Okno v času

Vse v meni kipi. V možganih pokajo mehurčki. Mišice gladijo valovi toplote. Tkiva se mehčajo. Kljub napetosti me na trenutke ne držijo več. Želodec je moje gorišče. Utripajoča stvar. V okončine vbrizgava pekočo svetlobo. Cel dan bi preplesala. In mislila na nič. Padam v tok. V pljuča resničnosti. V dihanje reke, ki nas širi, krči, previdno zbližuje. Ki nas vrtinči. Nas vabi na dno. Izpljune v ocean. Včasih se zdi, samo zdi, da je v njej neka logika. Da nas vleče k tistim, ki so nam od nekdaj blizu. Razdalje v spontano doumetem času in prostoru tukaj, samo tukaj, ne obstajajo. Nekaj v meni se končno odpira. Postajam pretočna, ranljiva in zato polna neslutene moči.

~

Sprašujem se, kaj je »samo« fikcija, kaj se je zgodilo v mojem telesu, kaj »zares«. Kje je meja med intimnimi iluzijami in realnostjo? Kolikšno stopnjo resničnosti ima samo doživljanje? In če jo ima, če je vse, kar čutimo, na neki način resnično, s kakšno pravico sodimo druge za norce? Včasih se mi zdi, da z notranjimi premiki soustvarjamo skupni svet. Dokler se ne zaletim v stekleno steno, se porežem, spet podvomim. In se sama sebi zazdim naivna, ker sem se prepustila – čemu? Trenutku, o katerem govoriš? Ker sem za hip znova verjela v resnico? Ta vera je zame popolno zaupanje. Izpostavljenost vsem udarcem. Prosojnost in ponižnost, na kateri še nisem pripravljena. Najbrž nikdar ne bom.

~

Nisva imeli sreče z vremenom. Siva obzorja, vlažna tla. Tako je bilo bolje, skladalo se je z najinim razpoloženjem. Do sedmih zjutraj sva posedali na obali, ne vem, kam je šel čas. Vstajali sva okoli enih, dveh. Potem sem šla teč. Na vso moč. Trgalo me je, kot bi mi dve jekleni roki vlekli prsni koš in trebuh vsaka v svojo smer (zdaj sem bolje, brez skrbi). V petek sva šli v mesto na koncert, spet bluzili do jutra, bilo je rjavo rdeče kot grenčica. Naslednje popoldne sva dušili artičoke.

~

Bilo je nekakšno vnetje. Ampak v takih obdobjih se počutim živo. Ker sem vsrkana v sedanjost. Ali pa v obsesije, saj ne vem. Izgubim orientacijo. Ničesar več ne načrtujem. Morda celo ničesar ne pogrešam. Kot kadar potuješ brez vnaprej določene poti, brez obveznosti, brez prihodnosti. In ne veš, kje boš spala; ob kom se boš zbudila.