Poezija kot komunikacijski izziv

Andrej Hočevar

I

Da napisana pesem ni nujno isto kot prebrana pesem in da na tiho prebrana pesem ni nujno isto kot avtorjeva živa interpretacija, je osnovno gonilo večine pesniških dogodkov, ki pa to razmerje redko zares reflektirajo. Drugače je s pesniškimi festivali, ki imajo v tem smislu določeno prednost; saj deluje tudi takrat, kadar se festivali omenjene tematike ne lotevajo eksplicitno, denimo z debatami in prevajalskimi delavnicami, strnjenost njihovih programov včasih celo kot boljša ponazoritev različnih načinov (so)bivanja poezije – v živi sopostavitvi tako mnogih glasov in jezikov je namreč še posebej očitno, da tudi poezija na različne načine vstopa v interakcijo s svetom, ki občasno spodleti. Ted Berrigan, pokojni ameriški pesnik newyorške šole, je zato rekel, da kadar svojo poezijo bere, ni pesnik, temveč bralec s toliko večjo odgovornostjo do poezije.

Na berlinskem pesniškem festivalu (poesiefestival berlin) se je v njegovi 15. izvedbi retrospektivno pokazala prav problematika odgovornosti poezije za komunikacijo s svetom. V različnih dogodkih od otvoritvenega pesniškega spektakla do intimnih pogovorov z avtorji in resnih strokovnih debatah se je vedno znova pojavljala očitna želja po stiku in dialogu, ki je v najbolj kočljivih trenutkih z nerodnostjo ali spodletelostjo toliko bolj podčrtala svojo nujnost. Otvoritveni dogodek festivala že tradicionalno pripada ekskluzivnemu, večurnemu sozvočju svetov, branju v napolnjeni veliki dvorani, ki poezijo spremlja s toliko nujnimi kot tudi neuporabnimi bralnimi lučkami za enkratno uporabo. To je večer, ko gre zares, vendar zgolj od daleč.

Otvoritev je odlično moderirala Insa Wilke, ki je vsakega nastopajočega pospremila s tehtnimi kritiškimi predstavitvami, s katerimi pa branje poezije pač ni moglo zares dialogizirati, saj spektakularnost dogodka takšno komunikacijo vnaprej onemogoča. Paulus Böhmer (1936) je bral odlomek iz svoje nove pesnitve, ki ima središče povsod in hkrati nikjer, skratka, v življenju kot celoti. Njegov gostobesedni spev je združeval različne časovne plasti z nekaj posrečenimi prebliski, ki pa jih je mogočen pesniški tok v živo kaj hitro odplaknil. Za razliko od Böhmerjevega monologa, ki ga dopolnjuje edino tiha kontemplacija, je južnoafriška pesnica Phillippa Yaa de Villiers (1966) v svoji poeziji celo preočitno pozivala k akciji. Njen nastop je bil sicer intenziven in zavzet, a je njena poezija, prepolna trivialnosti, sloganov in praznih označevalcev, vendarle zaostajala za njeno poskočno potrebo po komunikaciji. Razkol se mi je zdel naravnost mučen. Nasprotno je nemška pesnica Anja Utler (1973) željo po komunikaciji v svoji poeziji skoraj povsem utišala, a jo je hkrati problematizirala z nekakšnim imanentnim dialogom. Mnoge praznine, ki jih njena poezija dobesedno pušča na papirju, so v živo zapolnjene s hkratnostjo branja in avtoričinih posnetkov. Poezija je v njenem hladnem nastopu zrcalila samo sebe, prevpraševala svoje jezikovne meje in s podvojenim glasom ustvarjala napeto dialektiko, ki pa je bila precej nerazumljiva – v bolj intimnem vzdušju bi bila gotovo bolj dostopna, dejstvo pa je, da njena poezija brez avtoričine žive interpretacije ne more obstajati. Alice Notley (1945), vdova že omenjenega Teda Berrigana, je prebrala nekaj raznolikih pesmi, ki so poskušale tematizirati življenje v razmerju do presežnega, vendar tako, da ni vnaprej jasno, katera stran, če sploh katera, si lasti smisel. Suhljata pojava z dolgimi sivimi lasmi je na odru delovala še posebej toplo in komunikativno, saj je v njenem branju bilo slutiti, da lahko zaradi mnogih življenjskih izkušenj avtorica svet sicer problematizira, a ga hkrati tudi na nek zrel, materinski način sprejema.

Ena izmed zvezd otvoritvenega večera je bil nedvomno južnokorejski pesnik Ko Un (1933). Njegov nastop je bil igralsko tako dovršen, da je tudi najkrajša pesem med vrsticami pozvanjala z zgodbami avtorjeve zapletene usode (vojne travme, zapori, politična preganjanja, poskusa samomora, življenje v samostanu – če omenim samo nekaj epizod), čeprav pogosto nismo vedeli, katero pesem sploh bere. Za kontrast je nato poskrbel znani avstralski pesnik Les Murray (1938) – nemara celo najeminentnejši gost festivala –, ki se je že takoj izkazal kot izjemno duhovita oseba. Iskreno rečeno je bilo njegovo branje nekakšno težko razumljivo momljanje, kar pa v bistvu ni nikogar motilo. Tudi to je bila lahko prednost – vsaj pri pesmi o netopirjih, ki je vse navdušila z duhovitim jezikovnim razkrojem, izmojstrenim momljanjem, skratka. Kot največje odkritje festivala pa se je po mojem potrdila danska pesnica Ursula Andkjær Olsen (1970). Njen nastop je bil sicer dovršen, a kljub vsemu nekako distanciran. Brala je z irazito dinamiko in v različnih registrih, o čemer je več spregovorila v naslednjih dneh, a je prevelik oder njene finese žal sproti spreminjal v nekakšen kolcajoči avtomatizem. Sicer je Ursula Andkjær Olsen izrazito muzikalična interpretka, njena poezija pa neverjetno sveža in drzna. Piše precej angažirano poezijo, ki je tudi krhka in fragmentarna, s čimer poantirano in inovativno odgovarja na teme, kot sta kapitalizem ali vprašanje spola. To izjemno pesnico bi morali nujno povabiti ali prevesti, še najraje oboje. Predzadnji je na otvoritvi nastopil poljski pesnik Marius Grzebalski (1969) s svojo mehko in značilno komunikativno poezijo, ki jo je predstavil skromno, a povsem primerno.

Verjetno največ pričakovanj in ugibanj se je spletlo okoli nastopa pesnika in performerja Criola (1975), ki je iz bede brazilskih favel zrasel v, pravijo, mednarodno senzacijo. Njegova poezija je seveda temu primerno komunikativna, saj ves čas ohranja popkovino, ki izraža družbeno-politični angažma in sočutje z usodami zatiranih in ponižanih, povezavo z lastnimi koreninami torej. Toda, zanimivo, njegov nastop je bil neverjetno statičen, kljub spremljavi didžeja brez pričakovanega naboja in nekoliko preveč … pesniški, premalo spoken word (kar se je verjetno spremenilo na naslednjem, manjšem nastopu). Vendar pa je tudi statičnost imela svojo vlogo: za njegovim hrbtom so se vrteli posnetki brazilskih protestov, tako da je Criolo v bistvu nastopil kot predstavnik užaljenih množic, človek z ulice, ki na precej običajen način pridiga o ljubezni, svobodi in strpnosti.

Les Murray (foto: © gezett - www.gezett.de)

Les Murray (foto: © gezett – www.gezett.de)

Weltklang (foto: © gezett - www.gezett.de)

Weltklang (foto: © gezett – www.gezett.de)

II

Če pomislimo, da mnogi, ne samo pesniški festivali, ki se prav s tem razlogom odvijajo v manjših krajih ali vasicah, v času trajanja popolnoma preoblikujejo podobo in življenje danega kraja, potem je mogoče teže razumeti, da so na drugi strani seveda tisti dogodki, ki ne zavzamejo celotnega kraja, zato pa začasno zasedejo in s svojim programom naselijo vsaj neko specifično prizorišče. V primeru berlinskega pesniškega festivala je to zahodna stavba umetnostne akademije, saj je seveda nemogoče zasesti ves Berlin. Umetnostna akademija je zanimiv, spomeniško zaščiten arhitekturni kompleks, ki s svojimi prijetnimi notranjimi vrtovi in prehodi na izviren način interpretira prostorske razporeditve samostanov (!) s križnimi hodniki in notranjimi vrtovi za meditacijo. Poleg tega stoji stavba tik ob velikem parku Tiergarten, ki so ga plemiči nekoč uporabljali za lov, kasneje je bil v njem prostor za šotore beguncev, po drugi svetovni vojni pa za zelenjavne vrtičke. Povsem normalno torej, da si lahko med pogovorom v eni izmed manjših dvoran skozi okno videl dva zajca, kako z grma mulita listje.

Kombinacija je precej nenavadna, a posrečena: redkokdo se v tem koncu mesta znajde po naključju, saj to res ne predstavlja tistega znamenitega umetniško razpuščenega utripa Berlina, obenem pa se tam znajdeš sredi mesta v gozdu, a v modernistični arhitekturi, ki je znotraj svojega obzidja poustvarila svoje lastne manjše vrtove in gozdičke. To je berlinski pesniški festival, ki se mesta pravzaprav skoraj ne dotakne, se pa vsaj za en dan iz tega hrama umetnosti preseli v različne predele Berlina, kjer bolj ali manj vzporedno potekajo še dodatna branja v pesniških kotičkih.

Pred dvema letoma sem na ta način ujel nekaj zanimivih branj na dokaj bizarnih lokacijah (končno pravi Berlin!), letos pa sem delno sledil tudi napovedanim zasedbam in se znašel na zame sicer novi, a nič kaj posebni lokaciji. V kavarnici knjižnice Pablo Neruda v Friedrichshainu so v vročini, ki je lahko tako grozna samo v velikih mestih, ob štirih popoldne nastopili Daniel Falb (1977), Birgit Kreipe (1964), Steffen Popp (1978) in duo pesnic Marlen Pelny (1981) in Ulrike Almut Sandig (1979). Četudi smo skromni bralni kotiček čisto lepo napolnili (kaj, kakšnih petnajst glav, vključno z nastopajočimi), pa je naključno popoldansko branje v primerjavi z otvoritvijo seveda tudi v Berlinu vsekakor manj spektakularno in slabše obiskano.

Začetek Falbovega branja sem zamudil, slišal sem pa nekaj o astronavtih in satelitih in drugih zapletenih konceptih. Birgit Kreipe, sicer psihoterapevtka, je prebrala nekaj pesmi, ki se navezujejo tudi na izkušnjo ameriške pesnice Anne Sexton in so s sprevračanjem kliničnosti in poetičnosti reflektirale meje človeškega uma. Najboljša je bila poezija Steffna Poppa, ki je človeške odnose reflektirala na nekoliko bolj kompleksen način skozi različne pesniške drobce in večsmerna miselna prepletanja. Marlen Pelny in Ulrike Almut Sandig zaradi tehničnih težav nista mogli izpolniti obljube poezije za ljubitelje pop glasbe (kitara v ozadju je ostala žal nedotaknjena), sta pa namesto tega z izmeničnimi branji priredili nekakšen pesniški ping-pong. Ulrike Almut Sandig je brala nič več kot simpatično poezijo, ki je z igrivostjo izzivala svojo ljubkost in jezikovne obrate, Marlen Pelny pa je bila kljub očitni alternativni pozi preveč neizrazita in občasno rimana.

Istočasno s tem branjem se je na akademiji odvijal pogovor o zvočnosti poezije, ki je bil povezan tudi z razstavo likovnih interpretacij nekaterih tekstov Thomasa Klinga (1957–2005) in Oskarja Pastiorja (1927–2006), dveh pesnikov, ki sta v svojem delu posebno pozornost posvečala prav zvočnosti. Temu je nato sledil študentski performans, sestavljen iz tekstov obeh pesnikov, ki ga je vodila že omenjena Anja Utler. Dogodek je poezijo z drznimi pristopi postavil v prostor (za šank, na oder, med občinstvo), tako da jo je razrezal in po fragmentih spet sestavil v novo celoto. Nastopajoči so uprizarjali spontane odrske slike in jezikovne igre prevajali v gibalne koreografije. Zanimiva, a nekoliko kaotična pahljača nepovezanih možnosti za interpretacijo poezije.

pesniški performans (foto: © gezett - www.gezett.de)

pesniški performans (foto: © gezett – www.gezett.de)

III

Da bi gostujoče pesnike lahko dejansko bolje spoznali – ker na ogromnem odru vidiš pač le neke izrezane filmske prizore, ki samo opominjajo na nepredirljivo četrto steno –, so nekateri gostje nastopili tudi v bolj intimnih pogovorih. Ti so pesnike predstavili bolj od blizu in v bolj posrečenih primerih izrisali precej kontrastne podobe avtorjev. Les Murray, denimo, je izpadel kot izjemno topel šaljivec, četudi je bilo veliko govora o njegovi dolgoletni depresiji. O tem je med drugim povedal, da se depresija hitro prikrade v prozo (zato jo je nehal pisati), medtem ko v poeziji nima obstanka, saj bodisi ona uniči pesem bodisi pesem njo. Pesem o kravah v klavnici je Murray zdaj postavil v novo luč, saj je povedal, da je v času depresije laže pisal o živalih kot o ljudeh. Med pogovorom je prebral tudi nekaj pesmi, ki so kljub svoji nedvomni dodelanosti pokazale, da so za njegovo poezijo pravzaprav značilni nekakšni odsekani konci.

Še bolj intimen je bil pogovor z Alice Notley, ki ga je vodila odlična mlada pesnica in prevajalka Uljana Wolf (1979, njena najnovejša zbirka ima zabaven naslov Meine schönste Lengevitch in svoje dolguje tudi Gertrude Stein). Sproščen pogovor, ki je dopuščal razvoje v več smeri hkrati, je iz ameriške pesnice, ki zdaj (menda zaradi boljšega zdravstvenega zavarovanja) živi v Parizu, uspel izvleči nekaj anekdot in duhovitih subjektivnih uvidov o tem, kako se pesniki včasih samo pretvarjajo, da vedo o čem govorijo, ko za preprosto stvar uporabljajo zapletene besede. Posebej dragoceno je bilo, da se je Alice Notley, dvakratna vodova, večkrat očitno raznežila in se dotaknila tudi publike, ko je – to je bilo pač neizogibno – s potlačenimi solzami pripovedovala tudi o svojem prvem možu Tedu Berriganu in izkušnjah iz 70.-ih let prejšnjega stoletja: kako so denimo stanovali v majhnem stanovanju in je Ted Berrigan nenehno govoril in so potem v pesmih vsi zapisovali, kaj je bil kdo rekel, in drug drugemu s tem podarjali besede. Med vrsticami je bilo zanimivo poslušati zgodbo o vzporednem razvoju poetik v krogu pesniških velikanov, kot so bili Berrigan, Creeley ali Ginsberg, in o tem, da je bila izkušnja materinstva v pesniškem smislu takrat še povsem anatemizirana. Sicer pa je Alice Notley težnjo po komunikaciji poezije povsem po svoje razložila s tem, da so med njenimi sogovorniki tudi pokojni in duše denimo vojnih žrtev.

Če se Alice Notley v svoji poeziji pogovarja z duhovi, išče Ursula Andkjær Olsen povsem drugačne priložnosti za dialog. Prejšnja pesnika sta mimogrede omenila, da pred 50. letom pač ne moreš biti zares dober pesnik, medtem ko je Ursula Andkjær Olsen v svojih štiridesetih že izdala zajetno špehurino zbrane poezije, ki takole čez palec po obsegu celo presega Šalamunovo Kdaj. Zanimivo je, da Ursula Andkjær Olsen svojo poezijo piše po drobcih, ki jih šele naknadno sestavi in detajlirano orkestrira. Njen izurjeni glas je tokrat prišel še bolj do izraza, posebej glede na to, da po avtoričinem pripovedovanju mnoge njene pesmi dejansko nastanejo prav iz glasu, ne jezika ali idej. Zapisano je tako samo približek ali interpretacija nekega predhodnega glasu, prisotnega v svoji odsotnosti, ki z branjem zapisanega doživi svoj odmev. To pesnico je treba nujno prevesti.

Uljana Wolf in Alice Notley (foto: © gezett - www.gezett.de)

Uljana Wolf in Alice Notley (foto: © gezett – www.gezett.de)

Ursula Andkjær Olsen (foto: © gezett - www.gezett.de)

Ursula Andkjær Olsen (foto: © gezett – www.gezett.de)

IV

Ena izmed tem letošnjega berlinskega pesniškega festivala je bila ob raziskovanju glasu tudi tematizacija pesniškega angažmaja. Ursula Andkjær Olsen je, zanimivo, kljub temu, da bi njeno poezijo zlahko brali kot »angažirano«, povedala, da je treba pravi angažma iskati in uveljavljati pravzaprav izven poezije. Dogodka, ki sta to tematiko postavila na oder, sta bila tudi branje turških pesnikov, povezano s protesti v Parku Gezi, in debata o poeziji, povezani s prvo svetovno vojno.

Pred debato je bil na sporedu še odrski performans, ki je ob preprosti mizansceni interpretiral poezijo iz najrazličnejših jezikov, povezano s prvo svetovno vojno. Nastop je bil sestavljen iz posameznih tematskih poglavij, ni pa imel kakšne vidnejše razvojne dinamike. Sicer pa dober uvod v strokovno debato, v kateri so govorci med drugim ugotavljali, kako prva svetovna vojna za razliko od splošnega mnenja ni prinesla bistvenih estetskih prelomov in da je bila vojna poezija pogosto zgolj drugorazredna propaganda, saj se je kot protipol velikih zgodb zgodovine začela uveljavljati šele kasneje. Ne smemo pa zanemariti pomembnega dejstva, da so se v nevtralni Švici tedaj zbrali različni avantgardni umetniki pacifisti iz različnih jezikov, kar se dotlej še ni bilo zgodilo. Kajti na drugi strani je bila seveda (vojna in povojna) poezija, ki je služila učvrstitvi nacionalnega karakterja, ki je bil zaradi vojne prvič v zgodovini postavljen pod tako težek vprašaj.

Zanimivo je torej, kako visoko v nekaterih deželah še vedno kotira poezija, ko gre za vprašanje nacionalne identitete, glas zatiranih in iskanje pravice (pa ne, da tega ne bi poznali tudi pri nas). Znano je, kako pomembno vlogo so imeli družabni mediji pri revoluciji v Egiptu, strokovnjaki, udeleženci debate o prvi svetovni vojni pa so se strinjali, da je takrat isto vlogo dejansko prevzemala poezija. Težko je oceniti, kakšna je bila dejanska vloga predstavljene turške poezije in kakšni njeni učinki, je pa bilo tako rekoč pri vseh nastopajočih očitno, da je poezija še vedno nekakšno metafizično pribežališče, ki zagotavlja varen obstoj za iluzijo pravice. Nastopili oz. sodelovali so Kaan Koç (1986), Gökçenur Ç (1971), Neslihan Yalman (1982), Mehmet Altun (1977) in Onur Behramoğlu (1975). Njihova poezija – nemški prevodi so se mi zdeli nekoliko šibki – je bila precej tradicionalistična in preveč razvlečena, kar se v glavnem zgodi takrat, kadar je tema bodisi preveč metafizična bodisi premalo osredotočena in je torej vseeno, kje in v katero pesem vstopiš. V predstavljeni poeziji je bilo čutiti še nekakšno neodločenost glede tega, ali naj metafizične plasti dokončno odpadejo in razkrijejo človeka ali pa naj se človek vanje še bolj ohomota, ker mu drugje pač ni obstanka. Najboljši, na eni skrajnosti, je bil Gökçenur Ç, najbolj tradicionalističen, na drugi skrajnosti, pa Mehmet Altun.

Na tem branju je bila potreba poezije in pesnikov po komunikaciji že prav boleče očitna. Četudi pesniki in prevajalci med sabo radi govorimo o žlahtnem sozvočju jezikov in bogati zvočni izkušnji, obstojni zgolj v mešanici in neprevedljivi v en sam jezik, se je v tem primeru to izkazalo za nepremostljivo oviro. Poezija se me torej ni dotaknila, čeprav je bil v njej jasno slišen klic sočloveka, česar za večino druge poezije na festivalu seveda ne bi mogel reči, poezije, ki ne naredi prvega koraka proti bralcu, temveč ga izzove, naj jo raje sam ujame. Pa ne samo to; zdelo se mi je, da bi radi tudi sami avtorji komunicirali s publiko onkraj okornih premorov in čakanja, da se sistem projekcij prevodov spet razvozla, pospremljenega zgolj s skomigi ramen in nasmeški iz zadrege. Grozno je ne biti razumljen in ne priti do besede; kar je bržkone ubesedovala poezija, je bilo sproti prevedeno še v nemoč nastopajočih tam in tedaj.

Kaan Koç, Neslihan Yalman, Onur Behramoglu,  Mehmet Altun, Gökcenur Ç. (foto: © gezett - www.gezett.de)

Kaan Koç, Neslihan Yalman, Onur Behramoglu, Mehmet Altun, Gökcenur Ç. (foto: © gezett – www.gezett.de)

V

Da bi olajšali komunikacijo in njeno pomembnost postavili v središče, organizira tudi poesiefestival berlin svojo prevajalsko delavnico, t. i. tihotapljenje verzov. Kar je za nas, majhno jezikovno skupnost, povsem običajen postopek, je za Nemce sicer prav tako sicer ustaljen postopek, a vedno znova potreben zagovora. Dva pesnika se vzajemno prevajata s pomočjo posrednika in njegovih dobesednih prevodov. Letos je bila gostja Škotska in škotski pesnik je, kot smo izvedeli, vsak, ki piše in živi na Škotskem. Zelo preprosto. V dveh dneh so s svojimi deli in prevodi nastopili najprej Anna Crowe (1945), Odile Kennel (1967), Peter Mackay (1979), Dagmara Kraus (1981), Ryan Van Winkle (1977), Björn Kuhligk (1975), nato pa še Don Paterson (1963), Michael Donhauser (1956), Robin Robertson (1955), Ulrike Draesner (1962), J. O. Morgan (1978) in Katharina Schultens (1980).

Primerjave branj in prevodov so bile več kot zanimive, saj so nekateri pesniki zelo dobro prevzeli glas svojega kolega ali pa izvirnik s svojim lastnim glasom dovolj suvereno predelali. Nekatere kombinacije so bile tudi manj posrečene, ko je bilo očitno, da pesnika drug drugega ne razumeta ali pa preprosto nista kompatibilna. Kot zanimivejše bi izpostavil jezikovno drzno Dagmaro Kraus, ki jezikovni kaos skuha v vznemirljivo pesniško kašo in iz nje naredi ostre pesniške skulpture, nekakšnega postbitniškega Ryana Van Winkla in izjemno komunikativnega Björna Kuhligka (njegovo poezijo se lahko sliši tudi ob glasbi odličnega glasbenika FS Blumma). Zadnja sta se precej dobro ujela, medtem ko je poezija Dagmare Kraus v prevodu Petra Mackaya izpadla čisto medlo in s preveč obrušenimi robovi.

Robin Robertson, čigar poezija je povsem statična in nekako samozadostna, ni bil kos jezikovnemu mojstrstvu Ulrike Draesner. J. O. Morgan (težko se je bilo izogniti misli na Nika Cavea) se je zelo potrudil z izjemno bogatim, neukrotljivim imaginarijem izjemne Katharine Schultens, ki v svoji kompleksni poeziji prepleta različne diskurze, sam pa je zelo doživeto in igralsko predstavil svojo temačno in tesnobno, četudi ne posebej prepričljivo poezijo. Don Paterson, ki je imel nekaj dobrih trenutkov, in Michael Donhauser, ki nemara ni bral svojih najboljših tekstov, pa se po mojem sploh nista ujela.

Ker Literaturwerkstatt, ki organizira berlinski pesniški festival, organizira tudi festival pesniškega filma ZEBRA, velja mimogrede omeniti še večer pesniških filmov. Pesniški filmi so nekakšen hibrid, ki je v najboljših primerih samostojen prevod iz enega medija v drugega, sicer pa zgolj vizualna spremljava ali previdna interpretacija. Ta umetniška vrsta ima sicer že kar dolgo, vendar še ne dovolj raziskano zgodovino, ki se menda začne s filmsko interpretacijo pesmi Clementa Clarka Moora iz leta 1905, omeniti pa velja vsekakor še nadrealistične eksperimente Mana Raya in Roberta Desnosa, denimo v delu Morska zvezda. Na praznični ponedeljek smo tako v preveliki dvorani videli nekaj filmov, med

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Urška says:

    Oj, Andrej, hvala za tole izdatno poročilo! In prav imaš, Ursulo A.O. bi bilo in je bilo nujno povabiti – smo jo na Pranger, ko smo imeli Dance, 2011, pa ni mogla. Čau.

Sorodni prispevki
  • Pesniški spopad s krizo Evrope

    Andrej Hočevar

    Ob koncu prejšnjega meseca, teden dni, preden so slovenski udeleženci Andrej Hočevar, Gregor Podlogar in Staša Pavlovič obiskali Berlin, je nemški nobelovec Günter Grass že … →

  • Transnacionalno povezovanje proti avtističnemu kretenizmu

    Igor Divjak

    Iz zvočnikov se je razlegala Azra: anarhizam mi je bio u krvi, svi na barikade / sanjao sam kako vode proletere mlade / a danas … →

  • Kdo govori, kdo piše*

    Andrej Blatnik

    Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo … →

Izdelava: Pika vejica