Potepinka

Ko smo se vrnili s sprehoda, sva se s punco zadržala v sušilnici z izgovorom, da morava zložiti oprano posteljnino. Odkar je bila na obisku njena mama, si doma nisva upala biti pretirano intimna. Moje stanovanje je majhno, stene tanke in ona konservativna. Toda ni nama bilo usojeno uživati med rjuhami, ker naju je zmotil krik. Dolg, predirljiv krik. Bog pomagaj, sem pomislil, saj me je prešinila zoprna slutnja.

Pri meni se vhodna vrata odpirajo v dnevni prostor, kjer je z rokami, uprtimi v bok, stala Aljina mama. V hipu mi je odleglo, videti je bila še bolj gajstna kot prej. Potem sem pod njeno pokrčeno nogo zagledal lavor za spiranje krp, s katerimi pomivam tla. Pod njim je nekaj divje tekalo.

»Evo ju,« nama je rekla, »Timon, prinesi prosim vrečke za smeti. Tiste črne.«

Brez besed sem jo ubogal.

»Ujela sem podgano.«

Zvenela je zmagoslavno in očitajoče, kot da sem sam kriv, da je živalca zašla ravno k meni.

»Najprej sem se seveda ustrašila. Refleks, pač, bila mi je čisto preblizu, sploh je ni bilo strah. K sreči sem reagirala hitreje od nje. V rokah sem imela ta lavor, hotela sem pobrisati tla v kopalnici.«

To sem pred par dnevi naredil že sam, očitno ne zadosti temeljito.

»Vrgla sem ga nanjo, preden bi utegnila pobegniti. Zdaj pa tako. Tule boš nastavil vrečko, pazi, da se dobro drži lavorja. Jaz ga bom na tej strani privzdignila, da bo lahko stekla noter. Vrečko boš dobro zavezal, najbolje, da jo damo še v eno in v škatlo, da za ziher ne bo mogla ven. Potem jo boš odnesel dovolj daleč,« me je strogo pogledala, »ampak s tem najbrž ne bo miru. Saj vesta, da podgane živijo v skupinah … Da je ne bi slučajno izpustil! To je pametna golazen, lahko najde pot nazaj. Resno mislim,« je odgovorila dvomu na mojem obrazu.

Kaj pa mi je preostalo? Alja je zelo navezana na svojo mamo, pri njej res nisem hotel dobiti črnih pik. Zadevo smo uspešno opravili, nesrečne podgane si nisem uspel niti ogledati. Kmalu sem se s škatlo vred znašel pred vrati. Težko vam opišem svoj notranji boj na poti v park. Revica je ves čas cvilila, čutil sem njene obupane premike. Seveda me je imelo, da bi ji vrnil prostost. Ampak kaj, če bi res prišla nazaj? In kaj bi rekel šefici, ko bi preverila, ali sem svojo nalogo opravil, kot je treba? Ne znam dobro lagati, prehitro zardim, po možnosti začnem celo jecljati. V upanju, da jo bo osvobodil kdo drug, sem jo pustil pri klopci ob ribniku. Vedel sem, da se bo v dveh vrečkah prej ali slej zadušila.

Ne morem z gotovostjo zanikati, da ob tej krutosti nisem čutil sprijenega zadovoljstva. Vsekakor ga nisem ozavestil, res pa je, da je v meni plal adrenalin, kar mi po svoje vedno ugaja. Bil sem v zamaknjenosti, nedvomno poln groze – toda mar ni v vsaki grozi nekaj sladkega? Čim sem se za silo spravil k sebi, me je stisnila vest. Že dolgo vem, da sem strahopeten; tistega dne sem odkril, da sem tudi brez srca.

Preden sem se vrnil domov, sem dolgo blodil po mestu. Vmes se je stemnilo. Prijala mi je vlažna jesenska noč. Punco in njeno mamo sem povabil v kino, čeprav sem vedel, da bom moral pristati na ogled neke družinske drame. Tako sem se za dve uri izognil pogovarjanju, kar se ni izkazalo za najboljšo idejo. Videl sem samo podgano, kakršno je slikala neizprosna domišljija. Podgano, ki se vzpenja na zadnji tački, se naslanja na stranico škatle, išče vir kisika. Ve, da ga ni. Podgano, ki se pregrize skozi vrečki, vendar ne more iz škatle, oblepljene s srebrnim selotejpom. Podgano, ki kliče na pomoč; ljudi, ki se delajo neumne in odpeljejo otroke proč. Podgano, ki ji pojenjajo moči, dokler ji na oči ne pade tema, gostejša od tiste, v kateri je ujeta.

Ponoči je zaradi mojega obračanja nenehno stokal kavč, dokler mi ni Alja v polsnu zamrmrala, naj bom že enkrat pri miru. Zaspal sem šele proti jutru, bežno se spomnim hrupa smetarskega vozila z ulice. Kmalu zatem naju je zbudila njena mama, ki ni mogla več trpeti lakote – kuhinjo imam namreč v vogalu dnevne sobe.

»Jutro, golobčka,« je rekla, ko je opazila, da ji ni uspelo biti dovolj tiha, »se opravičujem za bujenje! Pa saj je že čas, da vstaneta.«

Še preden mi je uspelo popiti kavo, je na vratih dvakrat pozvonilo. Ves zblojen sem šel odpret. Na pragu je stal sosed iz zgornjega nadstropja. Nisem ga dobro poznal, ampak od nekdaj mi je bil simpatičen; eden tistih ljudi, ki v dvigalu vedno veselo pripomnijo kaj banalnega, kar se mi ne zdi napačno, razen kadar nisem razpoložen za forice. Tistega jutra je bil prvič videti ves poklapan.

»Dober dan. Ste kaj videli kakšno podgano? Doma imam … hočem reči, sem imel dve … veste, ni lepo vzeti eno samo, postane vam napadalna ali pa umre od osamljenosti … Kakorkoli, vsak dan sem ju spustil iz kletke, kar tako, po stanovanju, da sta se malo razgibali … tako so mi priporočili v trgovini … Včeraj pa je ena izginila! Upal sem, da se je zavlekla v kakšen kotiček, nastavil sem ji priboljške, da bi jo zvabil na plano, saj razumete … Ampak danes o njej še vedno ni ne duha ne sluha. Zato sem si rekel, da povprašam po bloku, mogoče je kje našla kakšno luknjico in se izmuznila, ta potepinka …«

Jaz sem bil v šoku, on v joku.

»P-p-poslušajte, pridite naprej, ra-ravno smo skuhali k-k-kavo. Da se ma-malo okrepčate. J-j-jaz moram skočiti ven, takoj p-p-p-pridem nazaj.«

Povlekel sem ga za roko, rad se je pustil voditi. Prepustil sem ga Alji, ki je kot vedno ohranila mirno kri. Med šprintom do parka sem molil, da je škatla še tam in ona živa v njej. V primeru čudeža, sem se zaobljubil, se bom vpisal v kakšno društvo proti mučenju živali.

Pri klopci je zevala praznina.