Mar ni zdaj, ko je narod naposled uokvirjen tudi v državno tvorbo, čas, da jezik izpreže?

Vitomil Zupan, gotovo ena izmed osrednjih osebnosti slovenskega in jugoslovanskega modernizma, je ustvarjalec cele vrste romanov, od katerih je oblast določene prepovedala še pred njihovim izidom, Zupana pa dala v zapor, da jih je potem sam založil tudi od dvajset do štirideset let pozneje. Prav njegovo Komedijo človeškega tkiva, ki jo je ob stoletnici pisateljeva rojstva januarja lani znova izdala Beletrina v trilogiji, sestavljeni še iz Menueta za kitaro in Levitana, urednik Mitja Čander poudarja kot njen najpomembnejši del.Preberi

Vekovi smo daleko od slobodata. »Stoletja smo oddaljeni od svobode, / ker se še vedno osvobajamo tujih / verig. In v telesu / ne čutimo ključa ječe, / v katero so nas zaprli.« Te verze svojega prijatelja Đoka Zdraveskega je ob zaključku festivala Literodrom v ponedeljek, 19. januarja v Menzi pri koritu na Metelkovi bral makedonski pesnik in gledališki performer Nenad Joldeski. Nato pa je kot nekakšen odgovor na prikazani problem in poziv k akcijiPreberi

Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 ni uničilo, in eno še bolj redkih preživelih, ki se ni preobrazila v profitno zasebno družbo), je bilo življenje precej drugačno kot danes. Drugačno tudi v tem, da denar – razen redkim vizionarjem, ki so takrat polagali keramične ploščice, danes pa so med najbogatejšimi Slovenci – ni bil kaka posebna vrednotaPreberi

Ni dolgo tega, kar sta bili na spletnem portalu AirBeletrina v razmaku nekaj mesecev objavljeni kolumni Mance G. Renko z naslovom »Ne dam svoje domovine« in Ane Svetel z naslovom »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?« Gre za teksta, ki znotraj partikularnih ideoloških okvirov generacije in domoljubja zarisujeta pomembne politične konture, ki zadevajo neko simptomatično in preveč aktualistično razumevanjePreberi

Preden si pobliže ogledamo bogato revijalno bero na področju literature in literarne vede na Slovenskem, ne bo narobe, če na grobo začrtamo idejno platformo splošnega pogleda na književnost tu in zdaj. Živimo v presenetljivo konservativnih časih kulturne retradicionalizacije in se na skoraj vseh področjih družbenega delovanja srečujemo pretežno z reciklažami davno preživetih meščanskih ekonomskih in ideoloških vzorcev, vsaka kritična misel o pravi emancipaciji in napredku pa pod vplivom te ali one spontane filozofije naleti naPreberi

Nekaj Prešernovih besedil je bilo v preteklosti že pospremljenih s podobami in izdanih v obliki slikanic; po novem se jim pridružuje tudi legendarna Zdravljica. V kolikor ste tudi sami med tistimi, ki znajo po državljanski dolžnosti na izust le sedmo kitico, ste s slikaniško verzijo Zdravljice dobili odlično priložnost, da si v spomin prikličete tudi preostalih sedem. Izziv, preliti družabno napitniškega in narodno bodrilnega duha Zdravljice v podobe, je sprejel Damijan Stepančič in se gaPreberi

Na svet je privekal na leto, ko je Jugoslavija izgubila kompas. Da je šlo od njegovega rojstva vse samo še navzdol (in gre še kar), je najbrž eno tistih neverjetnih naključij zgodovine, ki jih vsestranski družboslovec in neke vrste materialistični duhovni vodja Andraž Jež imenuje »neverjetna naključja zgodovine«.

Z okrogle mize »Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov« v organizaciji Pogledov, ki jo mnogo bolje, kot bi jo zmogel sam, povzema prispevek E. V. na spletni strani, sem prinesel predvsem eno:

Točko, ki je bila na njej pravzaprav odsotna oziroma so se je udeleženci dotaknili zelo mimogrede: sodelovanje med avtorjem in urednikom – oziroma, kot je najbrž jasno, njegovo presenetljivo odsotnost.Preberi