja Andraž Jež imenuje »neverjetna naključja zgodovine«.

Ta članek se ne more začeti drugače kot trapasto. Objemam te, knjižni sejem, poljubljam te, in ne pustim, da te preletavajo policijski helikopterji, ne dovolim, da bralce mlatijo s pendreki in po njih razpršujejo solzivec! Ker danes bodo spet protesti. Upam, da bodo glasni in kričeči in upam, da bo padla vlada! In če bo treba, za njo lahko tudi naslednja! In spet! V imenu knjižnega sejma! Znašel sem se namreč v absurdnem položaju, da sem nekaj tuhtal za članek o pravkar minulem 28. slovenskemPreberi

Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku so se sicer pojavljali napovedniki, ki so sicer v presežnikih, a obenem precej na hitro označili izid nove knjige, kar pa je odziv, precej nesorazmeren z ambicioznostjo projekta, za katerega je publika po novem bogatejša.Preberi