LUD Literatura

Andrej Hočevar

Andraž Jež

Veliko je andražev ježev, a le eden med njimi je Andrej Hočevar. Velikan slovenskega pesništva, ki se mu je trudoma uspelo prebiti nad (sicer nizke) vršičke sodobne slovenske buržoazne poezije, se je dokončno profiliral v zadnjih letih, in čeprav je njegova kariera v glavnem že v zatonu, ima borni slovenski bralski srenji še veliko pokazati.

Na svet je privekal na leto, ko je Jugoslavija izgubila kompas. Da je šlo od njegovega rojstva vse samo še navzdol (in gre še kar), je najbrž eno tistih neverjetnih naključij zgodovine, ki jih vsestranski družboslovec in neke vrste materialistični duhovni vodja Andraž Jež imenuje »neverjetna naključja zgodovine«. Pot na literarno prizorišče si je Hočevar utrl brez goljufij, s skromno knjižico Vračanja (2002), katere poezija je soliden poskus prvenca, ki pa tedaj žal še ni dosegel pravih ušes. O njej se je sicer veliko pisalo, Hočevarjev objem so za kratek čas obtežili z lovorikastimi nagradami in za hip se je zdelo, da gre za novega Prešerna, a ob vsesplošni anemičnosti, ki je sledila v prihodnjih mesecih, smo morali ugotoviti, da gre v resnici za še eno muho enodnevnico med stihoklepskimi izdajami, ki polnijo knjižne police trgovskih središč, ne pa tudi meščanskih soban s kamini in knjigami na metre.

Težko je biti general po bitki in reči, zakaj se je primerilo, kakor se je, a zdi se, da je temu botrovala vsaj nenamenska ignoranca enega od glavnih trustov slovenske literarne kritike, Andraža Ježa, ki se je tedaj mudil ob drugih, verjetno bolj povprečnih zmazkih in jih neupravičeno koval v nebesa. Hočevar je očitno ugotovil, v katerem grmu tiči letalo, zato je drugo zbirko leta 2005 poimenoval Ribe in obzornice. Jasno je, da gre za aluzijo na Ježeve Kite in horizonte, ki so izšli le slabih nekaj let pozneje. Seveda je Jež privzdignil obrv, a podrobnejše branje verzov mu je preprečila mednarodna dobrodelna akcija, s katero je v istem času nekaj državam pomagal zgladiti medsosedske spore, mimogrede pa je v nekaterih med njimi tudi zagnal gospodarstvo in pospešil industrializacijo. Ko se Andraž Jež danes spominja teh dogodivščin, zmaje z glavo in skrušeno pravi: »Druga zbirka kolosalnega pesnika je bila kolateralna žrtev mojega velikega projekta, ki so ga potem nadaljevali drugi.« V isti sapi pove, da gre vendarle za osupljivo tenkočutno in milozvočno liriko, ki v prihodnje, v zgodovinsko bolj gladkih in manj nagnetenih časih ne bi tako hitro konca storila, kot ga je mórala zaradi omenjenih okoliščin, ki ji, prav tako kot prvi zbirki, žal niso bile naklonjene.

Če odbijemo urbane mite in nasprotujoča si nepomirljiva namigovanja ter če ignoriramo Hočevarjeve in Ježeve uradne hagiografije, v katerih se le redko zablešči kak biser empirično dokazljive resničnosti, je zelo verjetno, da je postal Hočevar v času drugega, še manj upravičenega fiaska, izrazito nevoščljiv, da so se na parnas slovenskega parnasa prebila že na prvi pogled manj genialna imena, kot so Primož Čučnik, Uroš Zupan, Gregor Podlogar, Marcello Potocco, Dejan Koban, Oskar Schindler ali Mirana Likar Bajželj. To je (za potrebe pričujočega tekstuša, ki ga bodo nemara brale tudi škodoželjne hijene) sicer mirnega, spravljivega, pohlevnega, spokojnega in miroljubnega človeka dialoga Hočevarja zlahka pahnilo v neposredno bližino, dasiravno ne v nedrja, nekakšne skrajne verzije tipično slovenskega mazohističnega makiavelizma. Medijski arhivi sicer ne poročajo o kakšnih konkretnih zločinih, s katerimi bi se znesel nad ljudmi, bolj cenjenimi od njega (kar pa ne priča nujno o njegovi nedolžnosti; mogoče je bil pač blizu stranki Sturm und Drang Staffel), njegovi znanci pa so bili v času pisanja tretje zbirke precej pozorni na velikanske slogovne preobrazbe, ki so Andrejev videz vse bolj približale priljubljenemu stilu Andraža Ježa. S postopnim spreminjanjem mnenja o njem (na boljše, kajpak) je obratno sorazmerno venel njegov bes do kolegov in se vzpenjal umetniški potencial. Hkrati z izidom Privajanja na svetlobo (2007) je bil videti že malodane povsem kot Jež, njegov genij je bil na vrhuncu, s tistimi, do katerih ga je bil gnal pravičniški bes ob lastni nezmožnosti, pa je celo širokogrudno sklenil vrsto paktov, ki je (vrsta namreč) naknadno postala znana kot LUD Literatura (danes prav tako tik pred propadom).

In, če citiramo misleca Andraža Ježa, ko se je v nekem govoru o svojih filmskih vrhuncih citiral sam, »ostalo je zgodovina«. Jež, znan po svojih površinskih sodbah, ko gre za umetniška dela, ki so že zunaj dosega njegovega razumevanja, je Hočevarjev stilski izziv jasno pohvalil, od tedaj pa se je z njim začel tudi na veliko družiti in mu pripovedovati o svojih bogatih umetniško-kritiško-filozofsko-teoretsko-glasbeno-človeških izkušnjah. Po pripovedovanju Andreja Hočevarja v njegovem razvpitem članku Kaj bi brez Ježa, kje bi molel (2014) je Andraž pripovedoval skromno, s hitrim žametnim glasom in vselej blizu transcendentnega (opis, s katerim se Jež bržkone ne bi strinjal, pa vendar). Hočevarju se je pustil pri gostem pripovedovanju tudi prekiniti, kar priča o velikem vplivu, ki ga je imel nanj in posledično na celotno slovensko literarnovedno sfero, ki od tistih veselih dni z ubogim Hočevarjem ni več ravnala kot svinja z mehom, temveč tako, kot zračna mati vseh muz ravna z rumenkastim trebuhom navdiha. Zračna mati vseh muz?!

Hočevarja upravičeno niso nikoli več pustili na mrzlem pragu učbeniške selekcije, celo nasprotno, mnoge šole so dobile po njem ime (Osnovna šola Andreja Hočevarja Lokev denimo ga nosi še vedno), njegovo pesem »Nekdo je brez veselja obrnil čevapčič« pa uprizarjajo tudi na največjih veselicah, ki jih vlada vestno prireja za omiljene ljudske praznike: dan samostojnosti, dan državnosti, dan prve Janševe kalvarije, dan demokracije in vaških straž, dan SDS, dan Slomškovega vnebovzetja in dan državnega holdinga. Nekatera poročila dopuščajo določen sum, da se Hočevarjeve poezije (zlasti tiste od Leta brez idej (2012) naprej) v zavetju slovenskih gospodinjstev ubrano recitira tudi ob nekoč cenjenih praznikih, ki pa so se potuhnili (ali kaj) in jih zaradi varčnosti dežele ne praznujemo več (prvi maj, dan upora proti okupatorju, dan Andraža Ježa). Najvišji zenit pa je kariera Andreja Hočevarja dosegla, ko je leta 2010 ne brez težav prepričal Andraža Ježa, tedaj že priznanega skladatelja in glasbenega improvizatorja, da bi skupaj nastopila na festivalu LUD Literatura. Ob Hočevarjevih skromnih kompozicijskih zmožnostih se je obema zdelo bolje, da izvedeta kar skladbo Andraža Ježa in čeznjo položita nekaj najbolj tehtne (ali pač sočne – beri, kot ti ljubo) Hočevarjeve poezije do tedaj.

Iz tega se je rodilo ustvarjalno glasbeno sodelovanje, ki pa je bilo sčasoma nasilno ustavljeno, saj je Andraž Jež emigriral, Hočevar pa se je, omamljen od slave, začel vesti povsem megalomansko. Dovolil je, da ga dnevnik Demokracija (nekoč Dnevnik) proglasi za največjega slovenskega pesnika po drugi svetovni vojni, potem ko je edini slovenski stranki posvetil pesniško zbirko … in njihovi nečaki iz ospredja (2014). S tem dejanjem se je hudo kompromitiral pred svojimi stihopatskimi kolegi, a so v njem še naprej videli medeno luč, ki se ji je treba udinjati in je ne prevpraševati. Sicer je pri stranki nekajkrat padel v nemilost (recimo zaradi pesmi »Pohabljen um potlačen pičim luč«, v kateri se je predsednik vlade, parlamenta, države, stranke in ustavnega sodišča prepoznal kot luč), vendar njegov genij nikoli ni postal vprašljiv, zlasti ker se je zanj (za genij) zavzel fenomenološko-domačijski krog okoli Nove revije. Nekoliko parafrazirane odlomke iz njegovih pesmi so uporabili celo v pamfletih ljubljanske županje.

Pozneje se je sicer vrnil v larpurlartistično, neangažirano pisanje iz pajčevnatih mansard slonokoščenega stolpa, s čimer se je (ponovno) nekoliko priljubil opozicijskim silam, ki so prezirale vsakršno sodelovanje z reakcionarno oblastjo, a njegov vrh neizpodbitno pomenijo zbirke, ki jih je odkril Andraž Jež. Prav zato veljajo danes Ribe in obzornice za eno največjih del slovenske poezije; po slavilni kritiki, ki jo je Andraž Jež nedavno napisal v enem od večjih španskih sovjetov in objavil na straneh LUD Literatura, so antikvariati po vsej Sloveniji knjigi dvignili ceno za nekaj sto odstotkov, tisti posamezniki pa, ki so jo bili že kupili, so jo začeli nemudoma vleči izpod omar, kjer je bila skupaj z Demokracijami skrbela, da se pohištvo ne guga preveč grobo. Pojavile so se celo piratske kopije knjige, ki jih je na finem papirju natisnil Dušan Cunjak.

Na svoji nekaj let stari slavi še naprej surfajoči Hočevar živi mirno družinsko življenje v Pučnem (kakor je oblast na drugo obletnico neizvolitve in prvo obletnico puča proti vseljudski vstaji – v čast do bolečine demokratičnega Pučnika – preimenovala Maribor), ki ga le občasno stresajo sunki čistega navdiha. Tedaj se, drgetajoč v ekstazi in penastih ust, Hočevar topega pogleda vsakič znova zgrudi na tla. Z eno roko drgetaje segajoč po robu mize, kjer leži vrsta beležnic, in z drugo v žepu, kjer tiči pisalo, že snuje verzno razkošje iz preperelih upov, ki še niso obračunali sami s seboj. Potem ko (baje zelo hitro) pride k sebi in vedno reče »saj sem se samo zajebaval«, si skuha čaj, ob preletu verznih verzov pa nerga in brunda. Ko jih razumsko disciplinirano izcizelira in pogosto povsem predrugači (prim. Andraž Jež: Vrhunci sodobne slovenske poezije [2015], knjiga 4, str. 834), jih dá najprej na ogled svojim najbližjim (ženi Maji), zatem pa objavi na spletni strani LUD Literatura. Rad skoči do uredništva, navadil se je tudi na nujno zlo pohajkovanja v trgovine z gospodinjskimi pripomočki. Njegove zbirke izhajajo kot po tekočem traku, ampak počasi.

Temule pregledu ob rob le še drobna anekdota iz časa, ko se je Andrej Hočevar pričel uveljavljati s posnemanjem svojega idola; ko je kot kritični opazovalec LUD Literatura leta 2008 obiskal slovenski slavistični kongres v Celovcu, je na neki večerji opazil gospoda markantnih obrvi v bež puliju, ki se je iz daljave več kot očitno stegoval proti njemu. Hočevar je snel ježevska očala, da bi gospoda bolje videl, nakar se je zdrznil – to je vendar sam Dušan Pirjevec! Gospod je opazil, da ga je Hočevar presunjen prepoznal, in ga v maniri starega znanca s kretnjo pozval, naj pride bliže. Med drobencljavimi besedami in togimi mizami se je komaj pririnil k njemu, nasmejani Pirjevec pa ga je takoj potrepljal po rami, češ, kako si kaj. Hočevar (in mimogrede, zraven so sedeli Kos, Zappa, Paternu, Zadravec, McCartney, Akvinski, Borges in neki mladi hiperrealistični slikar, čigar imena se ne spomni nihče) je lahko izustil le – »Dobro …« »S tovarišijo smo ravno govorili o tebi,« se ni pustil zmesti Pirjevec in od zmede sesranemu Hočevarju možato stisnil roko. Hočevar je ob rokovanju izustil samo: »Andrej …« in Pirjevec je nekoliko namrščil pogled.

»Andrej? Andraž, kajne?« Prisotni so začudeno pogledali, samo Borges (kdo pa drug) je oddrdral: »Ne ne, tale ni Jež. Poznam ga, pesnik je, Andrej Hočevar, saj sploh ni slab, Ježu sem pa tudi že povedal, da bi se mu moral bolj posvečati. Njegova Vračanja so razmeroma čudovita.« Dovolili so, da prisede, in Pirjevec mu je primaknil stol. Še ure so se ob izbrani pijači in jedači pogovarjali o Andražu Ježu, pod jutro, ko so vsi ostali že odšli (bolj dremavši kot ne), pa sta se Pirjevec in Hočevar odločila, da kreneta na špancir proti celovški obali. V družbi slavčkov in mimobežnih debelih ladij sta v vodo metala kamenčke in se še dolgo pogovarjala o evropskem romanu, puščanju biti (predpomladniška Gelassenheit, začinjena z zenom) in drugih temah, o katerih Hočevar ni vedel nič, a je pogovor vseeno tekel, saj se Pirjevec ni mogel nadiviti Hočevarjevi gostobesedni tišini. Ko je sonce skozi zlizane veje napelo prvi rosnati žarek, sta se počasi poslovila, opogumljena s srečanjem. O dogodku je nedavno obširno poročal tudi pronicljivi družbeni analitik, sicer znan kot najmanjši Slovenec, kar jih je spoznala naša zgodovina, Moštjan T. Burk v enem od Shizogledov, ki jih tedensko objavlja na nacionalki. Ob prime timu.

Pripoved o Hočevarju je odlična, čeprav je konec (namenoma? Ali kaj?) nekoliko odrezan. Kar jo odlikuje, je njena celovitost, saj zajame vse pomembnejše postaje Hočevarjevega lika in dela, ki postajata nekakšna privatna zgodba o uspehu, vsaka podobnost z resničnim stanjem pa je zgolj podobnost z resničnim stanjem in naključna le toliko kot kaj drugega.

Kratko zgodbo posvečam Andreju Hočevarju, ker je edini, ki še ni dvignil rok nad mojo absurdno prozo in jo celo objavlja.

O avtorju. Andraž Jež ni samo literarni raziskovalec, skladatelj in slikar, temveč tudi piše neko čudno prozo. Živi tako v Izoli kot v Ljubljani, pozna pa ga majhno število ljudi, ki so v glavnem nori nanj in mu pošiljajo šopke, tudi ko nima rojstnega dneva. Glede slednjega je zelo skrivnosten, zato le malokdo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu
  • marko teja pravi:

    ha ha ha, kaj takšnega.
    zelo užitno jež.
    še take p(r)oze …

  • josip broz pravi:

    Zabavno, poučno, ampak…ali gre za članek o Hočevarju ali o pumpanju ega Ježa?

  • Gospodična pravi:

    Na tem mestu bom citirala Andraža Ježa ob neki priliki nekega dne v nekem kraju: “Dobro je napisano.”

  • uros zupan pravi:

    Zelo dobro napisano. Upam in želim si, da obstaja še kakšen tekst, ki je ubran na podobno vižo. In da ga bom lahko kmalu prebral.

  • pH pravi:

    Jež, v katerem grmu tiči letalo? =D
    Opazim ”ježovsko” pronicljivo misel. Všeč mi je. =)

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Generacija po izbiri

    Andrej Hočevar

    Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam … →

  • Brutalni realizem

    Tibor Hrs Pandur

    Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«.

    Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

  • Perspektive novih revij v dialogu s sodobnostjo

    Andraž Jež

    Preden si pobliže ogledamo bogato revijalno bero na področju literature in literarne vede na Slovenskem, ne bo narobe, če na grobo začrtamo idejno platformo splošnega … →

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.