Literatura se v času spreminja in podobno se dogaja tudi stroki, ki se ukvarja z njo

Štirinajst razprav, zbranih v knjigi Stičišča, je nastalo v razponu več kot dveh desetletij, njihova ponovna umestitev v skupno celoto pa je razkrila tudi nepričakovane povezave med njimi. Kot pove že naslov knjige, jih povezujejo različna stičišča: med literarnimi obdobji in pojavi, med literarnozgodovinskimi in literarnoteoretskimi pristopi, med nacionalno in svetovno književnostjo ter med literaturo in drugimi področji umetnosti in znanosti.

Prav prehajanje med različnimi pogledi je značilno tudi za raziskovalno delo Alenke Koron (1956), literarne zgodovinarke in teoretičarke, ki se pri raziskovanju slovenske književnosti posveča njenim različnim obdobjem, oblikam in kontekstom ter razmerju med literarnozgodovinskim in literarnoteoretskim raziskovanjem. Ob izidu monografije sva se zato pogovarjali o tem, kaj vse se lahko pokaže na takšnih vozliščih – o spreminjanju literarnega kanona, prepletanju nacionalnega in svetovnega, novih možnostih primerjalnega in interdisciplinarnega raziskovanja ter o tem, kako se literarna veda spreminja skupaj z literaturo in načini, kako jo beremo.

***

Stičišča združujejo razprave, nastale v obdobju več kot dveh desetletij. Kako je potekal proces ponovnega branja in vključevanja v novo knjižno celoto? Vas je pri tem presenetilo, da so se med besedili vzpostavile določene konceptualne ali metodološke kontinuitete, ki ob njihovem prvotnem nastanku morda niso bile tako očitne?

V Stičiščih je zbranih štirinajst razprav, za katere se je meni in uredniku zbirke Novi pristopi Matevžu Kosu po tehtnem premisleku zdelo, da bi lahko tvorile nekakšno zaokroženo celoto in bile zanimive tudi za bralce onkraj akademskega okolja, v katerem so nastale. Prva od razprav, uvrščenih v zbirko, je najstarejša, vse ostale pa so vsaj deset let mlajše in med njimi jih je polovica iz našega desetletja. Ne gre torej za zelo stare tekste. Moj prvotni namen je bil, da bi v branje strokovni in širši javnosti ponudila nekakšen retrospektivni pregled lastnega literarnovednega pisanja, nekako po zgledu knjige Razgledi na tuje (2019), ki je prinesla spise o prevedenih tujih avtorjih, samo da naj bi bil v tej novi knjigi fokus na slovenski literaturi. Izpustila sem vsa svoja že objavljena besedila o našem modernem klasiku Lojzetu Kovačiču, s katerim se bom morda ukvarjala še kdaj v prihodnje, in ostalo mi je približno petindvajset tekstov. Poleg v knjigo vključenih besedil so bile med njimi razprave o zgodovini in metodologiji literarne vede, o komparativističnih in literarnoteoretskih tematikah, zlasti naratološke analize starejših slovenskih besedil, skratka, spekter obravnavanih vprašanj in časovni razpon nastanka obravnavanih tekstov je bil še precej širši, kot je zdaj v knjigi. Toda obseg take publikacije bi precej presegel običajni format zbirke, zato je urednik predlagal krčenje, s katerim sem se strinjala. Tako sva nekako odbrala uvrščena besedila.

Kar zadeva kontinuitete med besedili, pa moram priznati, da so me ob vnovičnem branju in umeščanju v knjigo nekatere med njimi res presenetile. Ali to pomeni, da sem se vrtela v krogu? Mogoče, čeprav se mi zdi, ko pomislim, verjetnejša razlaga, da sem se pri izbiri nekega vprašanja pač navezala na že znano, opravljeno delo, potem pa skušala stvar premisliti še iz drugega zornega kota, s sveže pridobljeno teoretično vednostjo dopolniti obstoječa spoznanja in nakazati nove možne poti raziskovanja. V tem duhu sem na primer skušala v prvouvrščeni razpravi bralce pripeljati do sklepa, da je (t. i. sopotnik moderne) Milan Pugelj kar pomemben pisec slovenske vojne proze, v zadnjeuvrščeni pa sem to bolj ali manj implicitno kanonizacijsko namero dopolnila z opozorilom na tipajoče premike njegovega pripovednega diskurza v smeri modernizma.

Kaj za vas pomeni »stičišče«? Gre za tematske povezave med razpravami ali za širše vprašanje prehajanja in prepletanja literarnih pojavov, obdobij in pristopov?

Že ko sem snovala prvotni, daljši izbor svojih besedil za knjigo, sem tuhtala, kakšen naslov naj izberem, da bi povezal raznolikost pristopov in obravnavanih tematik. Zato sem najbrž relativno zgodaj v procesu dela prišla do »stičišč«, kar zame sploh ni značilno. Običajno imam že relativno zgodaj okviren delovni naslov, ampak pravega najdem šele čisto na koncu, ko je že vse postorjeno. S stičišči sem imela v mislih tako teme kot literarnovedne pristope, vključujoč vmesni prostor, stične točke, presečišča in vozlišča še neodkritih, včasih celo globalnih povezav med pojavi, ki v določeni problematiki omogočijo pretoke nove vednosti o na videz že znanem, minulem ali sedanjem, ki s časom pač neogibno postaja minulo.

V prvem sklopu se posvečate tudi literarnemu kanonu, recepciji in kanonizacijskim procesom. Kako razumete razmerje med literarnozgodovinsko vrednostjo posameznega dela in zgodovinskimi mehanizmi njegove kanonizacije? Kakšno vlogo ima lahko pri tem literarna veda danes?

O kanonu sicer praktično nikjer v knjigi ne razpravljam eksplicitno, imam pa dejansko ves čas v mislih njegove učinke in posledice za literarna dela, o katerih pišem. Če si predstavljamo literaturo kot sistem, kakor predlagajo sodobne literarnovedne usmeritve, ni nobenega dvoma, da je kanon ena njenih pomembnejših komponent in kanonizacija eden od temeljnih procesov, v katerega je skoraj z vsem svojim početjem in praksami vpeta sama literarna veda. Seveda pa je treba v razumevanje kanonizacije kot svojevrstne selekcije in kanona kot korpusa del in njihovih interpretacij ter avtorjev, ki jim neka interpretativna skupnost, na primer narod ali – v najširšem pogledu – vse človeštvo, pripisuje posebno vrednost, vnesti nekaj dialektike. Priznati si je treba družbenost in zgodovinskost nastanka in razvoja obeh, polega tega pa upoštevati in zaznati ter po možnosti reflektirati njune historične spremenljivosti, podvrženosti mnogih znamenitih del in avtorjev pozabi in po drugi strani številnim reaktualizacijam pozabljenih. To včasih imenujemo tudi preizkus časa.

V sodobni pluralni družbi, globalni ali nacionalni, namreč lahko soobstaja več kanonov, na primer tudi anti- oziroma protikanon. Literarna veda ima zato po mojem v vsem, kar je povezano z menjavami kanona in kanonizacije, izjemen pomen. Literarni strokovnjaki in strokovnjakinje, tako kot tudi literarni kritiki in kritičarke pač že od nekdaj in seveda tudi danes, tvorijo specifične interpretativne skupnosti, ki posredujejo, sprejemajo in obdelujejo literarna dela za najširšo javnost oziroma za vse, ki so udeleženi v literarni komunikaciji, in pri tem vpisujejo literaturo v zgodovinski spomin.

Vaše razprave segajo od vojne proze in povojne književnosti do sodobnega pripovedništva. Katere temeljne spremembe v slovenski pripovedni literaturi bi izpostavili v tem časovnem loku?

Res se v večini razprav posvečam slovenski literaturi 20. in 21. stoletja. Tudi v tem razmeroma dolgem časovnem obdobju so me poleg zelo očitnih sprememb v pripovednem diskurzu modernizma, če primerjam npr. Cankarjevo, Pugljevo, Kosmačevo in Šeligovo prozo, presenetile nekatere kontinuitete. Te so pravzaprav v odnosu do uveljavljenih periodizacij literarnih smeri na Slovenskem nekam subverzivne. Tako je na primer v obdobju pred drugo svetovno vojno mogoče opaziti časovno sovpadanje in prepletanje realističnih in modernističnih, pa tudi raznih avantgardističnih teženj, fragmentarizacijo in mozaičnost pripovedi, prehode v »notranji« govor oziroma misli govorcev oziroma literarnih likov z zabrisovanjem meja med zunaj in znotraj, če omenim samo nekatere. Še v obdobju prevlade modernizma v šestdesetih letih ta ni bil enovit tok. Poleg tega se da podobne kontinuitete v pripovednem diskurzu zaznati tudi na koncu prejšnjega stoletja in v našem stoletju, pripisati pa jih je mogoče »dolgemu trajanju« omrežja že razvitih in preizkušenih pripovednih sredstev, tehnik in postopkov. Za povrh se realizem in modernizem včasih stikata tudi s postmodernizmom, kar opažam na primer v pisanju Suzane Tratnik, čeprav je val postmodernizma pri nas in drugod po svetu v tem času že upadel, ne da bi bil seveda v celoti zamenjan. Pripovedna literatura s konca 20. in začetka našega stoletja je zaradi soobstajanja kontradiktornih teženj realizma, modernizma in postmodernizma spodbudila literarne znanstvenike k iskanju skupnega poimenovanja za ta pojav. V igri so bila različna imena, postpostmodernizem, pozni postmodernizem ali digimodernizem, ampak najbolj se je uveljavil izraz metamodernizem. O značilnostih metamodernizma, ki naj bi bil estetski in etičen hkrati, v knjigi sicer ne govorim, je pa tako kot v svetu tudi v sodobnem slovenskem pripovedništvu mogoče zaslediti njegove poteze, na primer v boomu avtofikcijskega pisanja.

Slovensko vojno prozo in Pahorjevo Nekropolo umeščate v svetovno književnost. Kako produktivna je danes primerjalna perspektiva za raziskovanje nacionalne književnosti in ali je slovensko literaturo sploh mogoče misliti zunaj transnacionalnih procesov?

O kanoničnosti vojne proze razpravlja pravzaprav že Ivan Pregelj, in prav ob njegovi razglasitvi treh proznih besedil oziroma dveh kratkoproznih ciklov besedil (Cankarjevih Podob iz sanj, Finžgarjeve Prerokovane) in enega romana (Levstikovega Gadjega gnezda) za »umetnine trajne in klasične vrednosti« se že lahko zavemo efemernosti kanonizacijskih gest. Medtem ko je Cankar s Podobami iz sanj tudi za današnji čas nesporno kanoniziran, je Finžgar s svojim ciklom pretežno znan le poznavalcem, Gadje gnezdo pa se pomika med obrobnejša besedila. Mislim, da bi bilo mogoče podobno reči tudi o Jušu Kozaku, je pa njegova vojna proza s svojo neublaženo drastičnostjo, ki jo je opazil že Pregelj, med besedili o veliki vojni vendarle nekaj posebnega. Pahorjeva Nekropola je nekoliko drugačen primer zaradi prevodov v tuje literature. Kot sem skušala pokazati v razpravi, je postalo mogoče govoriti o njenem umeščanju v svetovni kanon šele po konsekraciji v središču svetovnega literarnega sistema in ob okoliščinah, ki so jo spremljale. Kar zadeva razmerja med nacionalno in svetovno literaturo oziroma med transnacionalnimi procesi, pa se mi zdi, da jih je komaj mogoče misliti izolirano in da vključujoči komparativni pogled ob siceršnjem poznavanju in priznavanju specifike nacionalne literature omogoča širši, veljavnejši uvid.

Razpravi o dolgem letu 1968 v slovenskem pripovedništvu in dramatiki ter o slovenskem gledališču odpirata vprašanje razmerja med estetskimi preobrazbami in družbenozgodovinskimi prelomi. Kako razumete vlogo literarnih in gledaliških praks pri artikulaciji družbenih sprememb?

Dolgo leto 1968 je bilo pomembno obdobje slovenske literature, v katerem so utopične revolucionarne politične ideje sovpadle z avantgardnimi težnjami v slovenski kulturi. Osebno se mi zdi, da je političnost sicer specifična stalnica literature in kulture nasploh, vendar je lahko spremenljiva in ambivalentna, prosistemska, antisistemska ali kje vmes. Prvo obdobje po drugi svetovni vojni je bilo v slovenski literaturi na primer izrazito prosistemsko, ampak je prav v dramatiki že od petdesetih let dalje doživljalo sporadične protisistemske vzgibe, ki so se morda najbolj odrazili v gledališču. Potem pa je obdobje okrog leta 1968 protisistemske težnje v literaturi in kulturi močno intenziviralo in začelo spodjedati sprego domače literature in samoupravne neuvrščene socialistične Jugoslavije in z njo tudi Slovenije. Te antisistemske težnje so imele včasih obliko norčavega, parodičnega in igrivega napada na slovensko literarno in kulturno institucijo, vendar so bili takšni napadi zaradi represivnosti tedanje družbe za akterje v literarnem polju lahko kar nevarni, tako da so na primer Dušan Pirjevec in tudi drugi branili tovrstne subverzivne »izgrede« z zavzemanjem za avtonomijo umetnosti, kar je svojevrsten paradoks in mogoče celo anahronizem, ki ga brez poznavanja specifike slovenskega kulturnega razvoja niti ne bi mogli razumeti.

V tretjem sklopu se posvečate pripovednemu prostoru, večjezičnosti in večkulturnosti. Ali tradicionalne kategorije nacionalne književnosti še zadoščajo za opisovanje literarnih opusov, ki nastajajo na presečišču različnih jezikovnih in kulturnih prostorov?

Na malce podobno vprašanje sem delno odgovorila že prej. Dodala bi še, da se literatura v času spreminja in da se podobno dogaja tudi stroki, ki se ukvarja z njo. Zato se mi zdi v aktualnem trenutku zapiranje v izključno nacionalne meje razumevanja in interpretiranja katerihkoli pojavov v literarnem diskurzu neproduktivno, pa tudi komaj mogoče. To velja tudi za večjezične opuse ali dele opusov, ki so že od nekdaj del naše literarne tradicije, a so bili v času vzpona in prevlade nacionalnih oziroma nacionalističnih predstav o njej zapostavljeni oziroma izrinjeni na obrobje. V mislih imam npr. pisanje Zofke Kveder, poezijo Stanka Vraza ali nemške pesmi Franceta Prešerna itn. S fenomenom večjezičnosti se danes srečujemo v ustvarjanju priseljenskih, izseljenskih, begunskih, obmejnih in sploh vsakršnih manjšinskih avtoric in avtorjev v svetu in pri nas in naloga literarne vede je gotovo tudi v tem, da pozorno premisli o različnih medkulturnih razmerjih, ki se pri tem vzpostavljajo.

V razpravi o zvokih in glasbi v slovenski pripovedni prozi 20. stoletja se dotikate tudi vprašanja zunajbesedilnih oziroma drugih umetnostnih razsežnosti pripovedi. Kako lahko interdisciplinarni pristopi, denimo povezovanje literarne vede z muzikologijo ali študijami zvoka, razširijo interpretativne možnosti literarnega besedila?

V srečevanjih z literarnimi besedili me poleg tega, kaj pomenijo, zanima predvsem njihova »narejenost« oziroma njihova formalna plat, torej vprašanje, kako so napisana, zgrajena, katera literarna sredstva uporabljajo itn. V razpravi, po kateri sprašujete, sem skušala pokazati, kako je glasba učinkovala na nekatere slovenske pripovednike, ki so bili morda dovzetnejši za to vrsto umetnosti, in v čem ali s čim je glasba modernizirala pripovedni diskurz. Nisem pa se ukvarjala z jezikovno zvočnostjo besedil. Menim, da glasbeno-literarni študiji v literarnih delih lahko odprejo širše, ne zgolj tematološke perspektive na obravnavana besedila, zato se mi zdijo zanimivi za sodobno literarno vedo. Enako velja tudi za interdisciplinarno povezovanje z vedami o likovni umetnosti. Skratka, interdisciplinarni pristopi in povezave s tako imenovanimi sorodnimi umetnostmi, in ne le z umetnostmi, ampak tudi interdisciplinarne povezave s sodobno znanostjo in družboslovjem, lahko priskrbijo nova spoznanja, zato se jim je smiselno odpreti.

Razprave v Stičiščih izhajajo iz različnih teoretskih in metodoloških izhodišč. Kako danes vidite razmerje med literarnozgodovinskim in literarnoteoretskim raziskovanjem? Se vam zdi, da se je v zadnjih desetletjih spremenilo tudi razumevanje tega, kaj šteje kot relevantno literarnovedno vprašanje?

Za obdobje mojega formiranja v sedemdesetih, še bolj pa v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo zelo pomembno vprašanje, kaj nam kot bralcem lahko pove literarno delo samo na sebi. Osredotočenost na literarno delo je seveda pomenila odmik od empiričnega historizma in biografizma, ki sta pri nas v stroki dolgo prevladovala. Izšla je iz imanentne metode in strukturalizma in tudi danes, ko je morda spet bolj naglašena družbena, kulturna, zgodovinska in politična kontekstualnost literature, me še vedno spremlja. S sledenjem sodobnim usmeritvam v literarni teoriji in še bolj aktualnim težnjam v sekularni literarni vedi je bilo seveda nujno dati prostor tudi tem pogledom in interdisciplinarnim povezavam v humanistiki in družboslovju ter zaobiti oziroma preseči imanentistične skrajnosti. Vseeno se mi zdi, da razvite veščine, znanja in vednost literarnoteoretske provenience tudi v tej konstelaciji ne izgubljajo svojega pomena, čeprav se bo morda zaradi vse večje specializacije tako zdelo. Literarna teorija in zgodovina pač druga druge nikakor ne izključujeta, ampak ostajata v globaliziranem svetu še naprej tesno integrirani in zato dopolnjujoči se dejavnosti.

Za konec pa bi zastavila še širše vprašanje: kateri so po vašem mnenju ključni epistemološki in metodološki izzivi literarne vede danes? Kaj lahko literarnovedno raziskovanje prispeva k razumevanju literature in kulture v času interdisciplinarnosti ter spreminjajočih se bralnih praks?

Rekla bi, da ključna epistemološka vprašanja literarne vede ostajajo ista, kot so bila že v preteklosti. Še vedno nas zanima, kako spoznavamo in kaj sploh lahko spoznamo v literarnem besedilu, zanimajo nas predmet, torej tekst sam, in njegove zunaj- in znotrajliterarne povezave, avtorska vloga v produkciji tekstualnega pomena in vloga bralk in bralcev oziroma interpretativnih skupnosti itn. ter ideološka vpetost vseh dejavnikov v procese opomenjanja. Metodologije se s časom spreminjajo, zamenjujejo in povezujejo, kakor je mogoče razbrati iz Stičišč, pa tudi iz mojih odgovorov na vaša vprašanja, tako da se pluralnost metod kaže kot prava pot za današnjo rabo. Poleg tega se mi zdi, da sta v aktualnem trenutku med ključnimi izzivi stroke razmah t. i. oddaljenega branja in hiter razvoj digitalne humanistike, da o vstopu umetne inteligence na sceno niti ne izgubljam besed. Literarnovedno raziskovanje pa poleg ustvarjanja nove vednosti, ki je naloga vsake znanosti, po mojem skrbi predvsem za reaktualizacijo tistih univerzalij, ki jih neobhodno potrebujemo za strpno razumevanje in interpretiranje drugosti in drugačnosti literarnih besedil ter ostale kulturne produkcije, povezane z literaturo, s tem pa tudi kulture in družbe našega časa.