Prvi pogovor o literarni kritiki se je odvil 21. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Geršak, Goran Dekleva in Tina Vrščaj. Moderiral je Rok Smrdelj. 

Rok: Ker je tema resna in ker so problemi okrog nje prav tako resni, bom začel z resnim vprašanjem. Za začetek bi me zanimalo, ali je literarna kritika v slovenskem kulturnem prostoru to, kar bi morala biti? Oziroma, če vprašanje zasukam z druge strani: kaj literarna kritika želi biti (oziroma – mora biti) in kaj dejansko je?Preberi

Kritik mora vedno znova reflektirati svoje početje in to početi tudi javno, je bil prepričan Rok Smrdelj, ki se je na tokratnem Prepišnem uredništvu s premišljenim dnevom počitka vmes soočil s šestimi literarnimi kritiki. Zakaj že?

Ani Geršak, Tini Vrščaj in Goranu Deklevi, nastopajočim v torek, so se v četrtek pridružili še Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Čeprav takole razdeljeni, so v pogovoru nekako prihajali do precej podobnih spoznanj – ali vsaj enakih vprašanj, pa drugačnih rešitev.Preberi

Četrti dan mednarodnega festivala Literodrom je bil posvečen omizju o literarni kritiki, na katerem se je pokazalo, kako v slovenskem literarnem prostoru primanjkuje tovrstnih javnih razmislekov o vlogi in funkciji literarne kritike danes, o njenih avtorjih in bralcih, o njenih oblikah, medijih objave in nazadnje o kontekstih, v katerih se najpogosteje pojavlja. Pokazalo se je, da je bolj kot kritika v krizi refleksija kritike, torej nekakšna metakritika, ki ocenjuje in reflektira kritiško početje. Čeprav soPreberi

Esejistika vedno hodi po vrvi, razpeti nad prepadom, zategnjeni na številne mogočne stebre, ki se šopirijo v svojem vzklikanju jasnosti in odločnosti. Pluje nekje po robu književne produkcije, kjer se malo uvršča pod literaturo malo pa še kam drugam, zato govorimo o polliterarni zvrsti ali, kot je ljubše avtorju obravnavane antologije, o miselni prozi. Giblje pa se tudi po robu prepoznavnosti in markantnosti. Na neki način je esejistika zaradi svoje lucidnosti in racionalnosti stalno pretendiralaPreberi

Dan po začetku festivala Fabula je bil večer v Trubarjevi hiši literature posvečen Vitomilu Zupanu. Njega samega na dogodku ni bilo. Sta pa v njegovem imenu nastopila oba gosta, Ifigenija Simonović in Aleš Berger, ki sta, med drugim, Zupana zastopala tudi na Prešernov dan v knjigarni Konzorcij. Enako sta družno pomagala tudi pri urejanju albuma Važno je priti na grič, prav tako posvečenega Zupanu. Ob vprašanjih, ki jih je zastavil Mitja Čander, sta predstavila že večkrat omenjenega: Ifigenija Simonovič s pač zelo človeške perspektive, Berger nekoliko bolj akademsko zamaknjeno. Preberi

Če si zdravnik, verjetno nimaš težav s smislom svojega dela: reševati in daljšati življenja je, v večini primerov, nujen predpogoj za to, da so ta življenja dobra. Če si programer, oblikovalec, glasbenik … je tvoje delo nekoliko manj utemeljeno s temeljnimi človeškimi potrebami, a je po tebi vseeno dovolj povpraševanja in te za tvoje početje šušteče potreplja trg. Če si literarni kritik ali, pogosteje, kritičarka, si v težavah. Nikoli ne bo nihče zavpil: »Hitro! Tukaj potrebujemo kritika!«, pa tudi v področje storitev se kritiško pisanje ne uvršča.Preberi