Vpliv Petra Semoliča znotraj slovenske poezije je težko zaobjeti. S številnimi zbirkami, v katerih, od prve do letošnjih Robov, izšlih pri LUD Literaturi, vsakič nastopa s svežino in vitalnostjo, kljub prepoznavni poetiki pa vedno preseneti, je oblikoval transgeneracijski opus, ki se mu posvečajo vedno novi bralke in bralci.

tvojo fotografijo sem si z žeblji nabila na vagino, da zdaj vsi tisti, ki penetrirajo vame, v resnici nabijajo v nebo tvojih ust

Muanis Sinanović, ki se je ob pisanju leposlovja uveljavil tudi kot kritičen mislec, se v poezijo vrača s pesniško zbirko Krhke karavane, ki je pravkar izšla v zbirki Prišleki in prinaša močno pesniško govorico, ki na vsakem koraku zaobrača naša pričakovanja in se poglobi v samo tkivo pripadanja družbi.

Raztreseno oklovino smo pometli na drugo stran.

moja usta so polna krikov, z neba odkrušenih verzov in shiranih drobtin.

»Kadar je nekaj v nebo vpijoče, / to po vsej verjetnosti ni povezano / z nebom, ampak s človekom. / Nočem več gledati in nočem mižati.« Tako Maja Vidmar pristavi v »Nepoetičnem dodatku z elementom prezgodnje pomiritve« v pesmi »To ni še nič«. Njena zadnja pesniška zbirka z naslovom Pojavi se res spušča z neba na človeka in se giblje skozi neugodje, bolečino, hkrati pa s humorjem in sočutjem stopa na vse tiste robove, ki bralca pretresejo in presunejo. Noče več gledati, noče pa tudi mižati.Preberi

Ko si star skoraj trideset in imaš za sabo nerazrešene travme iz otroštva in nekaj (nesrečnih) ljubezni preveč (3) in precej pričakovanj, ki se nikoli ne uresničijo (Hollywood, Romeo in Julija ipd.), nehaš verjeti v zaljubljenost in namesto tega začneš verjeti v ljubezen.

Na verandi se kopiči rdeča. Pred večerom te bodo izgnali v razporke, med priprte ustnice, ujeli te bodo.

bom prišla v nebesa če vržem ogenj na policijski avto bodo kakor Mojzes pred njim klečali anarhisti in mi polagali svoje črne maske pred noge

zreduciran sem / na pisanje osebnoizpovednih / ob otožnem jazzu in rakiji