Iz cikla Otrok iz zbirke Pojavi

Prej

Svetla soba in mama,
ki me hoče obleči. Spomnim
se odločnega obrata na prstkih
in toplega zraka, ki ga je
premaknilo moje malo telo.

Grem do predala.
Lovim ravnotežje.
Točno vem, kaj izbrati.
Zvončasta oblekica,
rožnata in bela,
z našitkom na prsih.
Spomnim se hladnega
platna in svoje volje,
kot zrak otipljive volje
v poletni svetlobi.
Lovim ravnotežje,
prinesem, pokažem.

Sidro, mornarsko sidro na prsih.

Na Erjavčevi

Tako kot zrak pod vodo,
ujet v velik, zrel mehur
brez kože, ki se nezadržno
dviga in napne gladino,
predno jo predre in plane
ven in vase,
tako me je prehajal strašni
hrup, od membrane do
membrane, skozi mali trebuh,
še posebno trebuh, in skozi kožo
ven in vase.

To bi lahko bil zvok boga,
a takrat ni bilo boga.
Bilo je dobro.
Bil je oče, ki me nosi
štuporamo in gleda dol s terase
bloka, verjetno na ljudi,
ki stojijo, verjetno za kockami
zbite zlate slame, in čakajo,
da pripelje mimo še en motor.
Bilo je dobro.

Motoristične dirke, Nova Gorica, 1962

Pod stropom

Pod stropom sem veliko lažja
in lahko se plavajoče premikam.
Ne da bi zares hotela, opazim prah
na zgornji strani razsvetljave in
prašno krilo velikega komarja,
sprijeto med rešetkami luči.
Trepeče v sapi, ki je ni. Je samo
brnenje svetlobe in žalostnih duš.

Daleč spodaj na postelji leži otrok.
Šele ko je v sebi nehal klicati mamo,
sem se dvignila iz izsušenega trebuha.
Bolj kot stoletna žeja je bolela zapuščenost.
Zdaj ga zbujajo in ponižujejo njegovo
golo telo, vendar nobena infuzija
ne more napojiti izgubljenega zaupanja.
Ni prostora zame v mrtvem telesu strahu.

Ostala bom tu, kot je ostalo komarjevo krilo.