Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

“Pojavi” so gledano v celoti suverena, premišljeno komponirana pesniška zbirka. Pesmi delujejo kot izpiljeni sestavi, pri čemer je vsaka kitica dejansko kot soba (stanca), ki vsebuje svoj pomen.

"Robovi" se pokažejo in v vsej svoji (socialni, časovni, družbeni, kulturni, zgodovinski, jezikovni, intimni …) mnogoličnosti izrišejo šele postopoma, a zbirko kot celoto vendarle narekuje zavest o skrajnem robu – kjer/ko se ni več mogoče izogniti vprašanju življenja in smrti.

Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko "Še zadnja zgodba in konec" (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke "Polêti že!" (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

Iršič v Človeku pod luno z več vidikov reproducira Poezijo za avtomehanike, z drugih pa jo nadgradi in poglobi. Najopaznejša kontinuiteta je formalna. Iršič ostaja pri prepoznavnem stihijskem svobodnem verzu: vse pesmi tečejo neprekinjeno, brez delitve na odstavke; a vendar se praviloma dovolj jasno členijo na motivne razdelke.

Noč je odprta knjiga. Toda svet onkraj noči ostaja skrivnost. (Louise Glück)

Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje.

Ni prostora zame v mrtvem telesu strahu

Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo.