Poezija nezavedne reči preda zavednemu

Mária Ridzoňová Ferenčuhová

pogovor z Mário Ridzoňovo Ferenčuhovo

Aljaž Krivec

Mária Ridzoňová Ferenčuhová je ena najpomembnejših sodobnih slovaških pesnic. Njeni prvi pesniški zbirki Skriti podnapisi (Skryté titulky) in Princip negotovosti (Princíp neistoty) sta na Slovaškem dosegli določen odmev (prav tako je po nekaj pesmi iz obeh zbirk leta 2011 za revijo Literatura prevedla Diana Pungeršič). Naslednji zbirki, Ogrožena vrsta (Ohrozený druh) ter Imunost (Imunita) pa sta jo postavili na mednarodni zemljevid poezije. Ta se je nedavno razširil tudi do Slovenije, saj je letos pri JSDK izšla knjiga, ki vključuje obe pesniški zbirki (v prevodu Eve Nežič, Maruše Avman Palermo in Veronike Šoster pod mentorstvom Andreja Pleterskega). Sledeči intervju je nastal tik po pesničini krajši turneji po Sloveniji.


Pravkar ste obiskali Slovenijo, kjer ste imeli nekaj priložnosti za pogovor o svojem delu. Se vam zdi, da vaša poezija potuje tako, kot bi morala, ali vendarle ostaja kaj izgubljenega s prevodom ali, boljše: izgubljenega s prehajanjem kulturnih meja?

Najprej naj povem, da sem vesela in hvaležna, da moja poezija potuje. Sama delam kot prevajalka, zatorej vem koliko časa, energije, razumevanja in ustvarjalnosti zahteva tovrstno delo. Meni je bržkone najteže prevajati prav poezijo: prevodi strokovnih del, esejev in proze se mi zdijo lažje opravilo, saj navadno omogočajo zgolj eno pravilno interpretacijo. Pesmi pa so odprte strukture, zato mi je pri poeziji ljubše uporabljati besedno zvezo »jezikovna različica« kakor »prevod«. Saj se tudi v prozi pojavlja vprašanje sloga, energije, utripa teksta, obstajajo različne kulturne plasti, ki jih moraš čutiti in vedeti, kako jih prevajati na pravilen in lep način, vendar pa je poezija definitivno še mnogo zagonetnejša. Vedno je kaj, kar se izgubi s prevodom – na primer večpomenskost ali ritem. Po drugi strani pa lahko to vodi tudi v nove pomene in odtenke.

Z rezultatom sem zadovoljna. Še posebej zato, ker gre za sorodna konteksta. Med Slovenijo in Slovaško namreč ne opažam veliko kulturnih razlik, zato si težko predstavljam, da bi prevod lahko imel za posledico popolno nerazumevanje.

Vaša pesniška zbirka Ogrožena vrsta je bila deležna določene vidnosti že zaradi njenega ekološkega ozadja. A moram priznati, da sem jo sam bral na nekoliko drugačen način. Pa ne gre za to, da se ne bi ukvarjala s tovrstnimi vprašanji (prav nasprotno), temveč za to, da način, na katerega to počne, ni tako razširjen in/ali osnovan na ideji »neposredne akcije«, namesto tega se mi zdi mnogo intimnejša. A so po vašem tudi vprašanja ekologije prisotna v različnih realnostih? V osebni, celo intimni, družbeni, politični?

Ogrožene vrste nisem pisala kot »eko-poezijo«. Eko-feminizem še ni bil moj program, ko sem delala na tej knjigi, čeprav drži, da so me okoljevarstvena vprašanja vedno zanimala. To knjigo sem delno napisala v stanju, ki ga psihologi dandanes imenujejo »podnebna anksioznost« (»climate anxiety«) – a takrat še ni bilo tega poimenovanja, pravzaprav ta problematika v medijih še ni bila prisotna – ampak v resnici gre za zelo osebno poezijo. Grožnje, ki jih opisujem v Ogroženi vrsti, so tako individualne kot globalne: ker sem sama v odnosu do sebe, svojega partnerja in svojega sina čutila krhkost in ker sem postala tudi bolj občutljiva do usod drugih. In v zbirki so ti tako dobesedno kot v prenesem pomenu imenovani kot mesto, država ali celo planet.

Mislim, da je ta občutljivost glede okoljskih groženj zdaj prisotna na vseh poljih človeškega ustvarjanja in misli – v umetnosti, v znanosti in vse bolj in bolj tudi v javnosti ter v politiki. Retorika je seveda zelo raznolika in na žalost pogosteje vidim več »zelenih besed« kakor »zelenih dejanj«.

Kar prav tako pritegne pozornost, je sama ideja narave. Po eni strani se srečamo z »ogroženimi vrstami«, kar nas samo na sebi potisne v sfero, ki jo tradicionalno razumemo kot »naravo« (gozdovi, jezera, gore itd.), vendar pa po drugi strani vaša poezija nameni natančnejši pogled mestu (in njegovi arhitekturi) ter njegovemu srečanju z okolico. Kako razumete samo idejo narave v tem oziru?

Ta ogrožena vrsta v moji knjigi je v prvi vrsti človeštvo, in tudi nekaj konkretnih ljudi. »Druh« v slovaščini namreč ne pomeni zgolj vrste, temveč tudi partnerja. To je morda ena od redkih reči, ki so se izgubili s prevodom – kolikor mi je znano, slovenščina namreč ne pozna te enakozvočnice.

Kot vrsta smo se sposobni ogroziti ali celo iztrebiti, prav tako smo sposobni zelo hitro uničiti tudi naše okolje in ogroziti druge vrste. Zato omenjam mesta, industrijske zgradbe in pokrajino, ki se spreminja in postaja počasi degradirana ali celo uničena zaradi človeških dejavnosti. To je tudi razlog, zakaj je tako malo podob »čiste narave«: tako na primer podobe živali v pesmih vselej vzporejam s pesmimi ali podobami civilizacije. Ljudje, najnevarnejša vrsta na Zemlji, puščajo za seboj – neposredno ali posredno – sledi na vsem, tudi na samih sebi.

To nas pripelje tudi k temu, da je bila vaša pozicija nekoč označena kot ekofeministična, česar sva se sicer že dotaknila in ugotovila, da ni močnih povezav med vašim »pesniškim programom« in ekofeminizmom (menim tudi, da bi bilo težko iskati vzporednice med vašo poezijo in teorijo denimo Carol J. Adams). A temu navkljub vaša poezija vendarle naslavlja vprašanja okolja in vprašanje ženske/spola. Kako vidite prepletenost teh dveh vprašanj?

Sicer nisem strokovnjakinja na področju ekologije ali okoljskih znanosti, vendar pa priznam, da soglašam s kritiko naše družbe, kot jo je vzpostavila denimo francoska filozofinja Françoise d’Eaubonne že sredi 70. let prejšnjega stoletja, ko je prvič prikazala povezavo med ekologijo in feminizmom – ta miselni tok so kasneje razvile ekofeministke, kot so Karen Warren, Vandana Shiva ali Maria Mies.

Vendarle pa se je ekofeministična pozicija pri meni vzpostavila skupaj s pisanjem ali vsaj takoj za tem, ko je bila moja knjiga napisana. Pisanje poezije mi je vedno pomagalo opredeliti ali celo zaostriti moja mnenja. Poezija nezavedne reči preda zavednemu. To pomeni, da je poezija lahko način odkrivanja sveta, boljšega razumevanja le-tega in sebe – premore zelo močno gnoseološko plat, vsaj zame.

Prav tako ste bili (skupaj s Kataríno Kucbelovo in Nóro Ružičkovo) označeni kot pripadnica skupine ANesthetic GenDeration. Po eni strani je ena od značilnosti poezije te skupine t.i. »razosebljenje lirskega subjekta«, po drugi strani pa je ta skupina menda močno povezana s feminizmom, vprašanjem ženske … Sam sem opazil, da v svoji poeziji teh vprašanj ne naslavljate nujno neposredno, temveč s sledenjem določenemu »načinu pesnjenja« (npr. prav omenjeno razosebljanje lirskega subjekta, redefinicija pesniških koordinat …). Kako vidite ta nivo svoje poezije v odnosu do feminizma?

ANesthetic GenDeration je oznaka, ki jo je vzpostavila slovaška literarna kritika. Ne gre niti za dejansko skupino, niti za pesniški program. Prav tako ni neposredno povezana s kakšno feministično organizacijo ali skupino na Slovaškem. Vendar pa to ne pomeni, da avtorice, ki so bile označene kot pripadnice ANesthetic GenDeration, ne posredujejo feminističnih stališč ali ne pišejo poezije, ki premišlja vlogo žensk v naši družbi. Tako je denimo leta 2012 Nóra Ružičková izdala zbirko eksperimentalne poezije delo & intimnost (práce & intimita) pri založbi Aspekt, ki je gotovo feministična založba. Na podoben način sva obe s Kataríno Kucbelovo občutljivi na družbene krivice ali na vzpon zatiranja in/ali nasilja in se s temi vprašanji ukvarjava v svojih knjigah. Vendar pa poezija ni teorija, ni filozofija ali sociologija – zgolj ustvarja slike svetov z besedami –; to je razlog, zakaj redko naslovi ta vprašanja na neposreden način. Moja poezija uporabi simptome družbene ali jezikovne realnosti in ton, ki ga uporabim pri tem prikazovanju, je lahko ironičen ali kritičen. Kakorkoli že, izogibam se temu, da bi uporabljala poezijo kot medij za ideologijo.

Vendar pa menim, da je razosebljenje lirskega subjekta v poeziji ANesthetic GenDeration bolj povezano z nečim drugim kot feminizmom: vsaj zame je to način, na katerega se spopadam z bolečimi vprašanji. To je podobno kot tiste terapevtske risbe, za katere psihologi prosijo svoje paciente, če ti niso sposobni govoriti neposredno o travmi. Skrivanje za nekom drugim, in skrivanje za drugo ali tretjo slovnično osebo na ravni jezika, morda daje vtis reifikacije subjekta, vendar pa je to v resnici samo varen način, da se spregovori o nečem, kar se izkuša kot nevzdržno.

Še ena značilnost ANesthetic GenDeration je vpeljava različnih (izvenliterarnih) diskurzov, kar me spomni na druge sodobne pojave, kot so denimo intersekcionalnost v političnih bojih ali interdisciplinarnost v različnih znanostih, vedah … Je to tudi možna pot v poeziji oz. literaturi obče?

Zame je poezija vselej raziskava jezika. Rada raziskujem različne jezikovne registre, da vidim, kako oblikujejo realnost. Da, je kar podobno interdisciplinarnemu pristopu v humanistiki ali družboslovnih vedah, ali pa bi to lahko definirali kot raziskavo v (ali skozi) umetnosti. Tako sem denimo v svoji zadnji knjigi Imunost uporabila jezik medicine, ker sem spoznala, da zdravniki, kadar pišejo o pacientovi zdravstveni sliki, v resnici ustvarjajo portrete svojih pacientov. Prav tako sem natančno preučila urbanistično organizacijo prostora, da bi ugotovila, kje se v večjih mestih nahajajo bolnišnice in kako to vpliva na njihove paciente. Tako sem kombinirala strukturo zdravstvenega prostora z zdravstvenim načinom razmišljala, kar mi je povedalo precej o slovaškem zdravstvenem sistemu, poleg tega pa mi je pomagalo tudi napisati nekaj zanimivih besedil.

Nóra Ružičková denimo raziskuje zgodovinsko simptomatičen jezik, ki ga je najti v pravilih in določilih gospodinjskega dela, higiene ali obnašanja v javnosti in s pomočjo te raziskave odlično pokaže, kakšno je bilo mesto subjekta (ženske, državljana) v družbi.

A to so bolj ali manj konceptualne pesniške strategije. Ob tem obstaja možnost uporabe ne-pesniškega jezika v lirski poeziji – ta lahko na popoln način ustvarja nove metafore, čeprav je lahko po drugi strani tudi zgolj znak literarne modne muhe ali pomanjkanja sloga. Sama vidim poezijo praktično v vsem, tudi »napačna« raba jezika je lahko zelo produktivna.

Ali je tudi vaša »druga« kariera filmske teoretičarke igrala kakšno vlogo pri pisanju poezije?

Da in ne. V Ogroženi vrsti sem zavestno uporabila tehnike ali metode filmske umetnosti. Ukvarjala sem se z izraznimi perspektivami, ki so korelativne različnim kotom filmske kamere in različnim »kadrom«: vse od posnetkov od skrajno blizu do širokih planov ali obratno. Z besednimi motivi sem delala na enak način, kot filmske avantgarde uporabljajo urejanje ali montažo. Včasih sem tudi iskala zgodbo ali povezano pripoved za podobami, ampak kljub vsemu je moja poezija bolj povezana z eksperimentalnim ali dokumentarnim filmom.

Ampak, kot sem že povedala: poezijo uporabljam prvenstveno kot raziskovalno orodje. Sledenje intuiciji (še posebej ko se lotim novega projekta) me pri pisanju vodi v vedno nova in nova območja zanimanj, ki navadno zahtevajo nove pristope. Ko začutim, uganem in naposled najdem skupno temo za svojim lastnim besedilom, se lahko procesa lotim bolj analitično: prebiram knjige ali krajša besedila o tematiki – pa naj gre za poezijo, filozofijo ali znanost.

Ena od stalnih tem v vaši poeziji je vprašanje (fizičnega, biološkega) telesa, kar se zdi eden pogostejših motivov v sodobni poeziji, literaturi, umetnosti … Kako vidite »telo« v odnosu do »sodobnega duha časa« in vaše poezije? Ko sem prebiral vaši zbirki, sem dobil občutek, da je to telo razsrediščeno, nenaseljeno …

Večkrat sem že povedala, da je zame telo instrument, ki mi omogoča, da doživljam svet, medtem ko je um instrument, ki mi omogoča, da ga lahko razumem. Osnova je torej zelo preprosta in je, ko začnem pisati, navadno ne prevprašujem. Šele ko imam dovolj napisanega, lahko opazujem, kaj sem pravzaprav naredila: kako je telo – večinoma gre za žensko telo, a tudi za moško – prisotno/odsotno v mojem pisanju. Navadno se telo izpiše kot problem, saj je vedno objekt različnih pravil, omejujočih ali avtoritarnih, ki nadzirajo našo svobodo. To je način, na katerega sem preko ustvarjanja prešla k svojim dejanskim feminističnim stališčem. Vendar sem samo ena od mnogih oseb na pisateljskem ali likovnem polju, ki se v svojih delih ukvarja s fizičnostjo. In seveda velja tudi, da se vsak od nas odziva na trenutno situacijo in pojave našega časa.

Zdi se mi, da je ena od glavnih tem, ki je res požela precej pozornosti pri bralstvu in kritikah, »poezija bolezni«, ki jo lahko najdemo v Imunosti. V nekem intervjuju ste povedali, da ima tema bolezni osebno predzgodbo in da je prav ta močno pripomogla k vidnosti vaše poezije v širši sferi. Ampak naj začnem na nekem drugem mestu: kako razumete »bolezen« samo na sebi? Je nujno, da igra vlogo »medicinske bolezni« ali lahko gre za nekaj, kar to presega? Tudi v vaši poeziji …

Seveda, bolezen ni samo nekaj, kar bi lahko enačili z zdravstvenimi težavami ali izgubo moči in drugih sposobnosti. Bolezen je lahko tudi odlična metafora. Bolezen pogosto spremljajo moralne sodbe ali opisi tipičnega pacienta, na kar je že leta 1978 opozorila Susan Sontag.

Gre torej za to, da sama ideja bolezni ni prisotna zgolj v sferi zasebnega, intimnega, temveč tudi kot tisto, kar zrcali nekaj družbenega? Tovrsten besednjak (»bolezen«, »bolnost«) je denimo prisoten tudi v politiki.

Vzporednice vidim skoraj povsod: vidim jih med bolnim telesom in bolno državo, med nezdravimi družinskimi odnosi in napetostmi v javnem prostoru v mestu. Torej ja, strinjam se, da lahko uporabimo bolezen kot metaforo, da poimenujemo stanje spremembe v neki funkciji vzdrževanja, in to ne zgolj pri živih organizmih, temveč tudi na primeru neke strukture, mehanizma ali institucije.

Veljate za eno najpomembnejših sodobnih slovaških pesnic. Kaj to sploh pomeni v javnem oz. vsakodnevnem življenju na Slovaškem? To sprašujem s pozicije nekoga, ki pogosto posluša o občutkih nepomembnosti, ki so povezani s pisanjem ali drugim delom v umetnosti, literaturi in kulturi.

Oh, jaz sem pa mislila, da je v Sloveniji za avtorje mnogo bolje poskrbljeno kot na Slovaškem! Vaša država podeljuje več pesniških nagrad in ponuja več pisateljskih rezidenc kot moja. Na Slovaškem se prozo in stvarno literature še kar precej prebira, poezijo pa na žalost najprej preberejo vsi kritiki, nato pa še vsi tisti, ki jo tudi sami pišejo. Vseeno pa menim, da je stanje znotraj literarnega in umetniškega prostora na Slovaškem precej živahno: vedno več je novih kulturnih dogodkov, literarnih festivalov, branj … vendar pa se publika širi zelo počasi.

Kako pa vidite slovaško polje literature? Se opira na tradicijo ali teži po »progresivnosti«? Kdo je povprečen slovaški pesnik/pisatelj in kako piše?

Bojim se, da ne morem podati slike tipičnega slovaškega pisatelja ali pesnika. Lahko bi napravila karikaturo, osnovano na kakšnih stereotipih, če to želite. Ampak nisem prepričana, da iščete nekaj takega. Kar moram v vsakem primeru poudariti, je dejstvo, da je slovaški literaturi po letu 1989 zelo primanjkovalo romanov: bilo je nekaj kratke proze, veliko poezije, celo esejistike. Ampak v tistem času je bil kvaliteten slovaški sodobni roman tako redek kot dober slovaški celovečerec! Poznavalci in kritiki so to stanje pripisali procesu postsocialističnega preoblikovanja družbenih in kulturnih struktur. Pisatelji niso imeli niti časa niti denarja, da bi lahko delali na daljših besedilih. Tudi državna podpora za področje kulture in umetnosti se je v 90. in v prvih letih novega tisočletja večkrat zmanjšala. Nekaj državnih založb je zaprlo svoja vrata ali pa se jih je privatiziralo na nenavaden način. Veliko novih manjših založnikov se je prebijalo iz dneva v dan. Od takrat se je stanje spremenilo, še posebej od ustanovitve Slovaške fundacije za umetnost (Fond na podporu umenia). Slovaška literatura je dandanes razvejana toliko kot druge majhne literature in v njej je najti tako tradicionalne kakor tudi progresivne veje.

Je težko objaviti knjigo? Dobiti kritiške odzive, prevode? Kako težko je objaviti v literarni reviji?

Zahvaljujoč državnim subvencijam objava knjige ni posebej zahtevna. Še v 90. to ni bilo tako težko, ne glede na prej povedano. Takrat je bilo veliko zagretih in navadno skromnih ljudi, ki so delali v različnih založbah in imeli še kakšno dodatno službo ali pa so bili spodobni najti sponzorje in sredstva iz zasebnega sektorja. Nekoliko slabše je stanje na področju literarnih revij: nekaj najstarejših z bogato zgodovino je izgubilo subvencije in propadlo, nekatere druge pa imajo zelo omejena sredstva. Nove revije so včasih na boljšem: mlajši kader se je hitro prilagodil situaciji in je usposobljen za pridobivanje sredstev. Poleg tega pa je zaradi univerz, ki naprošajo svoj kader, da naj vsako leto objavlja vedno več in več študij ter monografij (sama menim, da to ni vzdržno in da je v bistvu nekaj zelo slabega), kritična in analitična refleksija literature zelo skrbna.

Kakorkoli že. Dobiti prevod knjige, najti tujega založnika in tam imeti dobro distribucijo, je nekaj zelo redkega. Literarni informacijski center Slovaške (Literárne informačné centrum) opravlja na tem področju odlično vlogo. Njihove dejavnosti, ki so usmerjene k mednarodnim knjižim sejmom, vodijo k mnogim prevodom v tuje jezike, pri čemer gre predvsem za romane ter književnost za otroke in mladino. Tudi poezija vedno več potuje. To je v prvi vrsti zasluga mednarodnih festivalov pa tudi Literarnega informacijskega centra Slovaške, ki ponuja štipendije za tuje prevajalce in založnike.

V intervjuju, ki je objavljen v slovenskem prevodu vaše poezije, ste omenili pisanje nove pesniške zbirke Črna prst (Černozom). Česa se lahko obetamo glede na vaše poprejšnje delo?

Rokopis je pravzaprav že nared. Zaključila sem ga v prvih dnevih mojega postanka v Ljubljani. To bo verjetno najbolj lirsko obarvana od vseh mojih knjig in morda tudi najradikalnejša. Ukvarja se z vprašanjema smrti in končnosti našega individualnega obstoja. Tam znanost sreča mitologijo in uroke: vse je o zvezdah, zemlji in ljubezni. Ne šalim se. No, vsaj ne preveč.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nasvet

    Muanis Sinanović

    Ne navadi se nanj; / ne biti vajen prestola je blagoslov

  • Da ne bo pomote

    Vesna Liponik

    Parkiram med mizami, čim bližje svoji. Igor s kiviji že razklada, že bodo šli tipi prvo kavo spit, jih že vidim, pa kakega kratkega.

  • Balada in romanca

    Primož Čučnik

    Karantena je za mano, tvoj norec se jutri vrača v Ljubljano.

Izdelava: Pika vejica