Bivanje med svetovi ali družina kot oblika družbenega nadzora

Gabriela Babnik

Bilo je že pred meseci, zato se njunih obrazov ne spomnim, vsaj ne v detajlih. Vem le, da sta se držala za roke. Ona in on, že nekoliko utrujena od življenja, vendar še vedno pozorna drug do drugega. Že na daleč sta se nasmihala, potem sta se ustavila pred menoj in me pozdravila. V naročju sem držala nekajtedenskega dojenčka, zato sta komentirala, da imata tudi onadva vnuka, ki je pred kratkim dopolnil tri mesece. »Kopali so ga že v morju,« je dejal Gospod. »Kaj bo čez leto dni, verjetno ga bodo vpisali v šolo«, je dodal sarkastično. Ne spominjam se, kaj sem mu odgovorila, menda današnji otroci so drugačni ali pa sem samo vrnila nasmešek, toda ta bežen prizor me je spomnil na nekaj drugega. Na to, kako na zahodu obravnavamo otroke in razumemo otroštvo. Otroci postajajo toliko kot relikvija znotraj institucije družine. Obožujemo jih, jih učimo pospravljati svoje njihove in igrače, malikovati osebno lastnino (ob izrazu »to je moje« ali pa »to ni naše« se mi vedno znova naježijo dlake), spremljamo jih v parke, asistiramo, ko se vzpenjajo na tobogane, jim ustvarjamo možnost izbire oblačil in hrane, sedimo z njimi in delamo domače naloge, jih kopamo v morju, vpisujemo v privatne šole in vrtce, vozimo v diznilende, in čeprav so cene tam enormno visoke in življenjsko nesprejemljive, se prepričujemo, da je to njihov prvi spomin in da utegne petindvajsetminutni ognjemet odtehtati tisti denar.

Ločnico med zahodom in nezahodom v smislu dojemanja otrok in otroštva se mi zdi smiselno potegniti tudi zaradi tiste Afričanke, na katero sem pred časom naletela v Parizu. Frizerski salon, v katerem je delala, je bil podoben številnim drugim salonom, kjer tretirajo črnske lase. Takšni saloni so navadno opremljeni zelo osnovno, s stoli, ogledali, pultom, na katerem ležijo potrebščine, predvsem pa je na vhodnih vratih nalepljen poster z vsemi mogočimi oblikami frizur, kitkami, lasnimi rezi in seveda nekam v steno pričvrščen televizijski ekran, na katerem se vrtijo, odvisno od nacionalnega porekla lastnice, različni glasbeni spoti ali hollywoodski filmi. Cene so vnaprej določene, čeprav niso fiksne. Majhna okrogla ženska temne polti je v rokah premetavala dojenčka z obilico las in preluknjanimi ušesi ter opazovala verjetno svojo prijateljico, ki je tretji sonarodnakinji šivala lase. Umetni lasje, zašiti na naravne lase, bodo stali približno osemdeset (statično dokazano Afričanke za lepotičenje porabijo tri- do petkrat več denarja kot belke). Za spletene kitke na otroški glavi je hotela prav tako celo premoženje. Ženska, ki je prihajala iz Gvineje, se je usedla na visok stol, dojenčka še enkrat vrgla v zrak, ga podržala na stran, tlesknila z jezikom, vzkliknila, zapela in si ga nato prislonila na ramo, ne da bi mu pridržala glavico. Ko sem se ozrla k svojemu dojenčku, ki je bil približno enake starosti kot njen, sem se sama sebi v tej neprestani skrbi, da otroka držim pazljivo, da moji gibi niso neartikulirani, zazdela smešna.

Ta prizor bi lahko ostal na anekdotični ravni in bi ga bilo mogoče razumeti zgolj kot igrivo izražanje afektiranosti, če ne bi obiskala varovanega pariškega parka, ki se nahaja v bližini blokov, v katerih živijo predvsem socialno ogrožene družine. Igrišče zapirajo ob osmih zvečer. Da se v njem verjetno ne bi zbirali obrobniki, ilegalci, ekstrateritorialci. Zgolj otroci. Afriški, indijski, arabski otroci. Otrok iz belskih družin tam nisem videla. Moj prijatelj, ki je več let živel v Parizu in ki prihaja iz nekdanje francoske kolonije, mi je dejal, da imajo ti otroci v žepu ključ. Ko so lačni, rečejo stop igra, gredo proti bloku, odklenejo vrata v stanovanje, odprejo hladilnik in si vzamejo morda marmelado in kruh. Oporekala sem, da je bilo z menoj precej podobno. Nihče me ni spremljal na igrišče. Nihče me ni pobiral s tal ali vpil, naj pazim na nove hlače. Gradili smo si bunkerje po gozdovih in nosili že ponošena oblačila in gumijaste škornje. »Ja, ja,« mi je dejal moj pariški prijatelj, »toda imela si vsaj občutek varnosti«. »Ne, tudi tega ni bilo«, sem rahlo pretiravala. Oče, ki je imel delavnico, je delal od jutra do večera, mama je bila pletilja v tovarni. Poleg tega je morala ves ta čas skrbeti še za stare starše. »Dobro,« se je vdal moj prijatelj, »odvisno od ženske do ženske. Si videla tisto v frizerskem salonu, kako je premetavala svojega otroka?« Torej je tudi on, in ne glede na to, da prihajava iz različnih kulturnih okolij, videl, kar sem videla sama: tista Gvinejka je komaj čakala, da otrok odraste, da ga bo potisnila na sicer varovano igrišče, mu v žep strganih hlač potisnila ključ in mu dejala, da ima v hladilniku kruh in marmelado.

»Ne pozabi, da v Franciji ravno ti otroci, ko odrastejo, seveda, vsako leto požgejo na stotine, če ne na tisoče avtomobilov,« mi je dejal prijatelj. »Ampak kar praviš, pomeni le to, da država poskrbi za te otroke,« sem oporekala. Socialna stanovanja, v bližini katerih sva sedela, so že dokaz. Poleg tega je socialna pomoč v Franciji ena najvišjih v Evropi, da ne govorim o priseljencih, ki so dobesedno kolonizirali Pariz; vse to govori v prid tolerantnosti francoske države. »Kdo je po tvojem torej kriv za vse mlade na cestah, ne samo v Parizu, temveč tudi v drugih francoskih mestih? Matere? Očetje?« me je resno vprašal. »Najprej matere, ki rojevajo otroke zaradi socialne pomoči, čeprav konec koncev pristanejo v frizerskem salonu, kjer večino dni posedajo in se učijo šivati umetne lase, opravljajo s strankami, listajo po rumenih časopisih in pometajo iste umetne lase s tal ter jih ponovno zbirajo v vrečke,« sem mu odgovorila. Hotela sem dodati, da ljudje, pri čemer mislim na vse, ne le na določeno družbeno skupino, s čimer sem seveda skušala prikriti svoj nacionalistični sentiment, pogosto računajo tudi s tem, kar institucija zahodnjaške družine ponuja. »Kar nekaj žensk, tudi iz domačih logov poznam, ki so si izračunale, da družina bolje preživi, če ostanejo doma, imajo otroke in prejemajo socialno pomoč. Hočem reči, da imajo ljudje včasih otroke, ker jim takšno obstajanje omogoča lažje preživetje, med drugim varnost. Predvsem ženskam. Pri tem pa se pozablja, da institucija družine pozna raznorazne monstruozne pojavne oblike. Ena izmed njih je zagotovo zveličavna vloga matere. Tudi takšne, ki komaj čaka, da se otrese bremena odgovornosti do otroka.« 

Toda moj liberalnejši del je vseeno pritrdil prijateljevi predpostavki. Družina je dandanes najbolj tolerirana in malikovana skupnost predvsem zato, ker z njo manipulira država. Ker je njeno orodje za uresničevanje široke palate nacionalističnih idej. Med opazovanjem družin, ki sem jih videvala v Disneylandu – matere rahlo porejene, otroci oblečeni v svetlo modre oblekice, ki imitirajo sestri iz risanke Ledeno kraljestvo, emancipirani očetje, ki potiskajo vozičke –, me je prešinilo, da je v družinski obliki bivanja tudi dobršna mera prisile, da ne rečem nasilja. Nasilje se izraža skozi nadzor, ki ga nad institucijo družine opravljajo tako imenovani kapitalistični magnati. Ti z napetim lokom streljajo proti krogu družine, v srčiki katerega se nahaja otrok, sledi mati in na zunanjem obodu se nahaja oče, ki se najbolj približuje tistemu, kar imenujemo samsko življenje (s samskostjo med drugim povezujem tudi manjšo zmožnost nadzora s strani države). Mar mi ni nekoč novinarski starosta iz časopisne hiše Delo dejal, da razume mlade novinarje, ki se ne morejo in nočejo upreti, ker imajo doma družine in v banki kredite? Mar nisem iz centra za socialno delo prejela obvestila, da moram podaljšati zdravstveno zavarovanje za novorojenčka, saj mu je to poteklo na dan njegovega rojstva (torej je pripadal državi še preden je bil rojen)? Mar nas tisti poneumljeni in pokroviteljski izraz »mlade družine« ne uvršča v posebno človeško kategorijo, ki naj bi bila – v družbenem univerzumu – pravzaprav privilegirana? 

Glede na to, da tudi sama bivam znotraj družine, si je higienično zastaviti vprašanje – ali gre tudi pri meni za iskanje varnosti, ne bom rekla socialne pomoči, saj je ta v Sloveniji tako mizerna, da nanjo nima smisla računati (in zaradi tega bo večina migrantov, če bo pristala tu, zelo kmalu odšla severnejšim državam naproti). Pred časom sem neki svoji bralki, ki me je kontaktirala, da bi me vprašala, kako spričo rasističnega slovenskega okolja uspem preživeti v črno-belem razmerju, odpisala, da brez družine ne bi zmogla pisati, da zjutraj ne bi mogla vstati. Na sumu se imam celo, da najraje in najbolje pišem med nosečnostjo, saj me tedaj od znotraj presvetljuje posebna moč. Glede na to, da nisem nasprotnica razmnoževanja in reprodukcije, kot je v nekem intervjuju omenil bosanski pesnik in pisatelj ter vojni veteran Faruk Šehič, je bolj produktivno pogledati, kaj – kot pisateljica – z njo izgubljam. Na prvi pogled mi jemlje svobodo. Zjutraj ne morem sesti za računalnik, temveč moram najprej umiti in nahraniti otroke, počakati, da dojenček zaspi. Tudi po Parizu se ne morem sprehajati, kot sem se sprehajala pred leti, le z nekaj deset evri v žepu, temveč z razbolelo hrbtenico segam v voziček. »Ali tudi kaj kuhaš?« me je pred časom vprašal nekdanji urednik. Ob tem vprašanju sem zavzela defenzivno držo: »Hočeš reči, da bi morala manj pisati in se bolj posvečati otrokom?« »Ne, ne,« je odvrnil urednik, »samo občudujem te, kako lahko še vedno pišeš.« Ni rekel znotraj institucije družine, vendar sem njegov stavek razbrala, odkotalil se mu je s konice jezika. 

Najbrž sem obravnavana kot nekdo, ki hoče svobodo tiste frizerke (tu se nanašam na izraz moje mame, da mora imeti ženska za najlonke in za k frizerju, povsem jasno pa mi je, da je Gvinejka želela ovrednotiti svoje delo s plačilom) in otroke, čeprav bi mi bil namesto tega pokroviteljstva veliko bliže odziv moškega na tržnici nekje v pariškem predmestju. Potem ko sem mu pojasnila, s čim se ukvarjam, ni ponovil eksklamacij, ki sem jim pogosto priča – »Oh, trije otroci, dobra si, kako pa boš zdaj pisala, kako pa boš zmogla s svojimi honorarji?« –, temveč je šel nekam v zaodrje svoje trgovine in prinesel breskve. »Dobro je imeti otroke,« je rekel. Samo to. Brez delitve na ljudi, ki imajo otroke, in na one, ki jih nimajo, brez vseh nadaljnih delitev, na primer na one, ki funkcionirajo ponoči oziroma tiste, ki znajo vstajati navsezgodaj zjutraj, na one, ki živijo v edninski ali množinski obliki. Namesto pokroviteljstva bi veliko raje imela dostojno plačilo za svoje delo, ne pa, denimo, da ob prejetju honorarja za napisano in v dnevnem časopisju objavljeno recenzijo razmišljam, ali ne bi bilo bolje, da bi v času, ki sem ga porabila za pisanje, sedela na balkonu in se igrala z otroki. Toda tovrstni stranski odlivi so pravzprav nebistveni, kot je denimo nebistveno spraševanje, ali nisem v podobnem položaju kot tisti, ki hodijo v službe in si potem čas pisanja trgajo po kosih, ali ni v tem soobstajanju znotraj pisanja in družine tudi nekaj hipokrizije? Ne moreš namreč imeti obojega, slišim govoriti moraliste, občutka svobode, iz katerega se poraja pisanje, in hkrati gotovosti, v katero nas sili potrošniški sistem in katerega matično celico predstavlja ravno družina.

Razen če ni umetnost že gotovost sama po sebi (ne bom zapisala vprašaja, ker gre za retorično vprašanje). Občutek, da si nekje na varnem, četudi v meter krat meter velikem stranišču, z Lumpi zvezkom na kolenih, v nekem pozabljenem hotelu na obrobju Pariza? Znanka mi je pred časom dejala, da je šla tik po porodu na sprehod. Da ji je bilo dovolj poležavanja v postelji in da se je želela nadihati zraka, kar se je kasneje izkazalo, da ni bila preveč pametna ideja. Med hojo se ji je namreč ulila kri; jaz bi rekla ravno nasprotno: dobro je, da ti odteče nekaj krvi. Sama si jo puščam s pisanjem. Bolj kot kdajkoli – ob treh otrocih – čutim, da gre za delo, za obvezo, za adrenalin, za občutek svobode, če hočete. In navsezadnje niti ne gre samo zame, kot pišoča oseba bom najbrž svojim otrokom laže pojasnila, zakaj bivamo v takšnem svetu, zakaj smo takšni, kot smo. Istemu Faruku Šehiću, na katerega sem pred leti naletela v Bruslju, sem dejala, da je biti med družino in pisanjem verjetno kot biti v vojni. Nisem je še doživela, gre zgolj za slutnjo. Spomnim se le, da je Faruk z rokami v žepih in s tistim rahlo odsotnim pogledom, kot da je ves čas na preži, ves čas med svetovi, prikimal. 

O avtorju. Avtorica treh romanov (Koža iz bombaža 2007; V visoki travi 2009; Sušna doba 2012). Magistrirala iz modernega nigerijskega romana na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sicer pa tudi literarna kritičarka in občasna obiskovalka Afrike.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pilav za pisatelje

    Andrej Hočevar

    Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

  • Dve kulturi

    Tina Bilban

    Srečanja med dvema kulturama so vedno pogostejša in odmevna, kaže se, da interes za poglobitev dialoga obstaja na obeh straneh zaliva. A vendarle se zdi, da se vedno znova srečujemo na večjih ali manjši čolnih ali provizorično zgrajenih splavih sredi zaliva.

  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.