Problemi s kritiko, od B do Z

Če si zdravnik, verjetno nimaš težav s smislom svojega dela: reševati in daljšati življenja je, v večini primerov, nujen predpogoj za to, da so ta življenja dobra. Če si programer, oblikovalec, glasbenik … je tvoje delo nekoliko manj utemeljeno s temeljnimi človeškimi potrebami, a je po tebi vseeno dovolj povpraševanja in te za tvoje početje šušteče potreplja trg. Če si literarni kritik ali, pogosteje, kritičarka, si v težavah. Nikoli ne bo nihče zavpil: »Hitro! Tukaj potrebujemo kritika!«, pa tudi v področje storitev se kritiško pisanje ne uvršča.

V primeru literarne kritike si je treba torej pomagati z določeno mero vere: vere v to, da je literatura ena najvišjih oblik umetnosti in refleksije, in da je literarna kritika v tem smislu nujna, da iz umetniškega dela te nastavke povleče ven in jih razvije, pa da je kot taka kar najsvetlejši dokaz človeštva samemu sebi, da se po svoji pretanjenosti razlikuje od preostale narave. Tako nekako, ali pa tudi dosti drugače, samo da se v tako ali drugačno utemeljitev verjame.

In tako kot večino verovanj navsezadnje ohranja pri življenju določena skupnost in njeno obredje, tako tudi literarnike združujejo njihova druženja: literarna in obliterarna. Konec koncev bi lahko tudi vsak zase tiho žulili svoje knjige in pisali svoje ocene v dnevnik, a je laže verjeti v svoje početje, če vidiš, da vanj verjamejo tudi drugi. V tem smislu je bil tudi pogovor v Modrijanu za nekoga, ki se po malem – ali pa celo na debelo – poskuša v kritiki, prijeten obliž za njegove verske dvome. Trije prepričani kritiki – Gabriela Babnik, Matej Bogataj, Urban Vovk – so seveda govorili o različnih težavah, s katerimi se kritika srečuje, medtem ko je kritika sama kot vrednota za njene izvajalce ostala nedotaknjena.

Ko torej začasno rešimo problem vere, se lahko lotimo problemov druge stopnje, to se pravi, kaj vse je s slovensko kritiko tako, kot to ne bi smelo biti. Probleme, ki so jih obelodanili gostje, sem, da bo bolj pregledno, razvrstil po abecednem redu:

• Bralci, ki jih je čedalje manj. Alice Munro se je v eni izmed dveh slovenskih izdaj menda prodala le v 12 izvodih. Bralna paradigma, je ugotavljal Dražen Dragojević, ni več pred vizualno, in gostje so se s tem strinjali.
• Družbena vloga je upadanju bralcev primerno čedalje manjša.
• Eshatološki vidik, ki je od Stritarja naprej dajal literaturi perspektivo in ustvarjal kanon, danes ni več aktualen: ker ni prevladujoče literarne smeri, kritika nima potrebe po tem, da bi napovedovala, kaj šele ukazovala prihodnje trende.
• Fokus se je z literarnega dela premaknil na samega avtorja literature, pogosto kar z vprašanjem, kaj je ta z delom želel povedati; vloga kritike kot tiste, ki šele producira pomen in se pri tem opira zgolj na delo, s tem upada.
• Kakšna generacija v trenutnem kritištvu ni preveč opazna: kritištvo je relativno osamljeno početje, poleg tega pa ni veliko kritikov, ki bi pri svojem početju vztrajali dalj časa, ne da bi se sčasoma preselili v druga območja obliterarništva.
• Honorarji se seveda manjšajo: na radiu se kritiko menda ta hip poplača s 27 €; v časopisih so kritiki večinoma zunanji izvajalci in kot taki med prvimi kandidati za varčevanje.
• Izpostavljenost kritiških rubrik se je zmanjšala (čeprav se prostor, ki je kritiki odmerjen, menda niti ni skrčil).
• Med kritiki, sploh mladimi, je premalo kontinuitete (glej geslo »generacija«); poseben problem so priložnostne simpatizerske kritike ob novih izdajah uveljavljenih avtorjev.
• Ker zaradi sobivanja različnih literarnih generacij ni več prevladujoče literarne smeri, ji kritika ne more več oporekati (ali na njeno mesto postaviti nove), to pa ji jemlje polemičnost in atraktivnost.
• Množični mediji težijo k hitrim, lahkim vsebinam, literarni kritik pa je v takem okviru kajpak »špilferderber«.
• Neodvisnost je v tem poslu težko dosegljiva: ker se kritiki ne morejo ukvarjati zgolj s kritištvom, temveč tudi s celo paleto drugih obliterarnih dejavnosti, se seveda hitro zapletejo v literarno mrežo, ki škoduje kritiški nepristranskosti.
• Še en imperativ, ki ga nad kritiki zganjajo nekateri mediji, je ozvezdičenje, torej numerično ocenjevanje s takimi ali drugačnimi znaki. (Matej Bogataj je izdal, da se proti temu imperativu v Mladini bori z »monotonijo«, da torej vsem knjigam pripiše štiri zvezdice od petih).
• Papež: Marcel Reich-Ranicki (ki mu je bil pogovor posvečen), je bil v Nemčiji znan kot literarni (oziroma literarno-kritiški) papež. V slovenskem okviru je bil zadnji take sorte kajpada Vidmar, avtoriteta, ki se ji ni dalo ugovarjati. Danes je tako avtoriteto zamenjala njena bolj ali manj popolna odsotnost.
• Štancanje: avtorji, ki od pisanja živijo, so malodane prisiljeni v objavljanje na debelo, kritiki pa morajo tem glomaznim količinam precej neizvirnega pisanja nekako slediti.
• Uredniki so zaradi podobnih sistemskih okoliščin prisiljeni izdati preveč knjig in na njih premalo delati; glavno vrednotenje torej ni več uredniško, ampak kritiško, ne pred knjižno izdajo, temveč po njej, kar seveda ni idealna rešitev.
• Zaupanje bralca do kritika se v trenutni medijski krajini težko vzpostavi; ker kritiki niso dovolj izpostavljeni, se bralcem težko zapišejo v spomin kot vredni posluha.

Precej problemov! Pa vendar se s kritiko ukvarja kar nekaj ljudi, menda prihaja celo do korenitega pomlajevanja … Razlogi za to so pri marsikaterem kritiškem peresu najbrž kljub vsemu pragmatični: honorarji so nizki in vse nižji, so pa kot dohodek lahko vsaj približno redni. Povprečna študentka ali študent primerjalne književnosti sta najbrž že prek osmoze, brez posebnih delavnic, dovolj osvojila določen diskurz, v katerem lahko napišeta kritiko in računata na to, da ju uredniki ne bodo zavrnili. Prostora, namenjenega kritiki, je še vedno dovolj, da bi lahko človek v principu objavil vsaj dve na mesec, kar je še vedno čisto zgledno podjetje, če ne gre ravno za redni prihodek, ampak bolj za žepnino. V primerjavi z obliterarno publicistiko lahko dejansko literaturo nadebudni pisec objavi v dveh, treh specializiranih revijah kvečjemu enkrat, dvakrat letno, priložnosti v drugih medijih – podlistki, »poletne zgodbe« … – pa so hudo sporadične in omejene na uveljavljene avtorje.

Drugi vzrok ponuja malo bolj romantičen pogled: da s(m)o kritiki ljudje, ki še vedno dojemajo slovensko književnost kot pomemben segment kulture in družbe, ki so mnenja, da jim lahko ta literatura – hote ali nehote – marsikaj pove, in ki se jim zdi pomembno in smiselno, da se jo prebira in o njej premišljuje; da nas, skratka, še zmeraj vodijo nekakšni ideali. Tej veri včasih pripadam tudi sam, ali pa se mi vsaj tako zdi.