Horror Mundi ali kako se je vse skupaj končalo

Letos je bilo na zaključno prireditev Fabule povabljenih pet avtorjev, kar je eden več kot lani. Kot je to že v navadi, so predhodno napisali vsak svojo kratko zgodbo; vse skupaj so izšle v zbirčici Razkriti obrazi svobode. Če gre verjeti mojemu občutku in raznim medijem, se nas je zbralo več kot sto.

Na kraju samem je občinstvo kmalu potihnilo. Boštjan Narat se je kot edini moderator med petimi pisatelji verjetno (in povsem upravičeno) počutil nekoliko nelagodno; že na samem začetku je tako nameraval taktično zmesti nasprotnike in precej zahrbtno napovedal spremembo teme pogovora. Namesto svobode naj bi se tokrat pogovarjali o avtomobilih; utemeljitev, da se slednji pač pojavljajo v zgodbah vseh povabljenih, pa ga ni obvarovala pred karajočim pogledom izpod čela Gabriele Babnik.

Najprej je sklenil izzvati najmlajšega in domnevno najmanj izkušenega med gosti, torej Nejca Gazvodo, ki pa se mu ni dal; na začetku je sicer odgovarjal na zastavljeno mu vprašanje in namignil, da je osrednji motiv zgodbe našel na spletni strani avto.net, kasneje pa se je izkazal za še bolj zahrbtnega od izpraševalca samega in začel govoriti o ličinkah, zgolj zato, da bi preveril, ali  zna gospa tolmačka tudi ta pojem prevesti v znakovni jezik.

Besedo je nato prevzela Vesna Lemaić, ki je tako v prozi kot v pogovoru obujala spomine na nekdanje demonstracije in zaključila, da je nadzor policije skoraj vedno preveč nasilen in vsiljiv. Ljudem, ki mečejo granitne kocke, bi pač morali dopustiti to svobodo izražanja čustev. Natančneje, morali bi jih bodisi spoštovati ali pa kovati v zvezde, še zdaleč pa jih ne bi smeli imeti za kriminalce. Čemur si ni drznil nihče ugovarjati.

Alojz Ihan je za ogrevanje prebral zgodbo o poslovnežu, velikem BMW-ju in vožnje nevešči ženi, zatem pa se je podobno kot predhodnica navezal na temo kratenja svobode s strani oblasti in govoril o svobodi tako v Cerkvi, na delovnih mestih, v vrhunskem športu kot tudi v vsakdanjih medosebnih odnosih; nazadnje se je navezal celo na dokumentarec o ruskih baletnikih, s tem pa pokazal, da mu v razgledanosti ni para.

Nežen glas Gabriele Babnik resnici na ljubo ni pretirano sovpadal z vsesplošno borbenostjo večera, je pa zato kasneje bistro spremenila pristop in v pogovor o predsodkih do priseljencev – o tej temi je napisala tudi kratko zgodbo – vpletla svojega po nedolžnem obtoženega moža in zgodbo o tem, kako je pogumno reševala njegovo čast, s čimer si je upravičeno prislužila naše spoštovanje.

Miha Mazzini je za mikrofonom zavzel nekakšen boksarski položaj, na kar nas je tudi posebej opozoril. Prebral je zgodbo o zakrknjenem jajcu, babici, vnuku in posmrtnem življenju. Nato je Naratu strogo očital, da s pretirano obravnavo vsebine njegove kratke zgodbe poslušalce odvrača od tega, da bi jo dejansko prebrali, Narat sam pa je bil ob tem tako pretresen, da mu je na mah zmanjkalo vseh vprašanj in je nekoliko jecljajoče končal večerno debato. Mazzini se je že začel razgledovati po dvorani, iščoč butlerja, ki naj bi mu natočil pivo, zato smo gledalci sklenili, da je najbolj varno čim prej oditi.

Še sama ne vem, kako se nam je, vsaj večini, uspelo vendarle prerinit mimo nedvomno načrtno nastavljene kolone pred dvigalom in se nazadnje spravit ven, v svobodo. Vsaj večini. Ker s Fabulo je bilo pa nedvomno konec.

Miha Mazzini (foto: Matej Pušnik)

Gabriela Babnik (foto: Matej Pušnik)

Alojz Ihan (foto: Matej Pušnik)

Vesna Lemaić (foto: Matej Pušnik)

Boštjan Narat (foto: Matej Pušnik)

Nejc Gazvoda (foto: Matej Pušnik)