Po stopnicah v Mogador
Neva Lučka Zver
Spust
Loviš se med ljudmi brez obrazov. Vsak stik preseka negibnost med vami. Udari, zazveni. Ujame tvoj korak. Zadržiš dih.
Pred tabo so samo stopnice. Spustiš se v poletje.
…
Nasmehne se. Nastaviš tretje lice. Po nevihti bo baje lepo, medtem pa vroče.
Zavržeš preobleke. Ostaneš brez in se sprašuješ, ali si. Sezona mine, ti trajaš. Po nevihti bo baje lepo.
Nasmeh obvisi. Za sabo pustiš vse razen stopnice: kratki stik pod neonsko lučjo.
…
Na nit nizaš silhuete. Predeš mrežo in trgaš vezi. Menjaš svojo snov, dokler obstaja.
Jeseni se v parkih zbudi zrak. Veter zdrami bleda jutra. Izostrijo se oblike, zabrisane v difuzni svetlobi poletnih tišin. Umira zgolj nasmeh, ki ga nisi vrnila.
Poskus
Kaže in deli: sipine, pastirje, svoje poti k morju. Osle, ki čakajo v sencah zidov. Brezizraznost mrtvih rib.
Ničesar mu ne moreš dati v zahvalo. Posloviš se, ker se dviga sonce. Opoldne se umakneš v mrak.
Proti večeru odpreš usta. Luna je rana. Palme plimujejo. Požiraš zbito zemljo. Vetra ni. Prosiš za nevihto. Veš, da je ne bo.
Najde te v temi. Prinese milo in čaj.
…
Razpoloviš marelico. Všeč ti je ta nespodobni gib: sadežu iztrgaš besedo. Meso pustiš za tiste, ki ga potrebujejo. Jedrce je užitno.
…
Skozi njega govori brezno svobode. Nalašč ti ne nameni pogleda. Hoče, da greš. Veš, da ve, vendar ne razumeš. Nasmehne se. Gleda satirični ples delcev in kodranje alg. Še vedno ne razumeš.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.