Otroštvo, šolanje in izobraževanje don Zupana

Vitomil Zupan, Komedija človeškega tkiva. Ljubljana: Beletrina, 2014.

Vid Jeraj

Vitomil Zupan, gotovo ena izmed osrednjih osebnosti slovenskega in jugoslovanskega modernizma, je ustvarjalec cele vrste romanov, od katerih je oblast določene prepovedala še pred njihovim izidom, Zupana pa dala v zapor, da jih je potem sam založil tudi od dvajset do štirideset let pozneje. Prav njegovo Komedijo človeškega tkiva, ki jo je ob stoletnici pisateljeva rojstva januarja lani znova izdala Beletrina v trilogiji, sestavljeni še iz Menueta za kitaro in Levitana, urednik Mitja Čander poudarja kot njen najpomembnejši del.

Spomnimo se Menueta za kitaro. Ta partizanski roman iz leta 1975 s podnaslovom Na petindvajset strelov opisuje partizane, ki so zbežali iz vojnih spopadov in rajši fornicirali po gozdovih. Drži, da je Italo Calvino, avtor Steze pajkovih gnezd, podoben preplet gverile, prostitucije in popivanja strahopetcev ustvaril že trideset let prej, ampak skozi usta komaj desetletnega pripovedalca. Na osnovi Menueta je bil posnet tudi uspešen film Nasvidenje v naslednji vojni srbskega režiserja Živojina Žike Pavlovića, ki je kopico odličnih slovenskih igralcev zavihtel iz regionalne anonimnosti jugoslovanskega kulturnega prostora in bil prikazan v Cannesu. V petdesetih in šestdesetih letih je Zupan objavljal pod psevdonimi, tako radijske kot tudi televizijske igre in filmske scenarije. Razen Menueta je v sedemdesetih natisnil sedem proznih del, šele v osemdesetih pa se je začel proces rehabilitacije pisatelja, ki je zaradi omejenega romana končal v zaporu in je iz teh izkušenj napisal Levitana, izdanega pred tridesetimi leti – knjigo, ki jo Miljenko Jergović omenja kot osnovno motivacijo, da je pri osemnajstih letih prvič sam prišel v Ljubljano, kjer bi – čisto fanovsko in naivno – poiskal pisatelja, kmalu tudi dobitnika Prešernove nagrade.

Navadna občanska biografija Vitomila Zupana pravi, da je zgodnja leta preživel pri babici, poletja na Jadranu kot učitelj plavanja, pozimi pa je poučeval smučanje na Jahorini. Ob študiju medicine in gradbeništva je veliko pisal in risal. V Komediji se seznanimo, da je konec adolescence proslavljal na prekooceanskih ladjah, v boksarskih dvobojih na črno. Srečneži, ki so se prebili do 400. strani knjige, ki je s tem skoraj na polovici, ampak še ne povsem, poznajo vsebino druge knjige Komedije, Obraz sežganega, drugim pa omenimo, da je posvečena preživljanju s pokrom, kvartopirstvu. V ječah se je Zupan seznanil z marksizmom in iz restriktivnega aparata je nastala akademija, v tretjem in četrtem ›letniku‹ zapora je prebral zanj najpomembnejše knjige. Preplet avtobiografske in memoarske zgodbe, ki ga celo deklarira ob koncu prve knjige Praznik srebrnih svinj, je očiten že na začetku ob slogovni dinamiki odstavkov, saj je osebni komentar Zupana-avtorja, in ne pripovedovalca, ornamentiran kot odstavku podrejena kolumna. »Kako se lahko zgodi, da mi je hkrati všeč popevka z zelo povprečnim besedilom in privlačno melodijo – in vrhunska svetovna poezija? Kritičen sem, ker vem, kaj je in kaj ni: in vendar se pustim zapeljati sentimentalni popevki zaradi razpoloženja? Pišem roman, ki naj bi bil nekak ugovor osnovni miselnosti taoizma. Hkrati se pa vdajam pijanosti neke popevke s tako staromodnim besedilom«. Pri tem bi se lahko spomnili Janka Polića Kamova, hrvaškega pisatelja zgodnjega ekspresionizma, ko je vpil »ker jaz – nisem jaz!« Tudi on je veliko pisal in popotoval. In za dobrih petdeset let obtičal v predalu.

»Proti terorju zgodovine in dušečim normam meščanske družbe, ki ga tolikokrat pripravijo, da prestopi črto, proti protislovjem v samem sebi, proti smrti, Zupan se bori z enim samim orožjem – obsedenim pisanjem«, piše Čander v spremni besedi. »In prav pisanje je velika tema tega romana. V osrednjo zgodbo se nenehno tihotapijo razmišljanja o smislu ustvarjanja in (ne)moči zapisane besede, ki ›se dogaja v tebi veliko bolj živo kot vsa mesta‹«. Ali, če bi si prevedemo v sodobne pojme, Zupanova proza je proza obračunavanja tako z okoljem kot z lastno osebnostjo. Nešteta retorična vprašanja Komedije dobivajo odgovore iz mnogih alternacij, obračunov z tako z Aristotelom, psihiatrijo kot tudi s celotnim šolskim sistemom. Cankarja, ki ga navduši  zaradi družbenega angažmaja, žali kot pisatelja. Zato je, po drugi strani, naštetega veliko čtiva, ki slavi življenje skozi vse avtorje, ki mu jih je šolski sistem zamolčal – de Sade, Bracciolini, Aretino, Petronij, Gončarov in številni drugi. Glede na to, da je kos šestih letih življenja (po zaporih) preživel tudi kot interniranec koncentracijskega taborišča, je nadvsem pomembno in pomenljivo, da je v slovenski književnosti nekdo sprožil tak vitalizem …

Performativ posameznika-marginalca, ki napada malomeščanstvo z vsemi konceptualnimi sredstvi v svojem dosegu, je zapuščina, ki so jo podedovali tudi sodobni slovenski umetniki. Etno-psihologiji  tedanje slovenske javnosti sestava obdobja pripovedovalčevih prvih petnajst ali trideset let ni bila v prid. Mehko provociranje režima, ki bi mu lahko danes rekli celo ›brecljevsko‹, je bilo aktivnemu udeležencu NOV odpuščeno. Odprto pa seveda ostaja vprašanje, ali bi Slovenija sploh bila pripravljena na prebujanje iz sna povojne nemške interesne cone, če ne bi bilo Marshallovega načrta, ki je odprl diskurz za pojav skupine Laibach, ali p-opolnega v-dihanja n-ihilistične k-erouacovščine, v smislu opusa Andreja Moroviča? Don Zupan bi lahko sprožil zanimivo teorijo.

Če bi hoteli Zupanove blodnje (blodnje kot ethos scribendi, bibendi et vivendi) bolje razumeti, ali poiskati čigave vzporedne etične drže, bi morali upoštevati Vladimira Bartola. Miran Hladnik v eseju Razmerje med Bartolovo kratko in dolgo prozo (Al Araf in Alamut), ki je bil objavljen leta 2006 v Obdobjih, namreč zapiše tudi, da Slovencem svetuje, naj »namesto vloge ›miroljubnih poljodelcev‹« nekaj tudi tvegajo in pozabijo na Cankarjev primer (spomnimo se njegove trojke vera, upanje, ljubezen iz Slik iz sanj) in se  namesto tega ravnajo po predrznem Črtomiru iz Prešernovega Krsta pri Savici, saj jim bo le takršno vedenje zagotovilo nacionalno preživetje.

Kot književna zvrst spregovori Zupanov Bildungsroman s poudarjeno avtobiografsko noto iz poznega obdobja, ker ga objavlja kot etabliran pisatelj, ampak pade zaradi spopada dveh položajev – zrelega in najstniškega – v zanko počasnosti. Spopad med posameznikom in družbo se še da pogoltniti, le da bodo ti, ki knjige požirajo z 869-stranskim menujem, mogoče prestavili v počasnejšo prestavo. Don Zupan je še zmeraj težek zalogaj. Težek v smislu, da ni postmodernizem nič drugega kot grobar modernizma ali da je na politični ravni oportunizem največji družbeni sovražnik. Zupan, usmerjen proti vsaki oblasti, je že zaradi tega anarhoiden, njegova pisateljska, družbena gesta pa sodobnega bralca nagovarja kot solipsistični idealizem, ki zagotavlja, da je pero nevarjenše od meča.

O avtorju. Vid Jeraj živi v različnih jezikih, v glavnem med sinkopami. Ritem je udarjal kot delavec v turizmu, publicist, copywriter in profesor, pa tudi kot urednik in prevajalec. Solira v kritiki, eseju, kratkih zgodbah in poeziji; igra, skratka, za dušo. Pripravlja bioetični triler Zaograd, pisan predvsem v formi dnevnika … Leta 2013 … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Iz kvalitete v kvantiteto

    Andrej Blatnik

    Nekoč pred davnimi časi Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 … →

  • Ta usodni predmet poželenja

    Jasna Lasja

    Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

  • Babilon bolečine

    Silvija Žnidar

    »Na tisto v tvojem delu, kar se ni – ali se še ni – odprlo mojemu razumevanju, sem se odzval s spoštovanjem in čakanjem: nikoli se ne smemo pretvarjati, da popolnoma razumemo –: to bi bilo nespoštljivo do Neznanega, ki naseljuje pesnika; to bi pomenilo pozabiti, da je pesem nekaj, kar dihaš, da te poezija vdihuje.« To je zapisal Paul Celan (1920–1970, rojen Paul Antschel), romunsko-nemški pesnik judovskega porekla, v neodposlanem pismu francoskemu pesniku Renéju Charju, isto pa bi lahko veljalo tudi za pristopanje k njegovemu lastnemu opusu.

Izdelava: Pika vejica