V prihodnje želimo še bolj krepiti pisanje za ljudi.

Prostor, kjer se vsi učimo in nas tega ni strah priznati.

Človek tradicionalne humanistike je mrtev.

Slepa luč je prepričljiva, a morda ne na način, za katerega si prizadeva Labatut.

V zgodovini idej srečamo obilico takšnih vzponov, padcev ter reinvencij teorij.

Vsi smo verjetno že kdaj slišali, da korelacija ne pomeni vzročne povezave. A nisem prepričan, da to razliko vedno dobro razumemo.

Težko se je otresti vtisa, da intelektualci v primerjavi s šestdesetimi leti 20. stoletja danes govorijo z veliko bolj negotovega položaja.

Lahko se nehamo pogovarjati o tem butastem vprašanju.

Na prvem dogodku iz cikla Umetna inteligenca v kulturi smo se s filozofinjo Olgo Markič pogovarjali o zgodovini umetne inteligence.

Junija, ko se je elektronski portal LUD Literatura odpravljal na neke vrste poletni oddih, sem imela v planu, da bo naslednja kolumna, to je prva jesenska, gotovo tako ali drugače naslavljala pandemijo in cepljenje, komunikacijo znanosti in dialog med znanostjo in družbo. Takrat so se pričeli po mestu množiti plakati tipa »Cepila sem se, ker obožujem potovanja«, ki so bolj kot ne skoncentrirano vsebovali vse, kar je s tem dialogom narobe, mene pa so vseskozi spominjali na argumentacijo »Letos grem k birmi, ker potrebujem motor«.