ježevci v klobčičih / zebre na pločnikih / svinje na krožnikih

še zdaleč ne razumem kdo pokrije koga v dneh samote

Proti večeru odpreš usta. Luna je rana. Palme plimujejo. Požiraš zbito zemljo. Vetra ni. Prosiš za nevihto. Veš, da je ne bo.

Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje.

Ni prostora zame v mrtvem telesu strahu

Mária Ridzoňová Ferenčuhová je ena najpomembnejših sodobnih slovaških pesnic, katere pesniški zbirki Ogrožena vrsta in Imunost, sta nedavno doživeli slovenski prevod.

Ni enostavne najti poti v temo, ki jo želim podrobneje razviti; po navadi je treba pred vzletom pričakovati malo plezanja. Zato bom začel samo z navedbo dejstva, da gre za nemškega kritika, ki ga poznam in ki je bolj ali manj tipičen kritik.

Detela je kontinuiteta, v Ljubljani se odvija že desetletja in ne utihne, nenehno ima razlog, da obstaja in govori oz. lahko utihne le sam, od znotraj. A bo s pomočjo Raymonda Millerja le postal svetovni pesnik tudi iz povsem pragmatičnega vidika?

I

Duh časa v želji po ohranjanju nedoločnosti pravilom ni najbolj naklonjen, češ da najedajo svobodo in ustvarjanju odrekajo ustvarjalnost. Na takšno nedoločnost – ali zgolj neodločenost? – v poeziji vedno znova opozarjajo tisti primeri, pri katerih je težko upravičiti sodbo, da gre kljub vsemu za premišljeni in oblikovani način sporočanja, ki kljub navidezni odsotnosti pravil ne more biti podvrženo poljubnosti. Toga pravila normativnih poetik, s katerimi bi si lahko pomagali tako pri pisanju kot pri branju in sPreberi

Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku so se sicer pojavljali napovedniki, ki so sicer v presežnikih, a obenem precej na hitro označili izid nove knjige, kar pa je odziv, precej nesorazmeren z ambicioznostjo projekta, za katerega je publika po novem bogatejša.Preberi